Ob letošnjem občinskem prazniku smo se pogovarjali z dolgoletnim županom Petrom Škrlecem, ki občino vodi že dve desetletji. Ob tej pomembni obletnici je spregovoril o svojih začetkih, ključnih projektih, spremembah v Jurovskem Dolu, izzivih malih občin, odnosu države do podeželja in pogledu v prihodnost. V pogovoru je večkrat poudaril, da razvoj kraja ni samoumeven, temveč je rezultat potrpežljivosti, vztrajnosti in postopnega ustvarjanja pogojev za kakovostno življenje ljudi.

Od naključnega vstopa v politiko do petih mandatov

Pred dvajsetimi leti si sogovornik ni niti približno predstavljal, da bo občino vodil pet mandatov. Kot pravi, je bila njegova zgodba precej naključna. V lokalno politiko je vstopil kot kandidat za občinski svet, tudi zato, ker je bil predsednik športnega društva in ga je zanimalo sodelovanje pri razvoju domačega kraja.

Po izvolitvi v občinski svet ga je takratni župan predlagal za podžupana. Zdelo se mu je, da v majhni občini to ne bo posebej zahtevna funkcija. Toda kmalu zatem je prišlo do preobrata: takratni župan je po nekaj mesecih odstopil in odgovornost za vodenje nove občine je kot podžupanu padla nanj.

»Niti približno si nisem predstavljal, da bom oddelal pet mandatov oziroma dvajset let županovanja.«

Občina je bila takrat šele na začetku svoje poti. Brez utečenega sistema, brez kadra in brez izkušenj z lokalno samoupravo je bilo treba v kratkem času postaviti temelje njenega delovanja. Na začetku je bilo vse novo. Treba je bilo vzpostaviti občinsko upravo, pripraviti osnovne odloke, urediti administracijo in ustvariti pogoje za normalno delovanje občine. Ob tem so že od začetka razmišljali tudi razvojno. Župan Škrlec poudarja, da niso ostali le pri papirjih. Že v prvih mesecih in letih so se lotili investicij, priprave projektov in prijav na razpise. Prav v tem vidi enega ključnih razlogov, da je občina v teh dvajsetih letih naredila velik razvojni korak.

Župan, ki je iz naključnega začetka ustvaril dolgoletno zgodbo vodenja. Foto: Nina Zorman

Ceste, vodovod, vrtec – to so vprašanja, ki zanimajo ljudi

Ko danes pogleda nazaj, pravi, da so bila to uspešna leta za občino. Največji napredek vidi na področju komunalne infrastrukture, zlasti cest, vodovoda, kanalizacije, optike in drugih osnovnih pogojev za življenje. V razpršeno poseljeni občini so prav ceste eno najpogostejših vprašanj občanov. Kdaj bo katera cesta obnovljena, kdaj asfaltirana, kdaj bo urejen določen odsek – to so teme, ki jih ljudje najbolj konkretno občutijo v vsakdanjem življenju.

Po njegovi oceni je bilo v dvajsetih letih na novo urejenih ali obnovljenih več kot 45  kilometrov občinskih cest od skupno okoli 90 kilometrov, kolikor jih ima občina.

»Še danes je glavno vprašanje cesta in sicer kdaj bo obnovljena ali asfaltirana,« pripoveduje in ob tem poudarja, da so ceste nikoli dokončana zgodba. Ko en cikel zaključiš, se čez dvajset ali trideset let že začne nov.

Razvoj ni bil samo asfalt

Poleg cest je občina vlagala tudi v številne druge projekte. Med najpomembnejšimi Peter Škrlec našteva gradnjo novega vrtca pri osnovni šoli, energetsko obnovo telovadnice in stare osnovne šole, ureditev malega nogometnega igrišča, širitev vrtca, obnovo kulturnega doma in vlaganja v staro in novo pokopališče ter izgradnja kolesarskih povezav. Uredili so tudi trg, sodelovali pri projektih vodovodne infrastrukture, kanalizacije in čistilne naprave, kupili tri gasilska vozila ter komunalno opremljali nova naselja. Kot pravi, bi bil seznam vseh manjših in večjih investicij zelo dolg. Ljudje pogosto hitro pozabijo, kaj vse je bilo narejenega, in vidijo predvsem tisto, česar še ni.

Novogradnje hiše dvojčki se v Jurovskem Dolu prodajajo za 255 tisoč evrov, medtem ko samostojna hiša velikost slabih 150 m² stane 329 tisoč evrov. 

Med projekti, ki jih vidi kot pomembne tudi za prihodnost, omenja turistično-prireditveni prostor. Prav pri takšnih projektih se zelo hitro pokaže, kako zapleten je slovenski sistem. Leta lahko porabiš za dokumentacijo, soglasja, prostorske postopke, geološke in vodne pogoje ter številne druge zahteve, preden sploh prideš do faze izvedbe. To vidi kot eno večjih težav države. Prepričan je, da se o debirokratizaciji veliko govori, v praksi pa se pogosto zgodi ravno nasprotno in postopki postajajo še bolj zapleteni.

