Lenart v Slovenskih goricah je kraj na severovzhodu Slovenije, kjer se ljudje poznamo po imenih. Kjer jutranji promet ne pomeni le manjših zastojev, ampak kratke pozdrave mimoidočih ob glavni cesti proti Gornji Radgoni ali Mariboru. In kraj, kjer so se v zadnjem letu in pol začeli pojavljati novi obrazi. Manjše skupine moških, ki okoli ene ure popoldne ali proti večeru peš hodijo na delo ali z dela v podjetje Norka, ki v Lenartu že od leta 2008 proizvaja tehnološko zahtevne gumene izdelke.

Za marsikaterega prebivalca je bil ta prizor nenavaden. V kraju z okoli tri tisoč prebivalci prihod delavcev iz Indije ni ostal neopažen. Na družbenih omrežjih so se začeli vrstiti komentarji: od radovednosti do nezaupanja, tudi stereotipov o »tujcih«, ki se sprehajajo po Slovenskih goricah. A za temi pogledi so zgodbe, dolge več kot 7000 kilometrov. Zgodbe ljudi, ki so zapustili dom, družine in domačo okolje, da bi si ustvarili drugačno prihodnost.

Nekaj tujih delavcev iz Norke živi v stanovanjih, nekaj pa v hiši na Ptujski cesti v Lenartu. Foto: Nina Zorman

Ko sem želela razumeti, kdo so ti novi sosedje, nas je direktorica podjetja Norka, Aleksandra Vajnhandl, brez zadržkov povabila mednje. Pokazala mi je proizvodnjo, predstavila delovne pogoje in odprla vrata hiše, kjer začasno biva dvanajst indijskih delavcev. Brez oklevanja, velikih vprašanj ali dvomov, da predstavi realnost, ki se slika v osrčju Slovenskih goric.

»Če želimo, da jih razumemo, jih moramo najprej spoznati,« mi je pojasnila ob kavi v njeni pisarni.

A vprašanje ostaja širše od ene hiše in stanovanja v Lenartu: ali so majhne lokalne skupnosti pripravljene na prihod delavcev iz drugih kulturnih okolij? Kako se na to odzivajo institucije in kako se s tem sooča skupnost, ki se s takšnimi spremembami srečuje prvič? Odgovore sem iskala tudi med bralci našega lokalnega medija Ovtar24. V spletni anketi, na katero se je odzvalo več kot 430 ljudi, se kaže razpon mnenj — od podpore do zadržanosti. Podobne zgodbe nastajajo tudi drugod po Sloveniji. V domu starejših v Metliki na primer direktorica Ivica Lozar o sodelavkah iz Indije govori z besedami spoštovanja kot o ključnem delu rešitve v času, ko domače delovne sile primanjkuje.

Delo je, kaj pa delovna sila?

Zgodba mladih fantov iz Indije pa se ni začela v centru mesta, kjer jih je najprej ujelo oko lokalnega okolja, temveč precej prej, v proizvodni hali podjetja Norka, kjer so se morali zaradi vse hujšega pomanjkanja domače delovne sile začeti spraševati, kako dolgo bo podjetje sploh še lahko raslo, če ljudi za delo preprosto ni več. Direktorica Aleksandra Vajnhandl o tej odločitvi govori brez olepševanja. V Norki, so zaposlene najprej iskali doma, kot to od delodajalca zahteva tudi sistem. Objavljali so ogromno pozivov za delo, odziva pa skoraj ni bilo. Tako so leta 2018 najprej pričeli iskati ljudi v Bosni in Srbiji, kjer so si pomagali tudi z osebnimi poznanstvi in improvizacijo, ki je v malih podjetjih pogosto obvezen del vodenja. A tudi tam je sčasoma postalo jasno, da bazen delovne sile ni neskončen. »Tisti, ki so bili pripravljeni oditi od doma, so šli naprej, v Avstrijo in Nemčijo, kjer so boljše plače,« opisuje razmere. Podjetje pa je medtem raslo in potrebovalo nove ljudi.

