Ko govori o sladkorni bolezni, podjetništvu, športu ali življenju, Lana Matjašič Filipič ne išče popolnosti. Išče iskrenost. 36-letna Lenartčanka, ki danes stoji za športno znamko LU, vodi treninge za ženske in hkrati dela tudi v šolstvu, svojo zgodbo gradi povsem drugače kot večina obrazov na družbenih omrežjih. Brez olepševanja govori o negotovosti, pritiskih, utrujenosti, vztrajnosti in tudi o tem, kako je življenje s sladkorno boleznijo oblikovalo njen pogled nase in na svet. V pogovoru razkriva, kako je iz domače spalnice in nekaj prvih kosov oblačil nastala prepoznavna znamka, zakaj verjame v disciplino brez ekstremov ter zakaj danes bolj kot popolnost ceni mir v sebi.

Danes te veliko ljudi pozna po tvoji športni znamki, treningih in vsebinah na družbenih omrežjih. Kje pa se je ta zgodba pravzaprav začela?

Če danes pogledam za nazaj, vidim, da je bilo ustvarjanje vedno del mene. Že kot majhna sem zelo rada nekaj izdelovala, risala, šivala, ustvarjala. Babica je imela doma celo škatlo starih gumbov in jaz sem iz navadnih majic delala svoje unikatne kose in šivala gumbe na rokave, ovratnike, krasila kopalke z bleščicami. Takrat sploh nisem razmišljala, da bi to nekoč postalo znamka. Bila je samo tista iskrena otroška želja po ustvarjanju. Kasneje so se vse te stvari nekako povezale – šport, sladkorna bolezen, prehrana, gibanje in ustvarjalnost. In iz tega je počasi nastala tudi moja zgodba.

Lana danes ustvarja življenje, ki temelji na ravnovesju, ne na pritiskih popolnosti.

Velik del tvoje zgodbe je povezan tudi s sladkorno boleznijo. Kako močno je vplivala nate in na tvojo življenjsko pot?

Zelo močno. Sladkorna bolezen ni nekaj, kar odložiš, ko prideš domov. Prisotna je ves čas. Dolgo časa sploh nisem razumela, kako moje telo reagira na šport, prehrano, stres in vsakodnevne situacije. Ko ti sladkor pade, moraš reagirati takoj, pojesti sladkor ali hidrate, potem sladkor hitro naraste, si daš inzulin in lahko ponovno pade. To so stalna nihanja in telo je zaradi tega utrujeno. Jaz sem se dolgo lovila v tem, kaj mi ustreza, kako trenirati, kako jesti, kako sploh uskladiti vse skupaj. In ker nisem imela pravih informacij, sem šla v drugo skrajnost – ogromno treningov, po tri ure na dan, tek, spinning, hribi. Danes vidim, da to ni bil zdrav odnos do športa, ampak bolj kaznovanje same sebe.

Za sladkorno boleznijo si zbolela zelo mlada. Kako si jo kot otrok sprejela?

Zbolela sem pri devetih letih in takrat mi prehrana sploh ni predstavljala problema. Najtežje mi je bilo to, da sem bila drugačna. Da sem morala v šoli po drugo malico, si meriti sladkor, hoditi na stranišče po inzulin. Kot otrok želiš biti samo enak vsem ostalim. Kasneje, v srednji šoli, pa je bilo težje. Takrat želiš pripadati, iti na palačinke s prijatelji, ven, živeti brez omejitev. In ravno ta občutek drugačnosti me je najbolj bolel.

Si pa potem ravno skozi to začela zelo intenzivno raziskovati področje prehrane in gibanja.

V bistvu sem bila popoln samouk. Kupovala sem knjige, raziskovala, brala o povezavi med sladkorno boleznijo, športom in prehrano. Našla sem tudi literature tujih trenerjev in športnikov, ki imajo prav tako sladkorno bolezen tipa 1. Mislim, da sem se vsaj pet ali šest let sama izobraževala, še preden sem začela bolj resno delati na tem področju. Mene je vedno zanimalo predvsem to, kako stvari dejansko delujejo v praksi. Ker teorija je eno, življenje pa nekaj čisto drugega.

