Ob dnevu spomina na mrtve se spominjamo tistih, ki jih ni več. Toda za človeka, ki je izgubil nekoga bližnjega, pogrešanje ni vezano na datum. Kako mu stati ob strani, ko zmanjka besed? Naše sogovornice poudarjajo pomen poslušanja, potrpežljivosti in konkretne pomoči ter predstavljajo poti do podpore, ki so dostopne tudi prebivalcem Slovenskih goric.

Nakup sveče, obisk groba, ime, izgovorjeno v pogovoru. Ob prvem novembru izgube dobijo več prostora tudi v našem vsakdanu. Toda ko praznični dnevi minejo, človek, ki žaluje, ostane s spremenjenim življenjem. Takrat lahko veliko pomeni že nekdo, ki pokliče, posluša in ne pričakuje, da bo sogovornik na vprašanje, kako je, odgovoril: dobro.

»Včasih največ pomeni že preprost stavek: ‘Tukaj sem. Ni ti treba biti dobro,’« pravi Marjana Peganc, vodja programa Žalovanje odraslih, otrok in mladostnikov pri Slovenskem društvu Hospic. Žalujoči ji pogosto povedo, da pogrešajo predvsem razumevanje in prisotnost ljudi tudi takrat, ko od smrti mine nekaj časa.

Marjana Peganc, vodja programa žalovanja pri Slovenskem društvu Hospic, poudarja pomen razumevanja in prisotnosti tudi takrat, ko od smrti mine že nekaj časa. Foto. arhiv društva

Kaj takšna prisotnost pomeni, iz osebne in strokovne izkušnje ve Maja Fridau iz Pot k sebi, je magistra psihologije in edukantka telesno orientirane psihoterapije, ki je v istem obdobju izgubila partnerja in očeta. Najtežje ji je bilo sprejeti, da bližnjega zares ni več in da z njim ne bo več skupnih dogodkov ter občutkov, ki jih je prinašal v njeno življenje. Ob tem je spoznala tudi razliko med strokovnim razumevanjem žalovanja in njegovo izkušnjo. Kar je prej poznala predvsem skozi teorijo, je postalo globoko čustveno in telesno doživljanje. Kot pojasnjuje, zaradi tega danes lažje začuti človeka, ki žaluje, in ga razume tudi takrat, ko težko sprejema izgubo.

Prvi november lahko pogrešanje znova postavi v ospredje, tudi če je od izgube minilo veliko let. Psihologinja Sabina Majerič iz Življenje je lahko dobro, se posveča podpori žalujočim, poudarja, da to ni neobičajno. »Žalovanje se po nekaterih pomembnih izgubah občasno močneje oglaša tudi po desetletjih, kar je normalno.« Obenem opozarja, da je prvi november za marsikoga celo edino obdobje, ko si za izgubo dovoli prostor. Pričakovanja, kako naj bi ta dan preživeli, pa so lahko tudi naporna.

Kaj pravzaprav pomeni »iti naprej«?

Žalovanje nima določenega roka. Pogrešanje se lahko močneje oglasi tudi mnogo let po izgubi. Foto: Magnific

Okolica si pogosto želi, da bi bilo žalujočemu čim prej lažje. Toda želja pomagati se lahko spremeni v pritisk, če začnemo pričakovati, da bi moral po določenem času izgubo pustiti za seboj. »Te besede lahko zazvenijo, kot da bi morali na izgubo pozabiti in živeti, kot da se ni nič spremenilo. Ampak se je. Za vedno. Nikamor ne morejo ‘iti’ pred tem,« pojasnjuje Sabina Majerič. Ob iskanju opore je zato po njenem enako pomembno, da človeku dovolimo prostor za bolečino in odnos s pokojnikom tudi leta po smrti.

Maja Fridau ob tem odpre še vprašanje, kaj sploh pomeni izgubo predelati. Sama to razume kot sprejemanje dejstva, da človeka ni več, vendar s tem ne izgine vsaka bolečina.

»To še pa ne pomeni, da to več nikoli ne bo bolelo,« poudarja.

Žalovanje lahko sčasoma postane manj vidno navzven, spomin pa prebudi pesem ali povsem vsakdanji trenutek. Po njenem se učimo živeti brez te osebe in izgubo nositi drugače: življenje je lahko znova lepo in polno, četudi občasno še zaboli.