Podjetje Norka v Lenartu danes zaposluje 113 delavcev, od tega 19 iz Indije. Foto: Nina Zorman

Odločitev za iskanje delovne sile iz tretjih držav je bil jasen odgovor na zelo konkretno vprašanje: kako preživeti kot proizvodno podjetje v okolju, kjer dela, ki ga ponujaš, doma skoraj nihče več ne želi opravljati. »Mi smo morali obstati kot firma. Imamo zgodovino, imamo kupce. Če hočeš delati, rabiš ljudi,« mi pojasnuje direktorica, ki podjetje vodi zadnjih dvajset let.

Ključno je delo na odnosih

Toda ko govori o prvih prihodih delavcev iz Bosne pred osmimi leti, ne izpostavi najprej birokracije ali stroškov, čeprav je bilo obojega veliko. Najprej omeni ljudi, ki so v podjetju že bili. Največji izziv ni bil pripeljati delavcev, temveč pripraviti okolje, da jih sprejme. »Največji problem je bil naše domačine prepričati, da so to čisto normalni ljudje,« pove brez ovinkarjenja. »Postavite se v kožo teh ljudi. Kaj če gremo mi v Bosno in doživimo tak odnos, nam nihče ne pokaže, kje je zdravstveni dom, da nam nihče ne pomaga izpolniti obrazcev.« Prav zato je, pripoveduje, vsak mesec organizirala sestanke po izmenah in skušala zaposlenim dopovedati nekaj, kar se zdi samoumevno, pa očitno ni: da ljudje, ki pridejo od drugod, niso manj vredni, manj sposobni ali manj človeški. Da potrebujejo pomoč pri prvih korakih: pri banki, zdravniku, razumevanju kraja, v katerega so prišli.

Integracija ni nekaj, kar se zgodi samo od sebe, ampak proces, ki zahteva čas in pripravljenost na obeh straneh.

Delo ni enostavno, a po mescu ali dveh postane lažje. Foto: Nina Zorman

Ko je pozneje prišla odločitev za delavce iz Indije, se je vse to samo še zaostrilo. Ne le zato, ker je bila birokratska pot dolga in draga, temveč tudi zato, ker so bili ti novi sodelavci za lenarško okolje na prvi pogled še bolj tuji. Podjetje je poiskalo agencijo, ki jim je pomagala pridobiti željeni kader, urediti je bilo potrebno dokumentacijo, pripraviti delovna navodila v angleščini, najti mentorje, ki so angleščino dovolj dobro obvladali, in predvsem poiskati nastanitev v kraju, kjer je že za domačina težko najti prosto stanovanje. »Največji problem za delodajalce je nastanitev. Delavec pride, ampak nekje mora živeti. Sam si tega ne more urediti.« izpostavi Vajnhandlova. Zato so v podjetju kupili in obnavili nepremičnino, prilagajali prostore in organizirali bivanje, da je bilo dovolj primerno za bivanje novih sodelavcev. A tudi s tem delo še zdaleč ni bilo končano. Treba je bilo razložiti, kako deluje odvoz odpadkov, kako se ogreva prostor, zakaj je treba zračiti, kako si deliti kuhinjo in kako sobivati. Kot mi je pojasnila Aleksandra Vajnhandl, jih je bilo treba naučiti tudi stvari, ki se nam zdijo samoumevne:

»Ampak to le zato, ker prihajajo iz drugačnega okolja.«

Ko med pogovorom direktorico vprašam, ali bi lahko videla, v kakšnih pogojih živijo njeni zaposleni, se ne obotavlja. Spomnim se podob, ki smo jih še nedavno spremljali na televiziji, zgodb o tujih delavcih, nastanjenih v neprimernih razmerah. Aleksandra Vajnhandl me pogleda in preprosto reče: »Če imate čas, lahko greva takoj po razgovorih.« In sva šli.

