Ko samomor poseže v življenje, se pogosto zdi, kot da se je zgodil nenadoma in za seboj pusti številna vprašanja: kaj smo spregledali, kako bi lahko ravnali drugače in kako se v takšnih trenutkih sploh pogovarjati s svojci?

O teh vprašanjih smo se pogovarjali s strokovnjakinjo Tino Goznik iz Rogoznice, s katero smo odpirali razmislek o tem, kako mediji in širše okolje oblikujejo naše razumevanje samomora in vplivajo na zaznavanje tveganj ter varovalnih dejavnikov. Asist. Tina Goznik, magistra psihologije, deluje na UP IAM Slovenskem centru za raziskovanje samomora, kjer kot raziskovalka sodeluje v različnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalno-intervencijskih projektih na področju duševnega zdravja in samomorilnega vedenja. 

Kako to, da ste se odločila raziskovati to področje?
Raziskovanje duševnega zdravja me je vedno zelo zanimalo. Med študijem smo imeli predavanja, na katerih smo se pogovarjali tudi o samomorilnem vedenju. Ko se je pozneje pojavila priložnost za zaposlitev v Slovenskem centru za raziskovanje samomora, se mi je to zdela odlična priložnost za raziskovanje, morda tudi za globlje razumevanje – torej, zakaj pride do samomora in kako ga je mogoče preprečiti.

Kako se vas kot človeka dotika tema, s katero se vsakodnevno ukvarjate strokovno? Se vas kdaj katera zgodba bolj dotakne?
Pomembno se mi zdi, da se o samomorilni problematiki ozavešča in da se poudarja pomen krepitve duševnega zdravja in varovalnih dejavnikov. Kot raziskovalka veliko delam s podatki, vendar za podatki stojijo tudi ljudje, ki s sabo nosijo svoje zgodbe in stiske. Tako da se me tema, s katero se ukvarjam, tudi kdaj dotakne in takrat je pomembno, da znam poskrbeti zase, se razbremeniti.

"Tekom procesa je prisotne veliko ambivalentnosti. Na eni strani se lahko pojavlja želja po smrti, na drugi želja po življenju. Oseba si lahko v tem procesu premisli, zato je strokovna pomoč zelo pomembna," pojasnjuje Goznikova. Foto: Freepik

Kako bi preprosto razložili, zakaj je samomorilno vedenje vedno preplet več dejavnikov?
Samomor je kompleksen pojav oziroma proces. Za samomorilno vedenje ne moremo najti enega samega vzroka, ene same razlage. Običajno gre za preplet različnih dejavnikov na individualni, odnosni, skupnostni in družbeni ravni, ki se medsebojno prepletajo in ojačujejo ter tako povečujejo tveganje za samomor. Pri samomorilnem vedenju ni pomembna le količina dejavnikov tveganja, temveč tudi, kako posameznik nek dejavnik doživlja. Na drugi strani obstajajo tudi varovalni dejavniki na različnih ravneh, ki znižujejo tveganje za samomor.

Zakaj ljudje tako pogosto rečejo, da se je zgodilo “brez opozorila”?
Čeprav se okolici mogoče zdi, da je do samomora prišlo »nenadoma« ali »brez opozorila«, samomor pogosto predstavlja konec procesa, ki se je začel že veliko prej. Tekom procesa je prisotne veliko ambivalentnosti. Na eni strani se lahko pojavlja želja po smrti, na drugi želja po življenju. Oseba si lahko v tem procesu premisli, zato je strokovna pomoč zelo pomembna. Prav tako so nekatere stvari tekom samomorilnega procesa težje »vidne« okolici, to so na primer misli in nameni, zato je pomembno, da osebo vprašamo po samomorilnih mislih. Spremembe v vedenju pa so morda nekoliko lažje vidne okolici.

Ali znaki stiske res niso vidni ali jih pogosto ne znamo prepoznati?
Včasih je znake res težko prepoznati, ljudje se razlikujejo v tem, v kolikšni meri so pripravljeni o svoji stiski spregovoriti ali jo sporočiti okolici. Veliko ljudi, ki umre zaradi samomora, pred smrtjo na bolj posreden ali neposreden način svojo stisko sporoča okolici. Pomembno je, da če nam posameznik zaupa, da razmišlja o samomoru, to vzamemo resno, ga poslušamo in skupaj poiščemo pomoč. Že pogovor in občutek, da je posameznik slišan lahko predstavljata pomemben korak do ustrezne pomoči.