Maja Fridau je ob izgubi partnerja in očeta spoznala, kako dragoceni so ljudje, ki zmorejo ostati ob človeku tudi v bolečini. Foto: osebni arhiv

Pri njej je bilo pomembno, da bolečine ni potlačila ali se pred njo nenehno umikala v delo in druge zaposlitve. Dovolila si je spomine, jok in soočanje z izgubo. Pomagali so ji ljudje, ki so izgubo prav tako doživljali in s katerimi so si stali ob strani. V določenih trenutkih je potrebovala tudi samoto, vendar z zavedanjem, da je podpora blizu in da se lahko na nekoga nasloni.

Tudi Sabinino poklicno pot je zaznamovala osebna izguba. Pri osmih letih je zaradi raka izgubila mamo. Pozneje je v magistrskem delu raziskovala dejavnike najučinkovitejših intervencij za podporo žalujočim ter na njihovi osnovi razvila in izvedla spletni skupinski program Skupaj skozi žalovanje, nato še Malo šolo žalovanja za odrasle. Znanje je nadgradila tudi z dvoletnim izobraževanjem pod okriljem Portlandskega inštituta za izgubo in prehod.

V trgovino, na kosilo ali samo na obisk

Kako torej pomagati, če se ob človeku, ki trpi, bojimo reči kaj napačnega?

»Najboljši način zmanjševanja bolečine izgube je, da ne zmanjšujemo njene pomembnosti, se o življenju pokojnika ne bojimo govoriti ter, ko je to možno in zaželeno, pomagamo tudi praktično,« svetuje Sabina Majerič. To lahko pomeni odhod v trgovino, pripravo kosila ali pomoč pri pospravljanju.

Sabina Majerič poudarja, da lahko podporo izrazimo tudi s pripravo kosila, odhodom v trgovino ali pomočjo pri vsakdanjih opravilih. Foto. osebni arhiv

Namesto zagotovil »Saj bo« ali »Čas zaceli vse rane« predlaga besede: »Verjamem, da ti je izjemno hudo. Vzemi si čas.« Ob tem poudarja, da enotnega recepta ni. Pomembno je poslušati in upoštevati človekov tempo.

Kako različno lahko ljudje pokažejo bližino, se spominja tudi Maja. Veliko so ji pomenila osebna sporočila, v katerih so ljudje opisali, kako so doživljali njo in pokojnega partnerja ter kako se jih je njegova smrt dotaknila. Dragoceni so bili iskren pogled v oči, objem in ljudje, ki so prišli ter ponudili konkretno pomoč, ne da bi morala zanjo najprej prositi. Ena od prijateljic jo je povabila na potovanje, ker ji drugače ni znala pomagati, to pa ji je lahko ponudila. Maja ob tem poudarja, da nekaj, kar je pomagalo njej, ne pomaga nujno vsakomur.

Njeno sporočilo bližnjim je zato predvsem: »Bodite ob tem človeku in zdržite z bolečino.«

Ko nekdo joka, ni treba takoj iskati načina, kako bi ga razvedrili ali preusmerili pogovor. Pomembneje je, da mu dovolimo izraziti stisko in ostanemo ob njem. Tudi prijem za roko je lahko izraz podpore, če človeku ustreza. Prisotnost ne potrebuje vedno veliko besed.

Podpora ostaja pomembna tudi mesece in leta po izgubi, ko ji okolica namenja vse manj pozornosti. Foto: Magnific

Zato tudi nasmeh še ne pove, koliko bolečine človek nosi. Sabina Majerič pojasnjuje, da žalovanje prihaja v valovih. Veselje lahko spremlja žalost, ker ga ni mogoče deliti s pokojnim, vendar to ne pomeni, da človek ne more biti tudi iskreno vesel vsega, kar še ima in kar prihaja.

Ko se drugi vrnejo v vsakdan

Podpora je pomembna v vseh obdobjih žalovanja, vendar lahko postane posebej dragocena prav takrat, ko je je manj. Sabina Majerič opozarja, da se žalujoči pogosto šele po prvih tednih in mesecih začnejo zavedati obsežnosti izgube. Kot pojasnjuje, raziskave kažejo, da je za mnoge težko tudi poznejše obdobje, denimo po dveh letih, ko okolica izgubi ne namenja več toliko pozornosti.

