Ob materinskem dnevu v ospredje stopajo zgodbe žensk, ki materinstvo živijo z vso predanostjo, srčnostjo in odgovornostjo. Med njimi je tudi Suzana Rejak Breznik – mama šestih otrok, medicinska sestra, čebelarka, kulturnica in vsestransko dejavna ženska, ki življenje gradi na delu, vrednotah, povezanosti in ljubezni do družine. V njihovem domu ni nikoli dolgčas: prepletajo se glasba, petje, vožnje na dejavnosti, družinski izleti, delo v naravi in vsakodnevni izzivi velike družine.

Ob materinskem dnevu pogosto govorimo o nežnosti, toplini in moči materinstva. Kaj materinstvo pomeni vam osebno in kako bi v nekaj besedah opisali svojo aktivno družino?
Materinstvo je zame posebno poslanstvo, za katero si nikoli nisem mislila, da se bo razvilo v smer, v kateri je danes. Ker je dinamika v naši družini nekoliko drugačna, je potrebnega veliko usklajevanja, materinstvo pa me vedno bolj osebnostno oblikuje. Vedno bolj prihajajo na površje vrednote, ki so mi bile privzgojene doma. Poseben zgled mi je bila stara mama, po koroško bica; velikokrat sva imeli globoke pogovore. Bila je mama številni družini in v moji odgovornosti do otrok je pustila trajen pečat. Če primerjam takratne in današnje čase, je med njimi izjemna razlika, a globoke korenine ostajajo.

Naša družina je zelo aktivna – otroci so vključeni v številne dejavnosti, ki jih z veseljem opravljajo. To je dober ventil, da niso le za knjigami, obenem pa na tak način poglabljajo socialne stike. Radi se družijo. Menim, da je prav, da svet spoznavajo z različnih strani, ne le iz šolskih klopi ali prek aplikacij. Drugačni pa smo tudi zato, ker naša družina številčno ni ravno v slovenskem povprečju, za kar sem izredno vesela in hvaležna.

Starejša fotografija, ko so bili še kot sedem članska družina na morju. Foto: osebni arhiv

Ste mama šestim otrokom, ki so vključeni v glasbo, ples, skavte, kulturne dejavnosti in še marsikaj. Kako vam uspe usklajevati vse njihove interese, obveznosti, vožnje in družinski vsakdan? Imate pri tem kakšno posebno »družinsko pravilo« ali skupno aktivnost, ki vam pomaga, da ostajate povezani in organizirani?
Z možem imava med vikendom tedenski sestanek, na katerem v grobem organizirava prihajajoči teden – kaj nas čaka, koncerti, tekmovanja, vaje –, da lahko uskladiva logistiko. Je pa res, da ta logistika poučna, saj so se otroci zaradi nje naučili tudi počakati in s tem potrpežljivosti. Interesi otrok so visoko na prednostni listi. Otroci se razvijajo, prihajajo v obdobje odraščanja in oblikovanja, zato se mi zdi pomembno, da jih starši pri interesih, v katere se usmerijo, spodbujamo in jim nudimo polno podporo. Na podlagi vsega tega otroci ugotavljajo, kaj bi v življenju lahko počeli in kaj jim je morda le dragocena izkušnja.

Naš družinski vsakdan je zelo zanimiv. Imamo precej jasno razporejena dežurstva – nekateri se jih veselijo bolj, drugi manj (smeh). Otroci naloge opravljajo in jih spoštujejo. Pomagajo tako zunaj, v sadovnjaku in čebelnjaku, kot tudi pri gospodinjskih opravilih. Z možem verjameva, da je rutina tista, ki se lahko ukorenini, in da moramo v življenju imeti red ter notranjo disciplino, če želimo stvari uspešno peljati naprej.