Hiša, ki te ponese v svet začimb

Hiša, v kateri bivajo, je bila zgrajena leta 1900, a je pred njihovo vselitvijo doživela temeljito prenovo. Zamenjana okna, novi podi, prenovljene kopalnice in kuhinji. V dveh etažah danes živi dvanajst indijskih delavcev. Na voljo imajo dve kuhinji, štiri kopalnice, skupne prostore in štiri sobe s pogradi. Urejen imajo tudi internet, saj le na tak način lahko vzdržujejo stike z domačimi. Ob vstopu v njihov začasni dom zadiši po indijskih začimbah — vonj me za trenutek ponese drugam, v spomin na Indijo, ki sem jo obiskala pred 14-imi leti.

Kuhnja v prenovljeni hiši, kjer bivajo tuji delavci. Foto: Nina Zorman

Direktorica brez zadržkov odpira vrata vseh prostorov in sproti razlaga, kako so jih prilagodili bivanju. Ob tem se skoraj opravičuje, da bi lahko bilo še bolj urejeno. »Saj veste, to so fantje,« doda z nasmehom. Tudi sama pomislim, da prizor verjetno ne bi bil nič drugačen, ali celo bolj razpuščen, v kakšnem študentskem domu. V dnevnem prostoru mi pokaže, kaj še nameravajo urediti. Kavč, televizijo, prostor za druženje. Tudi z zgornjem nadstropju prostoru še manjaka televizija. Imajo tudi sobo, kamor se lahko umaknejo, če zbolijo, da ne ogrožajo drugih. Ko stopiva do balkonskih vrat, tukaj smo uredili zelenico, na vhodu pa še mini teraso. Klop, miza in prostor, kjer bodo lahko sedeli in opazovali utrip kraja, v katerem zdaj živijo. Prostori so urejeni, funkcionalni in ponujajo vse, kar človek potrebuje za začasno bivanje. Preseneti pa me nekaj drugega. Okna so zaprta, rolete spuščene. Na vprašanje, zakaj ne zračijo, eden od fantov le skomigne z rameni, medtem ko v prostoru tiho brni ventilator.

Ena od sob v hiši v Lenartu, kjer v dveh etažah biva dvanajst indijskih delavcev, ki si med delom tukaj delijo tudi vsakdan. Foto: Nina Zorman

Ljudje so. Ljudje!

A prav v teh razlikah se skriva tudi del odgovora, kako takšne zgodbe sploh lahko delujejo. Ne z enostranskim prilagajanjem, temveč z vsakodnevnimi, pogosto nevidnimi prilagoditvami na obeh straneh. V podjetju so zato poleg uvajanja v delo začeli graditi tudi odnose: od mentorstev do skupnih izletov, ki jim ogromno pomenijo. Direktorica mi ponosno pokaže videoposnetek enega od indijskih sodelavcev, ki ga je posnel in sestavil v čustveno pripoved, ko se skupaj odpravili na teambuilding. Med nizanjem utrinkov iz skupinskega veselja na avtobusu, do ogleda praznično okrašenih slovenskih mest, je bilo ključno sporočilo posnetka, da so v življenju pomembni drobni trenutki, ki nam lepšajo življenje. In čeprav je bilo na začetku veliko negotovosti, danes pravi, da se je največ spremenilo prav tam, kjer je bilo sprva najtežje, to je v odnosih med ljudmi. »Ljudje imamo predsodke, posebej zaradi barve kože,« pravi.

»Ampak ko začneš z njimi delati, vidiš, da so to čisto isti ljudje kot mi.«

Delo ni enostavno, a ob dobri ekipi lažje steče

Ko z direktorico stopiva v proizvodno halo, naju najprej zadene zvok. Stalno brnenje strojev, zapolni prostor in pogovor razbije na kratke poglede, kretnje in približevanje. V zraku je vonj po gumi, težak, a za tiste, ki tukaj delajo, očitno vsakdanji. Prostori so svetli, urejeni, skoraj sterilni v primerjavi s predstavo, ki jo marsikdo povezuje s proizvodnjo.