Veliko ljudi, ki umre zaradi samomora, pred smrtjo na bolj posreden ali neposreden način svojo stisko sporoča okolici. Foto: Freepik

Ko nastopi samomor: kaj je za žalujoče v prvih dneh in tednih najpomembnejše? 
Žalovanje je zelo individualen proces, ki se med posamezniki lahko razlikuje, prav tako se lahko razlikujejo potrebe žalujočih. Pri žalovanju je pomembna podpora, da smo žalujočim na voljo, jih ne obsojamo in se zavedamo, da so lahko prisotna različna čustva. Pomembno je ustvariti varno okolje za pogovor in izražanje čustev, si vzeti čas za žalujoče, ko nas potrebujejo, in jih poslušati. Prav tako je pomembno, da jih ne silimo govoriti o temah, o katerih jim je težko govorijo. Mogoče danes še niso pripravljeni na pogovor, bodo pa morda čez en teden, mesec …

Ko govorimo o samomoru in mladostnikih so ti pogosto še posebej ranljivi. Zakaj?
Obdobje mladostništva je obdobje številnih sprememb. Določene spremembe, kot so impulzivnost, zapiranje vase, opuščanje prostočasnih aktivnosti, so lahko normativne, pričakovane spremembe in skladne s procesom odraščanja. Zato je včasih težko prepoznati, kdaj so neke spremembe normativne, kdaj pa nakazujejo, da se z mladostnikom nekaj dogaja. Mladi šele razvijajo načine, kako se spoprijemati s stresom, čustvi in stiskami. Težavo predstavljajo tudi različne ovire, ki mladostnikom otežujejo iskanje pomoči, predvsem zanašanje nase, sram, strah pred nerazumevanjem, občutek brezbrižnosti okolice … Prav tako so mladostniki tudi bolj ranljivi za posnemanje, zato je pomembno na kak način se pogovarjamo o stiskah.

Katere spremembe pri mladih bi morali odrasli vzeti zelo resno?
Znaki stiske se lahko kažejo na različne načine, na primer z večjo občutljivostjo, če je prisotno depresivno razpoloženje, izražanjem občutke obupa, ujetosti, nemoči … Pozorni moramo biti tudi na spremembe v vedenju, kot so na primer povečana zloraba alkohola in drog, samopoškodovalno vedenje, umik iz socialnih stikov, izostajanje od pouka, medvrstniško nasilje, povečana uporaba interneta, poslavljanje od sošolcev, prijateljev, družine, načrtovanje pogreba, predhodni poskus samomora … Pomembno je biti pozoren tudi na izjave, ki nakazujejo željo po smrti, pri čemer so te izjave lahko bolj posredne ali neposredne. V primeru, da opazimo spremembe, ali da posameznik poroča, da želi končati življenje, je pomembno, da preverimo, kaj se z njim dogaja, ter mu pomagamo pri nadaljnjem iskanju pomoči.

Tina Goznik: "Za zlomljeno roko vemo, da bomo obiskali zdravnika, medtem ko nam je pri psihični stiski včasih težko prositi za pomoč in jo tudi poiskati." Foto: Kjara Kocbek

Katere varovalne dejavnike kot družba premalo krepimo?
Raziskave kažejo, da je v okoljih, kjer je več samomorilnega vedenja več, iskanje pomoči pogosto bolj stigmatizirano, zato se mi zdi pomembno, da se destigmatizira iskanje pomoči in spodbuja večja odprtost za pogovore o duševnem zdravju ter težavah v duševnem zdravju. Pomembno je tudi, da nas ni strah poiskati pomoči, ko jo potrebujemo. Za zlomljeno roko vemo, da bomo obiskali zdravnika, medtem ko nam je pri psihični stiski včasih težko prositi za pomoč in jo tudi poiskati. Ob tem je pomembno, da se zavzemamo tudi za odgovorno medijsko poročanje o samomorilnem vedenju. Varovalni dejavnik predstavljajo tudi podporni in dobri medosebni odnosi, ki posamezniku lahko nudijo občutek varnosti in sprejetosti.

Levji delež na pojavnost samomorilnega vedenja imamo tudi mediji. Na kakšen način in zakaj?
Mediji imajo pomembno vlogo pri preprečevanju samomorilnega vedenja, saj lahko pomagajo opolnomočiti posameznike da prepoznajo stisko in poiščejo strokovno pomoč. Leta 2010 so bile v Sloveniji izdane smernice za odgovorno novinarsko poročanje o samomoru, ki so bile leta 2025 nadgrajene. Zaznati je, da mediji v zadnjih letih v svoje poročanje o samomoru vključujejo več virov pomoči, več preventivnih vidikov in uporabljajo manj senzacionalističen jezik, še vedno pa je na tem področju veliko prostora za izboljšave. Raziskave kažejo tudi, da lahko imajo neustrezne medijske prakse negativne učinke. Predvsem podrobno prikazovanje metod samomora ali poskusa samomora, poenostavljene razlage za samomor ali pripisovanje samomora samo enemu dejavniku, senzacionalistično poročanje o samomoru, vključevanje neprimernega slikovnega gradiva, podrobno navajanje lokacij samomora, lahko vodijo v identifikacijo in posnemovalno vedenje.