Da ostanemo povezani, radi gremo na kak izlet, si ogledamo kulturne znamenitosti, geografske posebnosti, jaz pa seveda ne morem niti mimo jezikovnih značilnosti. Z izletov se vračamo z lepimi spomini. Tudi koronsko obdobje, ki je bilo za marsikoga težko, je bilo za nas posebno in ga verjetno ne bomo pozabili. Takrat smo se še bolj osredotočili na družinsko življenje in začeli uvajati družinsko petje. Otroci so hitro poprijeli za instrumente, začeli igrati spremljave, čez čas pa tudi sami izbirati skladbe, ki so jim všeč. Ko smo ob večerih doma, skupaj zmolimo in nato še zapojemo.

Se vam zdi, da otroci ob takšnem aktivnem družinskem življenju pridobivajo posebne vrednote? Katere vrednote jim želite kot mama najbolj predati za življenje?
Otroci se ob aktivnem življenju naučijo hitreje prilagajati in se znajo organizirati iz danes na jutri. Vrednota, ki jo pri ljudeh zelo cenim, je delavnost. Druga je poštenost, tretja pa odprtost in pogum, da znaš stati za svojimi stališči. Želim si, da bi bili otroci prepričani v vrednote, ki jih zagovarjajo, in da bi trdno stali za dejanji, ki jih naredijo. Želim si, da ne bi delovali neodgovorno, pomehkuženo ali kot ljudje brez kompasa, volje, motivacije in ciljev za življenje. Res si želim, da v svet ne bi odšli s takšno prtljago.

Suzana Rejak Breznik, mama šestih otrok. Foto: Osebni arhiv družine Breznik

Delate kot medicinska sestra v Avstriji, kar je zelo odgovoren in zahteven poklic. Kako usklajujete službo, družino in vse druge obveznosti ter kako vas je ta poklic oblikoval tudi kot mamo?
To je zelo zanimiv poklic, s katerim sem se srečala že kot otrok. Takrat še nisem pričakovala, da ga bom nekoč zares opravljala. Danes pa lahko rečem, da je to eden najlepših poklicev. Je poklic, pri katerem človeka spoznavaš tudi v drugačni luči – ko mu ne gre vse dobro, ko je njegovo zdravstveno stanje slabo, ko morda doma nima podpore. V bolniški sobi slišim številne življenjske zgodbe in bremena, še posebej ob nočnih dežurstvih. 

Ta poklic me je izostril predvsem v tem, da znam človeka hitro prebrati, saj ga tudi moram – že zaradi rokovanja z zdravili in opazovanja, da lahko pravilno ocenim njegovo stanje in strokovno posredujem. Žal je ta poklic v današnjem času nekoliko izgubil vrednost, o čemer bi tukaj težko podrobneje polemizirala, vendar gre za pomemben del naše družbe in družba se bo morala znova zavedati, kaj ta poklic pomeni. Medicinska sestra je oseba, ki stoji ob bolnem človeku in mu je v tistem trenutku pogosto edina, ki mu lahko pomaga.

Poklic je izredno dinamičen, ponuja pa tudi veliko možnosti za izobraževanje, kar vedno rada izkoristim. Izhajam iz krajev, kjer je bilo branje zelo cenjeno – Prevalje so rojstni kraj bralne značke, zato je bilo branje pri nas velika vrednota. Po študiju slovenščine sem se odločila še za študij zdravstvene nege – zdaj zaključujem magistrski študij in se že oziram proti jeseni in doktorskemu študiju, saj se mi zdi ta poklic zaradi povezanosti medicine in nege izjemno perspektiven in razvojno bogat.

Poleg materinstva, službe in družinskih obveznosti ste tudi predsednica kulturnega društva, aktivna čebelarka, ustvarjate izdelke iz čebeljih pridelkov, omenimo pa lahko tudi, da ste lovka. Kaj vam pomenijo delo v skupnosti, povezanost s tradicijo in stik z naravo?
Delo v skupnosti mi je v veliko zadovoljstvo. Preden sem se priselila v te kraje, sem bila aktivna pri sadjarjih, podeželski mladini, pevskem zboru in folklori. Dober občutek je, ko skupnosti, iz katere izhajaš, tudi nekaj vračaš.