Delavci stojijo ob velikih strojih, osredotočeni na ponavljajoče se gibe, ki zahtevajo natančnost in ritem. Med njimi je tudi 32-letni Gokul. Na rokah ima bele elastične rokavice, ko naju opazi, se mu obraz zmehča v nasmeh, velike, prijazne oči pa naju pozdravijo s tiho toplino. Ko ga direktorica vpraša, ali bi si vzel nekaj minut za pogovor z novinarko, brez oklevanja prikima. Njegovo mesto ob stroju za tisti čas prevzame sodelavec, midva pa se umakneva v skupni prostor k visoki mizi ob avtomatih, kjer si lahko kupijo pijačo ali prigrizek.

Iz Kerale v Slovenske gorice

Gokul prihaja iz Kerale na jugu Indije. Preden je prišel v Slovenijo, je že delal kot operater na strojih za brizganje gume, zato delo zanj ni bilo povsem novo. »V Indiji sem že delal na takšnih strojih,« pove mirno. »Zato sem vedel, kaj lahko pričakujem.« V Lenartu je leto in pol. Prišel je prek agencije, kot mnogi drugi, a odločitev ni bila povsem neznana pot, saj ima v Sloveniji sorodnike in prijatelje.

Ko govori o Lenartu, ne uporablja velikih besed. Ne govori o težavah ali razočaranjih, temveč o majhnih razlikah, ki jih je opazil. Najbolj se mu je v spomin vtisnilo nekaj, česar doma ni nikoli doživel. »Prvič sem videl sneg,« reče in se znova nasmehne. »To je bila prva takšna izkušnja.« Na vprašanje, kako se počuti med ljudmi v Lenartu, odgovori preprosto: dobro. »Ljudje so v redu. Pomagajo,« pravi. A hkrati opazi tudi nekaj drugega — distanco, ki ni nujno sovražna, je pa prisotna. »Ne govorijo veliko z nami. Gledajo nas,« opiše.

»Ko gremo mimo, pogledajo.« Ne zveni očitajoče, prej opisno, kot dejstvo, ki ga je sprejel kot del vsakdana. Pravi, da neprijaznosti ne doživlja, tudi nevarnosti ne. »Tukaj se počutim varno,« doda.

Največja ovira ob prihodu je bil jezik. »To je bilo najtežje,« prizna. »Ampak se učimo.« Za zdaj zna le nekaj osnovnih besed — »dober dan«, »hvala« — a pravi, da je to dovolj za prve korake. Njegov vsakdan se ne konča v proizvodnji. Ob koncih tedna se s sodelavci odpravijo na izlete, včasih tudi čez mejo. »Bili smo že v Italiji, v Nemčiji,« pove. Potujejo z avtobusi in vlaki, ter obiskujejo prijatelje v drugih slovenskih mestih. Ko ga vprašam, ali vidi svojo prihodnost tukaj ali je to le začasna postaja, za trenutek pomisli, nato pa odgovori: »Mislim, da bi lahko ostal.«

Največja ovira je jezik

Svojo plat mi je predstavil tudi 27-letni Nagaloor, ki prihaja iz iste indijske zvezne države Kerale kot Gokul, a njegova zgodba je bolj raznolika. Pred prihodom v Slovenijo je že poskusil življenje v Evropi, saj je v Latviji študiral strojništvo. »Prišel sem študirat,« pove, »ampak študija nisem mogel dokončati zaradi določenih zapletov, zato sem se vrnil domov.« Odločitev za vrnitev v Evropo zato ni bila skok v neznano, temveč nadaljevanje poti, ki jo je že začel. Tokrat ne kot študent, ampak kot delavec. »Vedel sem, da je tukaj boljše, saj so plače višje kot v Indiji« pravi. A razlogi niso le ekonomski, pripoveduje in doda: »Tukaj imamo več mednarodnih izkušnj. Delamo z ljudmi iz različnih držav in spoznamo njihove kulture.« Ko je prvič stopil v proizvodnjo, ni bilo enostavno. »Na začetku je bilo težko,« prizna. »Mislil sem, da ne bom zmogel. Ampak po enem ali dveh mesecih se navadiš.« Danes pravi, da dela brez večjih težav. S sodelavci se razume dobro, odnose opisuje kot preprosto sodelovanje: če kdo potrebuje pomoč, mu drugi priskoči na pomoč. Tudi njegovo zasebno življenje je razpeto med državami. Njegovo dekle živi in dela v Nemčiji, kjer je zaposlena kot medicinska sestra. Vidita se redko, ob dopustih, a ostajata povezana. Na vprašanje, ali namerava ostati v Sloveniji, nima dokončnega odgovora:

»Nisem še toliko planiral. Za zdaj je tukaj vse v redu, zato ne vidim razloga, da bi šel.«

27-letni Nagaloor, ki ima partnerko v Nemčiji, pravi, da se človek na novo okolje sčasoma navadi. Foto: Nina Zorman

Tako kot Gokul tudi on ne govori o slabih izkušnjah z domačini. Pravi, da večjih težav ni imel, da pa stik z lokalnim okoljem ostaja omejen, večinoma na sodelavce. Razlog ni nujno nezainteresiranost, temveč nekaj veliko bolj preprostega. »Jezik je največja ovira,« pove.

»Če bi se lahko več pogovarjali, bi bilo lažje. Večina nas govori angleško in če bi domačini pristopili do nas, bi se mi brez težav pogovarjali z njimi,«

mi pripoveduje in z njim se strinjam – ko smo v tujini je veliko lažje, če domačini pristopijo do nas, kot obratno.

Slovenjegoričani polni nezaupanja, a želijo slišati njihove zgodbe

V spletni anketi, na katero se je odzvalo več kot 440 bralk in bralcev, skoraj polovica vprašanih prihod azijskih delavcev dojema negativno (48 odstotkov), 41 odstotkov nevtralno, le 11 odstotkov pa pozitivno. Še bolj zgovoren je njihov prvi občutek ob srečanju z Indijci: 54 odstotkov vprašanih navaja nezaupanje, 30 odstotkov jih ne občuti nič posebnega, 16 odstotkov pa predvsem zanimanje. Ti podatki ne govorijo nujno o konkretnih izkušnjah, temveč o občutku, ki nastane še preden pride do srečanja. To potrjujeta tudi moja sogovornika, ko govorita o stikih z lokalnim okoljem. Ne opisujeta konfliktov ali slabih izkušenj, temveč odsotnost odnosa. Ljudje jih opazujejo, redko pa pristopijo. Med pogledom in pogovorom ostaja razdalja. Na drugi strani institucije sliko vidijo drugače.

Na Občini Lenart pravijo, da prihod tujih delavcev ni povzročil zaznanih težav ali negativnih vplivov v lokalnem okolju, hkrati pa poudarjajo, da na tem področju nimajo neposrednih pristojnosti niti sistematičnih programov vključevanja. Njihova vloga tako ostaja omejena predvsem na pojasnjevanje in umirjanje razprav, ki se pogosto odvijajo drugje, tudi na družbenih omrežjih. A posebnih vprašanj s strani občank in občanov niso prejeli.

Ena izmed kopalnic v hiši. Foto: Nina Zorman

Na Zavodu za zaposlovanje opozarjajo, da je trg dela v regiji še vedno ugoden, a hkrati zaznamovan s kroničnim pomanjkanjem kadra v številnih poklicih: od zdravstva do proizvodnje. Prav demografske spremembe, staranje prebivalstva in upad delovno aktivnih ljudi bodo po njihovi oceni dolgoročno pomenili še večjo potrebo po tuji delovni sili. Ob tem pa izpostavljajo ključne izzive: jezik, kulturne razlike, nastanitev in vključevanje v vsakdanje življenje skupnosti.