Tudi trenutki s prijateljicami dokazujejo, da je pri njej pomembna predvsem pristnost in povezanost.

Veliko ljudi danes vidi samo končni rezultat, torej lepe izdelke in nasmejane podjetnike na družbenih omrežjih. Manj pa verjetno vse ozadje. Kako zahtevna je bila ta podjetniška pot?

Zelo. Pa ne samo finančno, tudi čustveno. Jaz sem svojo blagovno znamko začela praktično v domači spalnici, s petimi plastičnimi škatlami. Danes imam celo skladišče in ogromno vloženega dela, časa in denarja. Veliko ljudi misli, da je dovolj samo dobra ideja, ampak v resnici je ogromno odločitev, prilagajanja, učenja in tudi razočaranj. Sploh v Sloveniji, kjer je trg majhen. Jaz sem imela na začetku ogromno idej za zelo posebne, modne kose, ampak sem potem ugotovila, da ljudje predvsem želijo uporabnost. In danes skušam najti ravnotežje med tem, da so izdelki praktični, hkrati pa še vedno nosijo moj podpis in mojo zgodbo.

Kako je nastal LU?

V bistvu iz »Love Yourself«. Želela sem nekaj kratkega, preprostega, da lepo deluje kot logotip in napis na oblačilih. Na začetku sem imela srček, ampak mi je sčasoma deloval preveč otroško. Potem sem se igrala z idejami in iz tega je prišel LU. Zanimivo pa je, da imam tudi psičko Lu, ki sem jo rešila iz Bosne. Imela je poškodovano tačko in naj bi jo celo uspavali, ker bi bila operacija predraga. Na koncu je ostala pri meni in danes je stara že enajst let. Tako da se je tudi to ime potem še dodatno povezalo z mojim življenjem.

Tvoja znamka danes deluje zelo premišljeno, ampak verjetno začetek ni bil tako glamurozen, kot si kdo predstavlja.

Daleč od tega. Na začetku sploh nisem vedela, kako se tega lotiti. Iskreno – veliko stvari sem preprosto poguglala. Kontaktirala sem nekaj podjetij na Kitajskem in poslala svoj portfolio, ideje in želje. Potem naročiš prve vzorce, testiraš materiale, komunikacijo, kvaliteto – to mi je ključno. Imela sem srečo, da sem že zelo hitro našla podjetje, s katero še danes sodelujem in katerega sem že štirikrat obiskala. Na zadnjem obisku sem bila tudi zelo ponosna, ko sem videla, da v istem prostoru, pod istimi šivalnimi stroji, nastaja perilo svetovnih blagovnih znamk in moj LU. Ampak ljudje pogosto ne vidijo vsega stresa zadaj, kot so napačna naročila, zamude, izgubljene pošiljke in posledično ogromni stroški. Včasih imaš vse finančno splanirano, potem pa gre nekaj narobe in se ti podrejo načrti za dva meseca naprej.

Za uspehom znamke LU stojijo leta dela, odrekanja in osebne rasti.

Pa te takšne stvari hitro vržejo iz tira?

Včasih me so, a danes precej manj. Seveda me prizadene, sploh ko gre za finance ali za nekaj, v kar si vložil ogromno energije. Recimo zdaj sem dobila napačno pošiljko izdelkov in sem jih morala odkupiti, čeprav napaka ni bila moja. Najprej sem se razjokala, potem pa sem si rekla: “Okej, živim, diham, problem je rešljiv.” In mislim, da me je ravno podjetništvo ogromno naučilo. Ne samo o poslu, ampak o sebi. O potrpežljivosti, prilagodljivosti, zaupanju sebi.

Koliko ti pomeni to, da ljudje danes prepoznajo tvojo znamko?

Mogoče ravno zato, ker vem, kako spontano se je vse skupaj začelo, mi to ogromno pomeni. Nikoli nisem imela velikega načrta, da bom ustvarila svojo blagovno znamko. Enostavno sem čutila, da nekaj v meni želi ven. Še danes imam občutek, da je vse to predvsem podaljšek mene same. In ko danes vidim nekoga, ki nosi moje izdelke, ali pa me kdo ustavi in vpraša, od kod imam komplet, je to res poseben občutek. Ker vem, koliko dela, dvomov in tudi osebne rasti je zadaj. Na primer, na mojem zadnjem obisku v Parizu me je en gospa ustavila in vprašala od kje mi ta komplet, ker ji je zelo všeč. Vau, to je tisto, kar mi da krila.

