Melisa Zadravec je mlado dekle, ki navdušuje s svojo predanostjo, raznolikimi talenti in izjemno življenjsko energijo. Njena zgodba kaže, kako lepo je mogoče prepletati znanje, ustvarjalnost in srčnost, obenem pa razkriva osebo, ki zna ob vseh obveznostih najti tudi čas za sprostitev in notranje ravnovesje.

Melisa, že v srednji šoli si izstopala kot diamantna maturantka zdravstvene šole. Kaj te je takrat najbolj gnalo k tako vrhunskim rezultatom?
To je težko vprašanje, na katerega iskreno nimam pravega odgovora. Že v osnovni in kasneje v srednji šoli sem se pri vsakem ocenjevanju želela maksimalno potruditi, in enako je bilo tudi na maturi. Nisem si zares predstavljala, da bi lahko dosegla vse točke, si pa ne bom lagala – dober rezultat sem si zelo želela. Sama sebi sem postavila cilj, da moram poklicno maturo opraviti čim bolje, saj sem vedela, da mi bo to dalo dodatno motivacijo za splošno maturo.

Danes si izredno uspešna študentka medicine v Mariboru. Je bila medicinska fakulteta tvoja jasna življenjska pot že od nekdaj ali je odločitev dozorevala postopoma?
V spominski knjigi iz otroštva, ki mi jo je naredila mama, sem na vprašanje, kaj želim postati, ko bom velika, odgovorila – zobozdravnica (smeh). No, zdaj pa bom, če bo šlo vse po načrtih, čez nekaj let zdravnica. Medicina je bila sicer vedno moja želja, ampak dolgo časa bolj skrita. Nekako nisem zares verjela vase, da bi mi to lahko uspelo.Ključen preobrat je bil čisto naključen pogovor s profesorico nekje na polovici tretjega letnika. Rekla mi je samo: če ne poskusiš, ne veš – nimaš pa kaj izgubiti. In mislim, da sem se takrat odločila, da se po poklicni maturi vpišem na maturitetni tečaj, opravim splošno maturo in poskusim priti na medicinsko fakulteto.Sem si pa ves čas puščala odprte možnosti, predvsem zato, da v primeru neuspeha ne bi bila preveč razočarana sama nad sabo.

Že v srednji šoli je Melisa izstopala kot diamantna maturantka. Foto: osebni arhiv Melise

Poleg študija si tudi lovka, kar je še vedno precej redko, sploh med ženskami. Kako se je začela tvoja lovska zgodba in kakšno vlogo sta pri tem imela tvoj oče ter dedek?
Za lovstvo me je najbolj navdušil moj oče. Že kot majhna deklica sem zelo rada hodila z njim v naravo in na lov, kar me je od nekdaj fasciniralo. Še posebej mi je blizu tisti mirni del lova, ko sediš na preži in opazuješ naravo – kako se zjutraj prebuja in zvečer umirja. To so trenutki, ki jih težko doživiš drugje. Z dedkom sicer nisem hodila na lov, je pa svoje bogato znanje in izkušnje prenesel na očeta, ta pa naprej na mene. Brez njega verjetno nihče od naju ne bi postal lovec, zato sem še posebej hvaležna, da lahko nadaljujem to družinsko tradicijo.

Kako je prišlo do ideje, da si začela organizirati lovske delavnice, in kaj si želela z njimi približati ljudem — naravo, znanje, tradicijo ali kaj drugega?
Ideja za lovske delavnice je nastala iz želje po delu z mladimi, saj se mi zdi pomembno, da se znanje in vrednote prenašajo naprej. V tem sem videla priložnost, da otrokom približam lovstvo na drugačen način. Želim jim pokazati, da smo lovci odgovorni in da naše delo ni zgolj lov, ampak predvsem opazovanje narave, spremljanje živalskih populacij ter skrb za njihovo ravnovesje in zdravje. Na delavnicah otroci spoznavajo posamezne živalske vrste – lani so na primer srnjad in jelenjad – hkrati pa tudi druge dejavnosti, povezane z lovstvom, kot je lovsko strelstvo. Letos pa naj nekaj vsebine zaenkrat še ostane skrivnost.

Zelo aktivna si tudi v folklori, kjer ne prispevaš le z nastopi, ampak tudi z idejami in skrbjo za videe na družbenih omrežjih. Kaj ti pomeni folklora in kako jo doživljaš kot del svoje identitete?
Vzgojena sem bila v duhu tradicije in starih običajev, poleg tega pa sem že od majhnih nog vedno rada plesala – zmeraj sem bila prva in tudi zadnja na plesišču (smeh). Zato mi ni žal, da sem se pridružila folklorni skupini. Folklora mi pomeni veliko, saj združuje vse, kar imam rada: ples, druženje in ohranjanje tradicije. Prek nje spoznavam nove ljudi in kraje, hkrati pa na svoj način prispevam k temu, da dediščina naših prednikov ostaja živa.

Tri generacije lovcev, Melisa z očetom in dedkom. Foto: Marjeta Zadravec

Ko človek posluša vse, s čimer se ukvarjaš, se skoraj samo od sebe porodi vprašanje: kako ti vse to časovno znese? Imaš kakšen poseben sistem organizacije ali si preprosto zelo disciplinirana?
Rada sem dobro organizirana, pri čemer mi velikokrat pomaga tudi koledar na telefonu, predvsem za datume kolokvijev, izpitov in rojstnih dni. Ustreza mi, da imam dneve precej zapolnjene, saj se ne maram dolgočasiti. Kljub temu pa pridejo tudi dnevi, ko mi bolj paše umirjen tempo – takrat si brez slabe vesti vzamem čas zase in si privoščim malo odmora.

Veliko ljudi vidi tvoje uspehe in dejavnosti, manj pa tisto, kar ostaja v ozadju. Kaj je tisto, česar ljudje pri tebi morda ne opazijo, pa je pomemben del tvojega vsakdana?

Poleg vseh obveznosti in aktivnosti, ki jih imam, veliko časa namenim tudi pomoči doma. Čeprav ne prihajam s kmetije, sem odraščala na podeželju, na kar sem zelo ponosna, in znam poprijeti za marsikatero delo. Za to sem hvaležna predvsem staršem in starim staršem, ki so me naučili veliko praktičnih stvari – med drugim tudi voziti traktor in uporabljati mešalec za beton (smeh).

Ko odložiš knjige, zapustiš folklorne vaje in nastope ter lovstvo— kako se zares sprostiš? Kaj rada počneš čisto zase in s kom najraje preživljaš te mirnejše trenutke?
Pravzaprav mi že vse aktivnosti, s katerimi se ukvarjam, predstavljajo tudi neko obliko sprostitve, saj ob njih za nekaj časa pozabim na vsakodnevne skrbi. Zelo rada pa prosti čas preživljam tudi bolj umirjeno – z družino na kakšnem izletu ali pa s prijateljicami ob kavi. Ko pa začutim, da res potrebujem čas zase, vzamem psa in se odpravim na sprehod v gozd, kjer si malo »prečistim misli«. Potem je vse takoj lažje in svet spet lepši.

Ob pogledu na njeno dosedanjo pot lahko z zaupanjem verjamem, da Meliso v prihodnosti čaka še veliko lepih uspehov. Iskreno ji želim, da bi tudi naprej s svojo predanostjo, odločnostjo in srčnostjo uresničevala zastavljene cilje ter ohranila voljo za soustvarjanje razvoja in živahnega utripa domačega kraja.