Tam nekje na robovih začetka, med piskom monitorjev, vonjem po sterilnosti in tihimi molitvami utrujenih mater, se z vsakim prvim vdihom začne nov svet. Ko se za večino ljudi dan šele dobro začne ali pa se varno zaključuje zavetjem doma, je za Barbaro Dvoršak vsak trenutek preizkušnja človečnosti. Porodna babica, reševalka drobnih življenj na enoti intenzivne nege, svetlobna točka za prestrašene starše in prostovoljna opora lokalnega okolja. A Barbara ne šteje le gramov na tehtnici in mililitrov popitega mleka; ona šteje utripe srca – tiste najmanjše, ki se komaj prebijajo na svet, in tiste velike, brezpogojne, ki jih deli med svoje delo, zborovsko petje in vsakega mimoidočega v stiski. To je zgodba o dekletu, ki je svet sklenila objeti z obema rokama – nežno, potrpežljivo in do konca.

Kot porodna babica delate na enoti intenzivne terapije z nedonošenimi otroki – nam lahko poveste več o tem, kakšno je vaše vsakdanje delo z najbolj ranljivimi novorojenčki in s kakšnimi izzivi se srečujete?
»Na enoti intenzivne nege in terapije novorojenčkov je delo zelo razgibano, zato težko opišem neko rutino. Vsak dan se veselimo vsakega dodatnega mililitra popitega mleka, kakšnega grama na tehtnici več in kljub temu, da se morda sliši nenavadno tudi pokakanih in polulanih pleničk. 24 ur na dan smo tudi ekipa, ki oskrbi vsakega novorojenčka, ki je imel kakršnekoli težave pred, med in po porodu, ter novorojenčke rojene s carskim rezom. Ker imamo na naši enoti večinoma otroke rojene prezgodaj, takšne, ki imajo težave s prilagajanjem na okolje zunaj maternice, so bolni ali pa potrebujejo fototerapijo, smo seveda tam tudi za moralno podporo staršem. Kot največji izziv bi izpostavila pomanjkanje kadra, saj smo zaradi tega dodatno obremenjeni. Izziv pa predstavljajo tudi psihično naporni trenutki, ko kateremu od otrok ne moremo pomagati kot bi si želeli, takrat je ključnega pomena podpora med sodelavkami in seveda v domačem okolju.«

Delo na enoti intenzivne terapije z nedonošenimi otroki prinaša posebne trenutke; nam lahko zaupaš kakšno konkretno izkušnjo ali ganljiv trenutek z najmlajšimi borci, ki se ti je še posebej vtisnil v spomin?
»S starši in nedonošenčki se veselimo vsakega napredka, saj so s tem otroci korak bližje odhodu domov. Meni so najlepši prizori prvega stika nedonošenčka in mamice, saj so zaradi težav z uravnavanjem telesne temperature in dihanjem prikrajšani za takojšnji stik po porodu. Mamico in novorojenčka povezuje posebna vez, katere toplino, hvaležnost in srečo občutimo tudi mi, ko iz inkubatorja prvič položimo otroka mami v naročje. Vsi se popolnoma umirijo, včasih pa nam v spanju podarijo kak nasmešek, ki nam polepša dan.«

Poleg dela v porodnišnici imate opravljen tudi tečaj Bownove terapije – kako ta neinvazivna tehnika pomaga dojenčkom in v kakšnih situacijah se najpogosteje obnese?
»Bowonova terapija je nežna tehnika, pri kateri s točno določenimi potegi in pritiski na točke, ki sovpadajo z akupunkturnimi in akupresurnimi, manipuliraš s fascijo (vezivno tkivo med mišicami, sklepi, kostmi ...). Ljudje jo najbolj poznajo kot učinkovito pri težavah s trebušnimi krči, odvajanjem blata in refluksom pri dojenčkih, obnese pa se tudi pri večjih otrocih in odraslih. Bownova terapija pokriva širok spekter organiskoh sistemov, od dihal, mišic in skeleta, prebavil, reproduktivnega sistema in še bi lahko naštevala. Če se osredotočim na dojenčke bi izpostavila reševanje prebavnih težav in napredovanje v gibalnem razvoju, po mojem mnenju se napredek po terapiji na teh področjih najbolj pozna.«

Znanje in čas velikokrat delite tudi prostovoljno, saj obiskujete mamice in novorojenčke v kraju, jih motivirate in jim svetujete – kako so ti obiski sprejeti in s kakšnimi vprašanji se novopečene mamice največkrat obrnejo na vas?
»Res je, novopečene mamice se velikokrat obrnejo name tudi kadar so že v domačem okolju. Takrat zaradi vseh sprememb, ki jih prineseta novorojenček in spremenjena družinska dinamika potrebujejo največ podpore. Največkrat je dovolj samo par sporočil in nasvetov preko telefona, včasih pa se kje dobimo in še praktično pogledamo, kje je težava. Veliko vprašanj je na temo dojenja, krčev pri dojenčkih in rokovanja z novorojenčki.«

Pomoč ljudem je rdeča nit tvojega delovanja, saj si v lokalnem okolju znana kot nekdo, ki vedno rad priskoči na pomoč – od kod črpaš to neizmerno energijo in željo biti v oporo soljudem?
»Jaz temu ne bi rekla neizmerna energija, bolj zavedanje, da je vsak od nas lahko v trenutku tisti, ki tako ali drugače potrebuje pomoč. Če lahko komu s svojim časom, znanjem ali preprosto s prijazno besedo olajšam težke trenutke in pomagam, da naredi korak naprej, je vredno. Verjetno želja izhaja iz prepričanja, da smo ljudje drug drugemu pomembnješi kot si včasih mislimo. Nihče ne zmore vsega sam, zato je pomembno, da takrat ko je v tvoji moči, nekaj dobrega podariš naprej. Največ energije mi daje to, da je pomoč zmeraj vzajemna, nasmeh, stisk roke, hvaležnost, ki jo včasih samo vidiš v očeh ali pa nezaveden nasmešek v spanju.«

Ob vsem naštetem si aktivna tudi v Kulturnem društvu Sveta Ana, kjer poješ v pevskem zboru in poprimeš za vsako delo – ti petje in delovanje v društvu predstavljata tisti pravi odklop ali obveznost več?
»Vsekakor sta petje in delovanje v društvu prej odklop kot obveznost. Rada sem v družbi pozitivnih, prijaznih in preprostih ljudi in sem mnenja, da so društva v našem kraju glavni vir povezovanja ljudi, še posebej kulturno društvo.«

Je v tvojem natrpanem urniku sploh še kaj prostega časa zate in kako najraje napolniš svoje baterije?
»Prostega časa sicer ni veliko, a ga rada izkoristim za kavo s prijatelji, sprehode v naravi, petje v zboru in kvačkanje. Najbolj pa si baterije napolnim ob morju, kjer se najlažje odklopim od vsakdanjega vrveža.«

Ko utihnejo aparati na intenzivni negi in ko se poleže vrvež vsakdana, Barbara Dvoršak ugasne luči z mislijo na tiste, ki so z njeno pomočjo dobili zalet za življenje. V svetu, ki prepogosto meri uspešnost v številkah, nas ona spominja na nekaj veliko bolj krhkega in večnega: da se največje bitke bijejo v tišini, da je pravo bogastvo v razprostrtih dlaneh in da se vsaka solza, spremenjena v nasmeh, na koncu vrne domov. Tam zgoraj, med valovi morja, ki ji polnijo baterije, in petjem, ki ji širi dušo, ostaja tista tiha resnica – da smo si ljudje res edino, kar zares imamo.