Priseljevanje se začne tam, kjer so urejeni osnovni pogoji

Ena osrednjih misli v pogovoru je bila, da se ljudje začnejo priseljevati šele takrat, ko so v kraju urejeni osnovni pogoji za življenje. To pomeni vrtec, šolo, zdravstveno oskrbo, internet, ceste, kanalizacijo in drugo osnovno infrastrukturo. Po njegovih besedah se je prav to zgodilo tudi pri njih. Ko so bili vzpostavljeni temeljni pogoji, se je začelo tudi bolj intenzivno priseljevanje novih prebivalcev. To je za manjšo občino pomembno ne le zaradi rasti števila prebivalcev, ampak tudi zaradi prihodnosti vrtca, šole, kulturnega življenja in same vitalnosti kraja.

Veduta Jurovskega Dola se je v zadnjih letih zelo spremenila. 

Ob tem priznava, da priseljevanje prinaša tudi spremembe, ki niso vsem po volji. Nekateri starejši domačini so bili vajeni bolj mirnega ritma življenja in drugačne podobe kraja. Toda brez priseljevanja in novih vlaganj bi kraj začel stagnirati. Prav zato meni, da je treba iskati ravnotežje med ohranjanjem podeželskega značaja in razvojem.

Jurovski Dol danes ni več isti kot nekoč

Če primerja Jurovski Dol izpred dvajsetih let in današnji kraj, pravi, da je razlika velika. Nekoč je bil že prihod delovnega stroja skoraj dogodek, danes pa je povsem običajno, da se v kraju sočasno izvajajo različna dela, da so gradbišča aktivna in da se vidi razvoj.

Tega domačini, ki v kraju živijo vsak dan, pogosto niti ne opazijo več. Veliko bolj to opazijo obiskovalci, ki pridejo občasno in hitro vidijo, kako močno se je kraj spremenil.

Na otvoritvi poslovnega objekta v Jurovskem Dolu družine Demšar sem dejal: »Ko se kolo razvoja enkrat začne vrteti, ga je težko ustaviti.«

Pomemben trenutek je nastopil tudi tedaj, ko so se poleg občine začeli pojavljati zasebni investitorji. To razume kot znak, da kraj postaja zanimiv tudi za druge.

Do jeseni bo končana dozidava prizidka k vrtcu - investicija je težka slabe tri milijone evrov.

Kljub optimizmu opozarja, da današnji čas ni enostaven. Nova gospodarska ali politična kriza lahko hitro vpliva na investicije, saj se stroški povišajo, interes vlagateljev pade, projekti pa se začnejo zamikati. Upa, da ne bo prišlo do večjih pretresov, ki bi razvoj občine in drugih manjših krajev ustavili. Cilj je, da se napredek nadaljuje, tudi če morda ne vedno z enako hitrostjo.

Pokrajine namesto centralizacije

Del pogovora je bil namenjen tudi vprašanju pokrajin. Sogovornik meni, da bi Slovenija morala resneje razmisliti o tej poti, saj bi pokrajine lahko predstavljale pomemben vmesni nivo med državo in občinami. Menim, da bi pokrajine prinesle več enakomernega razvoja, hkrati pa bi lahko zmanjšale tudi pretirano koncentracijo služb, ustanov in odločanja v Ljubljani. Danes imamo po njegovem mnenju ogromno dnevnih migracij, zastojev in preveliko centralizacijo.

»Razmišljati bi morali o decentralizaciji, ne pa o tem, da bi vse še bolj centralizirali. Če bi bile državne institucije bolj razporejene po državi, bi bili ljudje bližje službam, prihranili bi čas in denar, manjša pa bi bila tudi prometna in okoljska obremenitev,« še dodaja.

Država govori eno, praksa kaže drugo

Na vprašanje o odnosu države do malih občin odgovarja precej neposredno. Še vedno je prepričan, da je bila ustanovitev malih občin dobra odločitev, saj brez njih marsikateri kraj ne bi napredoval tako, kot je. V zadnjih letih pa vidi vse več znakov centralizacije. Omenja zmanjševanje prisotnosti državnih storitev, selitev določenih funkcij v večja mesta in občutek, da država po eni strani spodbuja življenje na podeželju, po drugi strani pa ljudem oddaljuje storitve, ki jih potrebujejo. Meni, da je protislovno, saj če želimo, da ljudje ostajajo na podeželju ali se vanj priseljujejo, jim moramo tam zagotoviti tudi dostop do storitev.

 
V načrtih je tudi ureditev turistično-prireditvenega prostora in zagotovitev dodatnih parkirnih mest.

Višja povprečnina še ne pomeni tudi lažjega dela

Veliko je bilo govora tudi o financiranju občin. Župan Peter Škrlec opozarja, da zgolj nominalna rast povprečnine ne pove dovolj. Pomembno je pogledati, koliko so se vmes povečali stroški in koliko novih obveznosti je država naložila občinam. Pojasnjuje, da imajo občine danes na papirju res višje prihodke, a tudi bistveno več nalog. Številne zakonske obveznosti, predvsem na področju šole in vrtca, močno obremenjujejo občinske proračune.