Varnost je pogosto v središču javnih razprav, pri čemer se v medijih nemalokrat ustvarja tudi podoba nasilnih tujcev, ki prihajajo iz tretjih držav. Zato smo preverili tudi podatke policije in ti kažejo drugačno sliko. Na območju Policijske postaje Lenart v zadnjih letih niso zaznali kaznivih dejanj, ki bi jih storili državljani tretjih držav, prisotnost tujih delavcev pa sama po sebi ne pomeni poslabšanja varnostnih razmer, so nam pojasnili.

Še malo pa bodo lahko poletne žarke lovili na novi terasi, ki jo bodo kmalu uredili s klopjo in mizo. Foto: Nina Zorman

DSO Metlika: stanovalci cenijo človeški pristop

S pomanjkanjem kadra se že dlje časa soočajo tudi v Domu starejših občanov Metlika, ki je 200 kilometrov oddaljen od Lenarta, in kjer so se prav tako odločili za zaposlitev sodelavk iz Indije. A njihov pristop razkriva nekoliko drugačno pot. Direktorica Ivica Lozar nam je v pisni izjavi pojasnila, da je od odločitve do prihoda prvih sodelavk minilo približno pet mesecev, podobno kot v primeru Norke in da je največ časa bilo potrebnega za administrativne postopke.

A ključna razlika ni v tem, koliko časa je trajalo, temveč v tem, kako so se na prihod pripravili.

Že pred njihovim prihodom so bodočim sodelavkam omogočili učenje slovenskega jezika, po prihodu pa še dodatno, obsežnejše izobraževanje. Dejstvo je, da so v tem primeru delavke v neposrednem stiku s starostniki in je znanje slovenskega jezika nujno. Hkrati so na spremembo pripravljali tudi zaposlene in stanovalce in to z razumevanjem, zakaj so takšne odločitve nujne.

»Pomembno je ustvariti odprto in sprejemajoče okolje,« poudarja Lozarjeva, kjer so v proces vključili tudi lokalno skupnost. Občina Metlika je zagotovila stanovanja, sodelavke pa so nastanili v neposredni bližini doma. Gre za rešitev, ki presega zgolj zaposlitev in poseže v vprašanje dejanskega vključevanja. In kakšni so bili prvi odzivi? Presenetljivo enotni. Stanovalci, svojci in zaposleni jih opisujejo z besedami prijaznost, toplina in spoštljiv odnos. Ob tem pa Lozarjeva izpostavi, da:

»Veliko stanovalcev poudarja prav njihov človeški pristop.«

A tudi tu brez izzivov ne gre. Največji ostaja jezik, in pa dodatna obremenitev zaposlenih v začetni fazi.

Po mestu se pogosto vozim s kolesom in na ulicah srečujem nove obraze, naše nove soobčane. Pozdravim jih glasno, kot je v navadi v našem mestu, in vedno mi prijazno odzdravijo. Ocenjevalni pogledi niso prijetni. Tudi mrki pogledi ne. Gokul pravi, da so se tega že navadili, Nagaloor pa pove, da bi bilo drugače, če bi jih kdo preprosto ogovoril in to ne z velikimi vprašanji, temveč z najosnovnejšimi: od kod si, kako si, kako ti je tukaj. Bilo bi veliko lažje za njih in tudi za nas! V anketi skoraj polovica vprašanih meni, da bi predsodke zmanjšalo več informacij in predvsem več stika, a informacije ne hodijo po cesti. Po njej hodijo ljudje — ljudje, ki si želijo, da se jih ne bojimo, in ki so pripravljeni z nami deliti svoje zgodbe. Morda se prav tam, med korakom v službo in pogledom mimoidočega, začne nekaj, česar ni mogoče urediti z odločbo ali pravilnikom. Neviden, majhen, skoraj neopazen premik, ki se zgodi takrat, ko nekdo prvič ne pogleda stran in preprosto vpraša: Hello, how are you, how do you feel here in Lenart?