Da sem povezana z naravo, ni nič posebnega, saj sem odraščala med gorami in hribi. Pri skoraj vsaki hiši je bil lovec, tudi več mojih sorodnikov je lovcev. Čebele pa so me pritegnile po zdravstveni poti, saj njihove pridelke lahko uporabljamo tudi v zdravstvu. Ob delu s čebelami pozabim na vse tegobe zunanjega sveta in se popolnoma osredotočim na delo v čebelnjaku, ki lahko traja tudi do pet ur na dan. Čebele me na koncu nagradijo z medom. Ta način dela človeka prevzame.

Za kulturno društvo pa lahko rečem, da sem od nekdaj prepevala v zboru. V družini moje mame je bila tradicija večglasnega petja zelo močna, saj je bil moj dedek organist, glasbeni samouk in odličen tenorist, ki je igral tudi klavirsko harmoniko. Zato mi je povsem naravno, da delujem v kulturnem društvu. Največje zadovoljstvo je, ko prireditev uspe, še posebej pa me veseli, da v društvo prihajajo mladi, ki na tak način preživljajo svoj prosti čas – stran od televizije in drugih spletnih motilcev. Tako se ustvarja socialni krog, krepijo se prijateljstva in spodbuja kulturno ustvarjanje. Menim, da ima naše društvo velik potencial in da lahko postanemo še bolj prepoznavni.

Foto: osebni arhiv

Iz čebeljih pridelkov ustvarjate tudi zdravilne kreme, propolis in druge izdelke. Je to za vas tudi poseben način umiritve, ustvarjalnosti in navdiha ob vseh vsakodnevnih obveznostih?
Da, vsekakor. Čebele so me pritegnile zaradi svojih zdravilnih pridelkov, ki imajo pomembno vrednost in uporabnost. Ob delu z njimi se umirim, odmislim vsakodnevne skrbi in se posvetim nečemu, kar je hkrati koristno, naravno in ustvarjalno. Delo v čebelnjaku in ustvarjanje izdelkov iz čebeljih pridelkov mi pomenita navdih in notranji mir.

Je bil v vašem materinstvu kakšen trenutek, ki vam je še posebej ostal v spominu, in kaj vas pri vaših otrocih najbolj navdušuje oziroma na kaj ste kot mama najbolj ponosni?
Najbolj so mi v spominu ostala rojstva otrok. To so trenutki, ki jih nosiš v sebi za vedno. Pri otrocih me pogosto navdušuje to, da se včasih vprašaš, od kod jim vsa ta iznajdljivost. Zelo me presenečajo njihove intelektualne argumentacije, kadar želijo kaj doseči (smeh). Ponosna pa sem predvsem na to, da vedno bolj kažejo ponos na domovino, na slovenski jezik in na to, da želijo jezik ohranjati. Zanima jih tudi zgodovina našega naroda. Na njihovo radovednost sem zelo ponosna in želim si, da bi jih prav ta radovednost gnala naprej.

Kaj bi ob materinskem dnevu sporočili mamam, ki se vsak dan trudijo usklajevati družino, službo in številne obveznosti, pa kdaj tudi kaj ne gre po načrtih?
Velikokrat ponižno sprejmem tudi kak poraz, vendar vedno stremim k temu, da se moramo iz vsakega dogodka nekaj naučiti. Ne maram tarnanja, raje skušam najti rešitve, saj verjamem, da se da ob volji marsikaj urediti. Otroci sami vedo, da je treba paziti drug na drugega, si pomagati, in prav na tak način jim daješ občutek vrednosti, ki jim veliko pomeni. Ponosni so, da si lahko med seboj pomagajo, in tako postajajo vedno bolj samostojni. Z možem naju velikokrat presenetijo – ko se zdi, da je situacija brezizhodna, otroci včasih sami najdejo rešitev.

In če bi morali materinstvo opisati z eno mislijo ali enim stavkom – kako bi se glasil?
Misija mogoče!