Njihov realni občinski proračun brez večjih investicij znaša okoli tri milijone evrov, od tega pa velik delež v višini čez milijon evrov v odpade na šolo in vrtec. Ob tem se stroški še povečujejo, prihajajo dodatne naloge, nove zaposlitve in nove zahteve.

»Na papirju je videti, da občine dobijo več, v resnici pa imajo tudi bistveno več obveznosti.«

Način sodelovanja med občinami se je spremenil

Ko govori o sodelovanju med občinami na območju upravne enote Lenart, ugotavlja, da je bilo to nekoč bistveno bolj živo kot danes. Župani so se redno srečevali, razmišljali širše in skupaj iskali rešitve za skupne izzive.

Danes je tega manj. Po njegovem se vsaka občina nekoliko preveč zapira v svoje meje, kar ni dobro. Prav širše sodelovanje je namreč lahko pomembna obramba pred centralizacijo in zmanjševanjem pomena podeželskih območij.

V sklopu športnega parka najdemo tudi fitnes na prostem in igrala za najmlajše.

Največji ponos: razvoj in odnos z ljudmi

Na vprašanje, na kaj je po dvajsetih letih najbolj ponosen, odgovarja brez oklevanja: na razvoj kraja in na ljudi. Ponos ni povezan le z investicijami, ampak tudi z odnosi, ki so jih v teh letih gradili z občani. Praviloma so se znali pogovoriti, iskati skupne rešitve in doseči dogovor, tudi če so bili pogledi različni, poudarja pa:

»Vedno sem verjel, da se je treba usesti, se pogovoriti in najti skupni jezik«. Prepričan je, da je prav pripravljenost za dialog eden od razlogov, da je na tej funkciji ostal tako dolgo.

Ena od njegovih jasnih misli je tudi opozorilo, da je za malo občino najslabše, če se politika spremeni v politikanstvo. Ko začnejo prevladovati zamere, delitve in lovljenje političnih točk, se razvoj hitro ustavi. V njihovi občini se to doslej ni zgodilo v tolikšni meri, da bi jih zares ohromilo. V občinskem svetu so bile številne odločitve sprejete skoraj soglasno, kar vidi kot veliko vrednost.

Naslednik? Vsak ima pravico kandidirati

Na vprašanje o nasledniku odgovarja previdno. Meni, da ima vsakdo pravico kandidirati in se predstaviti ljudem. Prepričan je, da se mora vsak kandidat v predvolilnem času predstaviti sam in ljudi prepričati s svojim programom. Želi pa si, da bi prihodnje vodstvo nadaljevalo razvojno smer občine, ji dodalo svoje ideje in ne izgubljalo energije z iskanjem krivcev za nazaj.

Vsem, ki razmišljajo o kandidaturi za župana, svetuje predvsem dvoje: realen program in kulturno kampanjo in da ni pošteno ljudem obljubljati vsega. Predvolilne obljube morajo biti uresničljive, saj se sicer razočaranje hitro vrne kot nezaupanje. Sam pravi, da je vedno zagovarjal realne napovedi in da so večino ključnih obljub tudi izpeljali. Ob tem si želi mirne, trezne in kulturne kampanje, brez osebnih napadov in brez umazane igre.

Športni park omogoča različne vrste aktivnosti, najbolj močna pa sta nogometni in kolesarski klub - slednji v maju pripravlja izjemno obiskan kolesarski maraton. 

Pogled v leto 2050

Ko razmišlja o Sloveniji in občini leta 2050, si želi, da bi razvoj tekel naprej in da bi bilo mogoče nadgraditi vse dobro, kar je bilo zastavljeno,  a hkrati opozarja, da živimo v zelo negotovem času. En sam večji pretres, ko so vojna, gospodarska kriza ali energetska nestabilnost lahko hitro spremeni smer razvoja. Ob tem ga skrbi tudi pomanjkanje delovne sile in vprašanje, kakšna bo podoba naše družbe čez desetletja. Želi si, da bi Slovenija ohranila svojo identiteto, jezik in občutek pripadnosti.

Po županovanju prihaja čas za družino

Po dveh desetletjih županovanja se odpira tudi novo življenjsko obdobje. Peter Škrlec pravi, da bo zdaj več časa za družino, za ženo, otroke in vnuka, pa tudi za kakšen oddih, izlet ali bolj miren ritem življenja. Dela doma sicer ne bo zmanjkalo, a bo življenje vendarle manj podrejeno urnikom, sestankom in vsakodnevnim obveznostim, ki jih prinaša županska funkcija. Za zdaj si predvsem želi nekoliko mirnejšega obdobja.

Na koncu poudari, da bi si želel, da bi se ga ljudje spominjali predvsem po poštenem delu, dialogu in razvoju kraja.

»Če bodo ljudje rekli, da je občina v tem času napredovala in da se je z županom dalo pogovoriti, potem bo to zame dovolj.«

To je morda tudi najkrajši povzetek dvajsetih let njegovega županovanja: veliko narejenega, veliko izzivov, a predvsem trdno prepričanje, da se razvoj začne tam, kjer znaš poslušati ljudi in postopoma graditi temelje skupnosti.