Četrto nedeljo v marcu bomo znova odločali o prihodnosti in smeri razvoja države. Volitve niso tekmovanje v tem, kdo zna bolj udariti po nasprotniku, temveč kdo zna prevzeti odgovornost. V času, ko se politični prostor utaplja v kritikah, obtožbah in vsakodnevnih obračunih, postaja ključno vprašanje preprosto. Kdo zna poleg kritike ponuditi tudi rešitev? In prav zato je ključno vprašanje, ali bomo nagradili tiste, ki znajo le kritizirati, ali tiste, ki znajo tudi ustvarjati.

Kritika oblasti je temelj demokracije. A prazna populistična kritika, brez jasnega načrta, brez številk, brez odgovora na vprašanje »kako«, je le politični marketing. Država se ne vodi z všečnimi in ostrimi objavami na družbenih omrežjih in v medijih, temveč z odločitvami, ki imajo posledice za javne finance, za socialno varnost, za prihodnost mladih, za nas vse.

Posebej pomembno pa je, da ob tem ne pozabimo na tiste, ki državo dejansko poganjajo, in sicer: podjetnike, obrtnike, kmete, izvoznike, vse, ki ustvarjajo dodano vrednost in izplačujejo plače. Gospodarstvo ni bankomat politike. Je temelj, iz katerega se financirajo šole, bolnišnice, pokojnine. Kdor govori o novih pravicah, mora povedati tudi, kako bo omogočil, da bo nekdo te pravice lahko financiral.

V zadnjih letih veliko poslušamo o delitvah, a manj o ustvarjanju. Manj o tem, kako razbremeniti delo, kako spodbuditi investicije, kako zadržati mlade talente doma. Resna politika mora razumeti, da brez zdravega gospodarstva ni socialne države. In da brez spoštovanja do tistih, ki tvegajo, vlagajo in zaposlujejo, ni dolgoročne stabilnosti.

Slovenija ne potrebuje novih prerokov apokalipse. Potrebuje ljudi, ki razumejo, da država ni oder za politične performanse, temveč sistem, ki mora delovati. Zato se preprosto vprašajmo: kdo ponuja rešitve in kdo zgolj razočaranje? Kdo govori o prihodnosti in kdo živi od preteklosti?

Izbiramo med tem, ali bomo glas dali tistim, ki širijo jezo, ali tistim, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost. In prav tako se odločamo, kakšno družbo želimo. Takšno, kjer so mediji svobodni in lahko brez pritiskov postavljajo vprašanja oblasti, ali takšno, kjer je kritična beseda razumljena kot napad. Medijska svoboda ni privilegij novinarjev, temveč varovalka državljanov.

Zato 22. marca ne volimo najglasnejših. Volimo tiste, ki znajo povedati, kaj bodo delali za ljudi in za tiste, ki ustvarjajo. Volimo programe, ne zamer. Prav od te izbire bo odvisno, ali bo v prihodnje Slovenija prostor priložnosti ali prostor nenehnih političnih obračunov.