Večkrat poudariš, da ti ni najpomembnejša samo prodaja. Kaj želiš s svojo zgodbo predati ljudem?

Predvsem iskrenost in občutek, da ni treba biti popoln. Danes je ogromno pritiskov, posebej na družbenih omrežjih. Veliko je idealov, popolnih teles, popolnih življenj. Jaz pa mislim, da ljudje najbolj začutijo iskrenost. Tudi sama sem se dolgo obremenjevala s tem, kaj si bodo mislili drugi, ali sem dovolj dobra, dovolj profesionalna, dovolj uspešna. Danes pa bolj zaupam sebi in temu, kar delam. In mogoče ravno zato ljudje pri meni začutijo nekaj pristnega.

Bi rekla, da te je sladkorna bolezen na nek način tudi oblikovala kot človeka?

Zagotovo. Čeprav mi je marsikaj vzela ali otežila, mi je po drugi strani dala ogromno discipline, vztrajnosti in razumevanja ljudi. Zaradi vsega, kar sem šla skozi, danes drugače gledam na telo, zdravje, odnose in tudi na življenje nasploh. Mislim, da sem ravno zaradi teh izkušenj postala bolj empatična in bolj povezana sama s sabo. In mogoče ravno zato danes tako močno čutim željo po ustvarjanju nečesa, kar ima tudi neko globljo vrednost.

Njeni treningi povezujejo ženske, ki si želijo boljšega počutja in več samozavesti.

Veliko žensk se danes v tvoji zgodbi prepozna ravno zato, ker zelo odkrito govoriš tudi o negotovosti, odnosu do telesa in notranjih bojih. Koliko psihologije je pravzaprav v ozadju vsega tega?

Vedno rečem, če bi bilo dovolj samo to, da veš, kaj je zdravo, bi bili danes vsi fit in zadovoljni sami s sabo. Saj vsi vemo – gibanje, voda, sadje, zelenjava. Ampak življenje ni tako enostavno. Zadaj je ogromno psihologije, odnosov do sebe, naših ran, občutkov manjvrednosti, potrebe po potrditvi. Jaz sem dolgo iskala občutek, da bom enkrat dovolj dobra, dovolj močna, dovolj zadovoljna sama s sabo. In danes lahko rečem, da sem tej ženski veliko bližje kot kadarkoli prej. Ne popolni, ampak taki, ki je v sebi mirna in si je v redu tudi brez potrditve drugih ljudi. In to je pravzaprav tisto, kar želim predajati naprej.

Danes veliko ljudi na družbenih omrežjih lovi predvsem številke – sledilce, všečke, doseg. Ti pa večkrat poudariš, da ti to ni najpomembnejše.

Ne, nikoli mi ni bilo. Seveda si želim več dosega, ker to pomeni, da lahko dosežem več ljudi in razvijam LU. Ampak meni sledilci sami po sebi nikoli niso pomenili neke vrednosti. Veliko bolj mi je pomembno zaupanje. Da ljudje začutijo, da stojim za tem, kar govorim in delam. Nikoli nisem znala igrati neke vloge ali ustvarjati vsebin samo zato, da bi bile viralne. Mislim, da ljudje dolgoročno najbolj začutijo iskrenost. In mogoče ravno zato moja publika raste počasneje, ampak zelo organsko in zvesto.

Poleg znamke in treningov še vedno delaš tudi v šolstvu. Zakaj ti je to pomembno?

Ker imam rada delo z ljudmi. Delam kot dodatna strokovna pomoč učencem s posebnimi potrebami, torej z otroki, ki imajo disleksijo, ADHD, učne težave ali druge primanjkljaje. Delam ena na ena in to delo mi je res blizu. Tudi tam gre pravzaprav za isto stvar da nekoga vidiš kot človeka, ga razumeš in mu pomagaš poiskati občutek, da zmore. Sem pa si uredila tako, da sem dva dni v šoli, preostali čas pa posvečam svojim projektom, treningom in znamki.