Kako na dojemanje samomora vplivajo komentarji na družbenih omrežjih in forumih?
Komentarji na družbenih omrežjih in forumih delujejo podobno kot tradicionalni mediji in lahko povečujejo tveganje ali delujejo preventivno, a se od tradicionalnih medijev vseeno nekoliko razlikujejo, saj omogočajo več interaktivnosti. Raziskave kažejo, da možnost obvezne identifikacije uporabnika ali anonimnost vpliva na odločitev uporabnika, ali bo novico komentiral. Način poročanja o samomoru pa se odraža tudi v odzivih bralcev. Kadar so prispevki pripravljeni bolj odgovorno, so v večji meri takšni tudi komentarji, medtem ko so neodgovorno poročanje o samomoru pogosto zbuja bolj neprimerne in provokativne odzive. Pri komentarjih je tudi večja verjetnost, da bodo ljudje izrazili svoja stališča pa naj si bodo le-ta pozitivna, negativna ali kombinacija obojega, redkeje se pojavljajo komentarji brez pomena. Danes številna družbena omrežja z različnimi tehnikami nadzora moderirajo komentarje, pri čemer lahko tudi bralci prijavijo neprimerne komentarje. 

Značilnost spletnih medijev in družabnih omrežij je tudi njihova lahka dostopnost, zato lahko predstavljajo pomemben vir informacij o iskanju pomoči za osebe v stiski. Foto: Kjara Kocbek

Kaj bi si želeli, da bi ustvarjalci vsebin, novinarji in tudi posamezniki na spletu razumeli bolje, ko govorijo o tej temi?
Predvsem bi želela poudariti, da je pomembno razumeti, da je samomor kompleksen pojav, ki ga ne moremo pripisati enemu samemu vzroku. Pomembno je zavedanje, da lahko način poročanja in komunikacija o samomoru vpliva na okolico, še posebej pa na ranljive posameznike, kjer lahko delujejo zaščitno ali povečujejo tveganje. Pri novinarjih se mi zdi ključno zavedanje, da lahko s svojim poročanjem vplivajo na bralce, prav tako pa je pomembno, da se zavedamo tudi negativnih učinkov neprimernih komentarjev na spletu. Večja odgovornost lahko pomaga ustvarjati varnejše okolje za ljudi v stiski.

Ali kljub teži in kompleksnosti menite, da je samomor mogoče preprečevati?
Samomor sodi med tiste vrste smrti, ki jih je mogoče preprečevati. Večina stisk je rešljiva, čeprav oseba v stiski mogoče ne vidi tiste luči na koncu tunela. Zato je pomembno ozaveščati, destigmatizirati, spodbujati odgovorno medijsko poročanje in iskanje pomoči. Čeprav se včasih zgodi, da delamo vse prav, pa se samomor kljub temu zgodi, lahko s skupnim delovanjem tako na ravni družbe, posameznikov in stroke prispevamo k zmanjšanju samomorilnega vedenja.

Viri pomoči, ki so nam na voljo.

Kaj lahko vsak izmed nas naredi že danes – v svojem krogu ljudi ali tudi na spletu – da zmanjša tišino in poveča občutek varnosti?
Pomembna se mi zdi predvsem odprtost in pripravljenost za naslavljanje stisk, da smo pozorni na ljudi okrog sebe, jih vprašamo, kako so, in smo pripravljeni brez obsojanja poslušati tudi o njihovih stiskah, hkrati pa tudi sami spregovorimo o svoji stiski. Raziskave kažejo, da s tem, ko osebo vprašamo po samomorilnih mislih, ji ne bomo dali ideje, lahko pa ji ponudimo priložnost, da spregovori o svoji stiski, se nekoliko razbremeni, dobi občutek, da ni sama, in potem skupaj iščemo nadaljnjo pomoč. Pomoč je na voljo. Obstajajo različne telefonske številke, nujna medicinska pomoč, strokovnjaki in viri pomoči v naši okolici, na katere se lahko obrnemo.