Fotografija hišnih ljubljenčkov ni več le estetski trend, temveč vse bolj postaja način ohranjanja odnosa, ki ga mnogi razumejo kot enakovrednega družinskemu. V času, ko se spreminja tudi naš odnos do živali, se spreminja tudi način, kako jih vidimo in kako jih želimo ohraniti v spominu. O teh spremembah smo se pogovarjali s pasjo fotografinjo Kjaro Kocbek, inženirko medijske produkcije, ter psihologinjo iz Centra za krepitev zdravja v Lenartu.

»Že v najstniških letih me je zanimala fotografija. Všeč mi je zamisel, da lahko zajamemo trenutek, ki nam ostane za vedno. Gre tudi za neko vrsto umetniškega izražanja, saj lahko preko fotografije pokažem svoj pogled na svet ali občutke, ki jih lažje izrazim kot v besedah,« opisuje Kjara Kocbek, ki se je poglobila v fotografijo psov. Njeni prvi modeli so bili konji, a je pravo smer začrtal šele prihod njenega psa Jazza. »Na začetku je šlo samo za to, da zajamem čim več lepih trenutkov, saj kužki prehitro odrastejo. A je hitro preraslo v nekaj večjega. Odkrila sem, kako se oba ob fotografiranju zabavava.«

Ta občutek časovne minljivosti je eden ključnih razlogov, zakaj se lastniki odločajo za profesionalno fotografijo. Ena izmed Kjarinih sledilk je zapisala: »Želela sem ustvariti spomin s svojo psičko, ki ga bom imela za vedno.« Druga dodaja, da fotografije niso le za album in krasijo dom ter vsakodnevno vračajo občutek povezanosti.

Psi danes niso "le psi", temveč polnopravni člani družin. Foto: Kjara Kocbek

Zakaj nam živali pomenijo vedno več?

Psihologinja iz Centra za krepitev zdravja Lenart pojav razlaga širše in sicer kot del sprememb v sodobni družbi: »Hišni ljubljenčki imajo danes pomembno čustveno in socialno vlogo. Zapolnjujejo potrebe po bližini, pripadnosti in brezpogojni sprejetosti, ki jih v hitrem načinu življenja ljudje včasih težje dobijo drugje.«

Po njenem mnenju fotografiranje ni naključen trend, temveč logična posledica odnosa, ki ga ljudje razvijejo do živali. Če je pes družinski član, potem je tudi potreba po ohranjanju skupnih spominov povsem primerljiva s fotografiranjem otrok ali partnerjev. »Interakcija z živalmi dokazano zmanjšuje stres in povečuje občutek dobrega počutja,« dodaja. Prav zato fotografija ne pomeni le estetike, ampak tudi podaljševanje občutka varnosti in čustvene bližine.

V vsakem posnetku se skriva zgodba. Foto: Kjara Kocbek

Humanizacija živali med razumevanjem in tveganjem

Psihologinja opozarja, da gre pri tem tudi za širši proces, ki ga strokovno imenujemo humanizacija živali. »Ljudje hišnim ljubljenčkom pripisujejo človeške lastnosti in jih vse pogosteje vključujejo v koncept družine kot enakovredne člane.« Ta pojav je povezan z družbenimi spremembami: manjše družine, kasnejše odločanje za otroke in večja socialna izolacija. V takem okolju živali postanejo pomemben vir stabilnosti. Ob tem opozarja na mejo: »Pretirana humanizacija se pojavi, kadar lastnik živali projicira človeške potrebe, ki niso skladne z njenim naravnim vedenjem.« To pomeni, da mora tudi fotografiranje – čeprav čustveno motivirano – spoštovati naravo živali.

Pes pred objektivom ne pozira – preprosto je to, kar je. Foto: Kjara Kocbek

Fotografija, ki sledi psu

Čeprav končni rezultat pogosto deluje estetsko dovršen in skoraj brezhiben, je proces nastajanja fotografije vse prej kot enostaven. Fotografiranje živali zahteva prilagajanje, potrpežljivost in predvsem razumevanje. »Pri fotografiranju psov me najbolj navdihuje njihova iskrenost. Psi ne igrajo vlog, saj so njihova čustva so vedno pristna,« poudarja. Prav ta pristnost pa pomeni, da ni univerzalnega pristopa. »Vsakemu kužku se poskusim prilagoditi na njegov karakter. Kuža, ki se rad giba, ga pustim, da teče. Kuža, ki rad raziskuje, ga pustim, da si ogleda okolico. Kuža, ki je prestrašen, ostane v bližini lastnikov.« Gre za pomemben premik v razmišljanju: namesto da bi žival prilagodili fotografiji, fotografijo prilagodi živali.

Eden večjih izzivov pri delu so pričakovanja lastnikov, ki niso vedno usklajena z vedenjem psa. »Problem nastane, kadar imajo lastniki določeno željo, a njihov kuža tega ni zmožen: zaradi strahu, živčnosti ali neposlušnosti. Takrat je potrebno postati kreativen.« Rešitve išče tam, kjer so možne in to brez prisile. »Poiščem drugo idejo, ki je izvedljiva, ali pa rešitev kasneje v postprodukciji.« Tak pristop kaže, da dobra fotografija ni nujno tista, ki je tehnično popolna, temveč tista, ki nastane brez stresa za žival. Ključno pa ostaja eno pravilo: »Za vsakega psa si vzamem čas in raje počakam, da postane siguren v situaciji, kot da delamo nekaj na silo.«

Kar je bilo nekoč trenutek, postane s fotografijo trajen spomin. Foto: Kjara Kocbek

Ko odnos postane viden

Psihologinja opaža, da se je način izražanja odnosa do živali v zadnjih letih bistveno spremenil. »Vidimo več javnega izražanja tega odnosa – preko fotografij, družbenih omrežij, profesionalnih storitev. Deloma je to trend, a hkrati kaže na dolgoročno spremembo vrednot.« Fotografija tako postaja tudi jezik odnosa. Način, kako ljudje pokažejo, kaj jim žival pomeni – sebi in drugim.

Lahko živali nadomestijo ljudi?

Na vprašanje, ali lahko tak odnos nadomesti medčloveške vezi, psihologinja odgovarja uravnoteženo: »Vplivi so lahko dvosmerni. Po eni strani živali zmanjšujejo stres in krepijo empatijo, kar pozitivno vpliva tudi na odnose med ljudmi. Po drugi strani pa lahko v določenih primerih pride do prekomernega osredotočanja na odnos z živaljo.« Ključ je torej v ravnovesju. 

V svetu, ki postaja vse hitrejši in pogosto bolj oddaljen, živali za mnoge predstavljajo stik z nečim osnovnim: bližino, iskrenostjo in prisotnostjo v trenutku. Fotografije, ki jih ob tem ustvarjamo, niso le podobe, temveč odsev tega odnosa.

Ne gre za vprašanje, ali lahko živali nadomestijo ljudi. Gre za to, kaj nam ta odnos pove o nas samih in kako ga znamo umestiti v svoje življenje.

Skupen čas s psi hitro mine, a fotografija jih ohrani večne. Foto: Kjara Kocbek