Šport ni kaznovanje telesa, ampak način življenja, meni Lana.

Treningi, ki jih vodiš, očitno niso samo vadba. Večkrat omeniš tudi skupnost in povezanost žensk.

Ja, to mi veliko pomeni. Sploh pri starejših skupinah, kjer vidim, kako so ženske skozi treninge dobile ne samo boljše počutje, ampak tudi družbo, podporo, samozavest. Nekatere prej nikoli ne bi stopile v fitnes, danes pa komaj čakajo trening. In to mi pomeni več kot katerikoli rezultat na tehtnici. Vedno povem, da ne obstajajo hitre rešitve. Ne obljubljam popolnega telesa v treh mesecih. Želim pa, da ženske začnejo drugače gledati nase in da gibanje postane nekaj, kar jim pomaga živeti bolj kakovostno življenje.

Zakaj ti je tako pomembno, da želiš biti svojim ženskam tudi zgled?

Ko sem delala licenco za trenerko, mi je mentor rekel, zakaj čakam na popoln trenutek in popolno postavo, češ da to ni pomembno. Ampak jaz sem že takrat vedela, da želim svojim ženskam pokazati tudi skozi svoj način življenja, da sama živim to, kar učim. Ne iz prisile, ampak zato, ker verjamem, da ljudi najbolj motivira zgled. In tudi same mi pogosto rečejo, da jih ravno to žene – ko vidijo, da kljub službi, sladkorni bolezni, treningom in LU še vedno najdem čas zase in za gibanje.

Tvoji treningi imajo sloves, da niso ravno »easy«. Te je to kdaj obremenjevalo?

Ker sem bila mlajša in sem tudi sama trenirala zelo intenzivno, sem imela dolgo občutek, da moram ves čas preverjati, ali so treningi mogoče pretežki, ali na ljudi preveč pritiskam. Potem pa sem skozi leta ugotovila, da ljudje pravzaprav pridejo ravno zaradi tega občutka, da nekaj naredijo zase. Da dajo ven energijo, frustracije, stres. In danes se s tem več ne obremenjujem. Če nekdo želi bolj umirjeno vadbo, bo našel drug stil treninga in menim, da je to popolnoma v redu. Jaz pa delam na način, v katerega verjamem in za katerega vidim rezultate.

Še vedno obstaja veliko strahu pred utežmi pri ženskah. Zakaj?

Ženske nimamo hormonske podpore, da bi kar tako postale »nabite«. Za to bi bil potreben popolnoma drugačen način treninga, prehrane in življenjskega sloga. Vedno razložim, da mišice ženskam predvsem pomagajo pri vitalnosti, moči in zdravju. Če mamica ne more dvigniti svojega otroka brez bolečin v križu, potem mora telo okrepiti. In ravno trening z utežmi je pri tem zelo pomemben. Mislim pa, da ljudi pogosto bolj zmedejo družbena omrežja in vsi ekstremi, ki jih tam vidijo.

Zgodba, ki navdihuje številne ženske, da začnejo verjeti vase.

Danes je ogromno »fit« izdelkov in proteinskih produktov. Kako sama gledaš na to?

Danes se ogromno prodaja pod oznako »fit«, »protein«, »healthy«, ljudje pa imajo potem občutek, da nekaj ni redilno samo zato, ker piše proteinsko. Ampak telo še vedno deluje po osnovni matematiki – če poješ več, kot porabiš, boš težo pridobival. Sama verjamem v čim bolj običajno, naravno prehrano. Meso, jajca, zelenjava, riž, krompir, sadje, kakšna sladica za dušo. Ne kompliciram. Problem je, ker smo danes obdani z marketingom in imamo občutek, da potrebujemo sto dodatkov, v resnici pa pogosto potrebujemo predvsem več ravnovesja. Na koncu je še vedno osnova zmernost.

Bi rekla, da so disciplina, rutina in vztrajnost nekaj, kar ti je dala tudi sladkorna bolezen?

