Državnozborske volitve bi morale biti praznik demokracije. Trenutek, ko državljani tehtamo med različnimi vizijami razvoja države, primerjamo programe in iščemo odgovore na ključna vprašanja: kako bomo živeli, delali, ustvarjali. Že v predvolilnih soočenjih se je pokazalo, da bomo na tokratnih volitvah dobili predvsem nekaj drugega in to so rezultati volitev tudi pokazali, saj smo dobili še globlje politične razpoke v družbi.Volilna kampanja, ki bi morala biti prostor argumentov, se je prevečkrat spremenila v prostor etiketiranja. Namestorazprav o gospodarstvu, zdravstvu, razvoju podeželja ali prihodnosti mladih smo spremljali tekmovanje v tem, kdo bo glasnejši, bolj oster, bolj izključujoč. Dodatno so zadeve zaostrili še prisluhi, v katerih so ujeti posamezniki razlagali o domnevnih koruptivnih dejanjih vplivnih posameznikov v Sloveniji. Kdo v resnici stoji za temi prisluhi, je težko reči. Leva stran obtožuje desnico, da je bila naročnik prisluhov pri izraelskem zasebnem obveščevalnem podjetju Black Cube. Desnica pa levico obtožuje, da so prisluhi preprečili odločitev slovenske vlade, da se Slovenija pridruži tožbi Izraela zaradi genocida v Gazi. Na soočenju je prvak opozicije zatrjeval, da se je v prisluhe ujel vodilni v aferi Fotopub, zato naj bi ministri levice glasovali proti pridružitvi k tožbi, dva ministra bi naj pri glasovanju sejo vlade zapustila. Dodatno zmedo pri državljanih pa je povzročilo pomanjkanje goriva na bencinskih servisih.

Zaradi vseh teh zadev se politični prostor ni razširil, ampak zožil na dva pola, ki sta se vse manj poslušala in vse bolj prepričevala vsak s svojo resnico. Zato tudi rezultat volitev ni zmaga ene ali druge strani. Je stanje družbe, ki ga moramo vzeti resno. Ko polovica države 
ob razglasitvi rezultatov občuti razočaranje, druga polovica pa olajšanje ali celo zadoščenje, to ni zmaga demokracije. To je znak, da smo kot skupnost izgubili nekaj pomembnega, in to je sposobnost, da se kljub razlikam še vedno razumemo kot celota.

V lokalnem okolju, kjer se ljudje srečujemo vsak dan, so posledice takšne polarizacije še bolj vidne. Tukaj ni anonimnosti družbenih omrežij. Tukaj so sosedje, sodelavci, prijatelji. In prav zato bi morali biti prvi, ki znamo preseči delitve, ki jih ustvarjajo nacionalne politike.

Odgovornost zdaj ni več le na izvoljenih predstavnikih. Je tudi na volivcih, medijih in vseh, ki soustvarjamo javni prostor. Če bomo tudi po volitvah ostali ujeti v logiki »mi proti njim«, potem smo kot družba izgubili več, kot lahko pokaže katerikoli volilni rezultat. Demokracija ni tekma, kjer je pomembno le, kdo zmaga. Je proces, v katerem mora po koncu štetja glasov ostati skupnost. In prav ta skupnost je danes največji poraženec. Vprašanje ni več, kdo je zmagal. Pravo vprašanje je, ali bomo znali po volitvah znova govoriti drug z drugim?