Nekomu pomaga individualni pogovor, drugemu povezanost z ljudmi s podobno izkušnjo. Pomembno je poiskati oporo, ki ustreza posamezniku. Foto: Kjara Kocbek

Takrat se lahko sprašujemo, ali bi z omembo pokojnika človeku povzročili dodatno bolečino. Njen odgovor je jasen: »Zato se ne bojmo osebi reči ali napisati kaj na to temo, ‘ker jo bomo spomnili’. Verjemite mi, ni pozabila.«

Tudi pri Hospicu ugotavljajo, da žalujoči pogrešajo nekoga, ki jih posluša brez hitrih odgovorov in pričakovanj. Bližina zato potrebuje tudi vztrajnost: pripravljenost, da se oglasimo še takrat, ko je od pogreba minilo že veliko časa.

Podpora obstaja, vendar ni vsaka za vsakogar

Kaj pa, ko človek potrebuje dodatno oporo? Sabina Majerič pri svojem delu uporablja individualna svetovanja, podporne skupine, delavnice in priročnike. Poudarja, da so različne oblike namenjene različnim potrebam.

»Za vsakega v stiski obstaja opora, ni pa vsaka opora za vsakega. To pomeni tudi, da vsi ne potrebujejo strokovne podpore.«

Priročniki so lahko začetek za tiste, ki želijo spremembe po izgubi najprej raziskovati sami. Podporne skupine prinašajo povezanost z ljudmi s podobno izkušnjo, individualno svetovanje pa omogoča prostor tudi za teme, ki jih je pred skupino težje izreči.

Tudi tiha bližina živali je lahko žalujočemu v oporo. Foto: Kjara Kocbek

V Slovenskem društvu Hospic odraslim ponujajo osebne in telefonske pogovore, krajša svetovanja po elektronski pošti ter strokovno vodene podporne skupine in druge skupinske oblike podpore. Otrokom in mladostnikom so namenjeni individualni pogovori, kreativne delavnice in Tabor Levjesrčnih. Podporo nudijo tudi staršem ter strokovnim delavcem v vrtcih in šolah. Kot pojasnjuje Marjana Peganc, ob vključitvi skupaj s posameznikom poiščejo zanj primerno obliko podpore. Program izvajajo na nacionalni ravni, za uporabnike je brezplačen, članstvo v društvu pa ni pogoj.

Tudi v Slovenskih goricah je mogoče poiskati pomoč

Prisotnost ne potrebuje vedno veliko besed. Včasih je dovolj, da ostanemo ob človeku in mu dovolimo izraziti stisko. Foto: Magnific

V manjših krajih lahko odločitev za pogovor otežuje občutek, da se vsi poznajo in bo stiska bolj izpostavljena. Ovira sta lahko tudi oddaljenost in prepričanje, da bi človek izgubo zmogel sam, opozarja Marjana Peganc. Hospic deluje prek mreže 12 območnih odborov, tudi v Mariboru in Murski Soboti. Za pogovor ni vedno treba v večji center: podpora lahko poteka po telefonu, ob omejeni mobilnosti ali drugih okoliščinah, ki otežujejo dostop, pa je možna tudi v domačem okolju. O načinu se dogovorijo glede na potrebe in življenjske okoliščine posameznika.

»Če človek začuti, da bi mu pogovor lahko koristil, je to že dovolj dober razlog, da poišče podporo,« spodbuja sogovornica.

Ob letošnjem prvem novembru tako ostaja tudi vprašanje, komu bomo namenili čas, ko bodo sveče dogorele. Morda bo potreboval pogovor o pokojnem, pomoč pri vsakdanjem opravilu ali samo našo prisotnost. Sabina Majerič poudarja, da sta od »pravih« besed pomembnejša trud in pripravljenost, da smo ob žalujočem, ko si naše prisotnosti želi. Prvi november namreč ni edini dan, ko potrebuje podporo.

Maja Fridau pa človeku, ki močno pogreša bližnjega, svetuje, naj poišče ljudi, ki ga razumejo in zmorejo ostati ob njem tudi v bolečini. Sama je prav takšno bližino doživela kot nekaj najdragocenejšega: nekdo je prišel in bil pripravljen ostati, tudi ko ni mogel ničesar spremeniti.