Po karakterju sem vedno zelo svobodna, ustvarjalna duša in discipline dolgo sploh nisem imela. Sem pa skozi leta ugotovila, da disciplina prinese mir. Da ti da neko stabilnost. In mislim, da se pri vseh nas na neki točki zgodi odločitev ali boš izbral kratkoročno udobje ali pa nekaj, kar ti dolgoročno prinese boljše počutje. To ne pomeni, da moraš živeti popolno. Ampak pomeni, da razumeš, da instant užitki dolgoročno redko prinesejo zadovoljstvo.

Danes o sladkorni bolezni govoriš zelo odprto in iskreno. Kaj ljudje po tvojem mnenju najmanj razumejo pri tej bolezni?

Da sladkorna bolezen nikoli ne počiva. Nikoli. Ni enega obroka, treninga, dogodka ali dneva, ko lahko nanjo pozabiš. Moja inzulinska črpalka je praktično del mojega telesa. Če si dam premalo inzulina, je nevarno. Če si ga dam preveč, je prav tako nevarno. Ves čas moraš razmišljati nekaj korakov naprej. In dolgo sem bila do sebe zelo stroga, ker sem imela občutek, da moram narediti vse kot vsi ostali. Danes pa se učim biti bolj nežna do sebe in si priznati, da že sama bolezen vzame ogromno energije.

Kaj pa danes žene tebe? Kaj je tista stvar, zaradi katere še vedno vztrajaš?

Mislim, da občutek ustvarjanja. Delo me res osrečuje. Ne v smislu, da bi morala ves čas delati, ampak da lahko ustvarjam nekaj, kar ima pomen. In tudi ko je težko, ko pridejo dvomi ali stres, še vedno čutim, da je to moja pot. Ker me nič ne izpolni tako, kot občutek, da nekaj gradiš iz sebe in da lahko s tem mogoče pomagaš še komu drugemu.

Za znamko LU stoji veliko več kot le športna oblačila – stoji življenjska zgodba.

Imaš še kakšne cilje ali sanje, ki jih želiš uresničiti?

Imam jih ogromno. Še vedno si želim napisati knjigo, izdati recepte, narediti nekaj tudi posebej za diabetike. Imam že ogromno napisanega materiala, ampak čakam na trenutek, ko bom čutila, da je pravi čas za to. Ne želim ustvarjati samo zato, da nekaj prodam ali da nekaj mora uspeti. Želim, da imajo stvari pomen. Želim si tudi, da bi lahko nekoč živela samo od tega, kar ustvarjam. Da bi lahko še več ljudem pomagala do boljšega počutja, tako fizično, kot mentalno. Želim si ustvarjati programe, priročnike, knjige, projekte, ki bodo dostopni tudi ljudem, ki ne morejo priti do mene osebno. In predvsem si želim, da bi vse to ostalo iskreno. Da ne bi izgubila sebe v tem procesu.

Kaj pa bi danes sporočila mladim ženskam, ki imajo idejo, sanje ali željo po svoji poti, pa jih je strah začeti?

Da nikoli ne bo popolnega trenutka. In da nihče ne ve, kako se bo njegova pot odvila. Ampak največja škoda je, če svoje sanje zatreš samo zaradi strahu, kaj bo. Jaz danes delam stvari brez ekonomskega ali marketinškega znanja, samo zato, ker čutim, da jih moram ustvariti. In bolj ko poslušam sebe, manj me obremenjuje vprašanje, ali mi bo uspelo. Ker me osrečuje že to, da ustvarjam nekaj, v kar verjamem. In mislim, da je to na koncu največ, kar si človek lahko da.

Lana danes svojo zgodbo še vedno gradi korak za korakom, med treningi, službo v šoli, podjetništvom in vsakodnevnimi izzivi, ki jih prinaša življenje s sladkorno boleznijo. A prav v tej iskrenosti, vztrajnosti in želji pomagati drugim se skriva razlog, zakaj ji ljudje zaupajo. Ne obljublja hitrih rešitev in popolnosti, temveč spodbuja k temu, da vsak najde način, kako biti boljši predvsem do sebe.