Sopranistko Nino Dominko, ki je odraščala v Benediktu, smo lahko februarja na odru SNG Maribor občudovali v naslovni vlogi Lakme v istoimenski operi Lea Delibesa, ki govori o prepovedani ljubezni med hindujsko svečenico in britanskim častnikom v kolonialni Indiji. Za pogovor smo jo ujeli v dneh med predstavami.

Občinstvo je dobilo občutek, da ste se z junakinjo zlili v eno.
Res sem se. Zdi se mi, da mi je ta vloga pisana na kožo, zlasti glasovno, pa tudi vsebina, ki razkriva kulturna nasprotja, razpetost med osebnim hrepenenjem in dolžnostjo, je tudi danes zelo aktualna. Všeč mi je tudi klasična postavitev z bogato scenografijo in kostumi, tako da je predstava paša tako za ušesa kot oči.

Nina Dominko pravi, da se s fizično aktivnostjo lažje spopadaš s stresom in poleg glave bolje nadzoruješ tudi svoj glas. Foto: Senka Dreu

Preden se vrneva na operne odre, pojdiva najprej na vaše glasbene začetke.
V Benediktu sem z mamo in očimom odraščala v veliki glasbeni družini s šestimi otroki. Vsak od nas je igral kakšen glasbeni inštrument, jaz na primer klavir, veliko smo tudi peli. Takrat so bili vsi naši nastopi povezani s cerkvijo. Mama, ki je organistka in zborovodkinja, pravi, da sem na koru bojda solo prvič zapela že kot štiriletna deklica.

Potem pa so prišla najstniška leta in z njim uporništvo.
Odločena, da sem z glasbo opravila, sem odšla na srednjo ekonomsko šolo v Mariboru. Tam pa sem kmalu spoznala, da mi nekaj manjka, zato sem se vzporedno vpisala še na srednjo glasbeno šolo. Od tam me je pot vodila na študij glasbene pedagogike na Pedagoški fakulteti Maribor, saj sem nameravala postati učiteljica glasbe. A mi je še zmeraj nekaj manjkalo – petje. V tistem času se je mama odločila za študij sakralne glasbe na Akademiji za glasbo v Ljubljani in mi uredila srečanje z učiteljico vokalne tehnike Pio Brodnik. Kasneje sem pri njej opravila sprejemne izpite in pri isti profesorici tudi z odliko diplomirala. Čeprav se tega prej nisem zavedala, mi je bilo petje očitno položeno v zibelko, kot temu rečemo, le da sem sama do tega spoznanja morala priti po nekaj ovinkih, torej po dveh srednjih in dveh visokih šolah.

Nina Dominko je blestela v vlogi Lakme v istoimenski operi Lea Delibesa, ki so jo februarja uprizorili na odru SNG Maribor. Foto: Tiberiu Marta

Glasbenik je tudi vaš mož, po tej poti gresta oba otroka.
Danila sem spoznala na pedagoški fakulteti, skupaj sva bila tudi na akademiji. On je trobentač, poučuje v Ljubljani in v Beltincih, obenem nastopa in tudi poje. Tudi jaz sem dolgo poučevala v Gornji Radgoni, pred tremi leti pa sem se zaposlila v SNG Opera in balet Ljubljana. Glasbeno se izobražujeta tudi otroka: sin Amadej, ki bo letos dopolnil 14 let, igra kitaro, devetletna Lana pa klavir. Oba prav tako lepo pojeta. Lana na primer je lani na koncertu v cerkvi Svetih treh kraljev že prvič nastopila skupaj z mano in z babico.

Živite v Nedelici v občini Turnišče. Zaposleni ste v Ljubljani, redno sodelujete z mariborsko opero, pogosto gostujete, ste tudi koncertna solistka. Kako družinsko življenje v Prekmurju usklajujete s kariero?
Ni vedno lahko, a takšno je pač življenje. Ki je vse prej kot glamurozno, kot se morda komu zdi, ko me gleda na odru v razkošnih kostumih. Imam srečo, da kadar imam vaje in predstave, mož doma drži »vogale« in poskrbi za vse, od perila do kosila.

Kako pa skrbite za zdravje svojega glasu?
Splošno znano je, da smo ženske zaradi hormonskega (ne)ravnovesja bolj izpostavljene nihanju razpoloženja. Manj znano je, da hormoni vplivajo tudi na grlo oziroma na sluznico. Občinstvo tega na glasu pevke sicer ne opazi, jaz pa takrat potrebujem več t. i. vokalnega počitka. Kaj to pomeni? Da denimo med kuhanjem kosila ne govorim. Me otroka kaj vprašata, jima pokažem na grlo in odkimam pa že vesta, da mama čuva svoj glas. Smo pa decembra vsi zboleli za gripo, tudi sama sem imela močno povišano temperaturo, takrat seveda ni bilo druge možnosti, kot da sem odpovedala nastope.

V vlogi Adine v Donizettijevi komični operi Ljubezenski napoj Foto: Darja Štravs Tisu

S čim se sproščate v prostem času?
Predvsem s sprehodi v naravi, zlasti po gozdu. Poleg tega rada smučam in kolesarim, odpravim se tudi na kakšen pohod.

Včasih so rekli, da pevci za dober in zdrav glas pijete surova jajca. Ali to drži?
Ojoj, kje pa (smeh, op. p.)! Najpomembnejše je redno gibanje. S fizično aktivnostjo se lažje spopadaš s stresom in poleg glave bolje nadzoruješ tudi svoj glas.

Pa razčistiva še eno trditev, in sicer, da imajo najboljše glasove samo s kilogrami krepko obdarjeni pevci. Če pomislim na špansko sopranistko Montserrat Caballe ali italijanskega tenorista Luciana Pavarottija, bi rekla, da ne gre za mit.
Nekaj resnice je v teh kilogramih. Masa daje večjo moč in bolj odpre prepono. Če je kdaj kakšen operni pevec drastično shujšal, je imel težave z glasom, če te mase ni nadomestil z mišicami. Pa vendar danes velja v operi trend, da štejeta tako glas kot stas, kar pomeni, da naj bi bili pevci tudi vizualno privlačni. To ti dajo vodstva opernih hiš tudi subtilno, a povsem jasno vedeti.

Kakšna je pot od tega, da dobite neko vlogo, do premiere?
Vzemiva za primer Lakme. Opera se izvaja v izvirniku, torej v francoščini, ki je jaz ne govorim. To pomeni, da sem se morala najprej spoznati z izgovorjavo, pri čemer mi je pomagala ena gospa. Potem sem začela poslušati posnetke, sledilo je branje not, tudi od vlog ostalih nastopajočih, da sem dobila celosten vtis. Takrat sem si začela delati zaznamke o notranjih mislih, vlogi sem torej začela dodajati čustva. Sledile so vaje s pianistom, nato režijske vaje, na katerih se postavlja zgodba. Režijske vaje trajajo kakšen mesec ali mesec in pol, ves omenjeni pripravljalni proces pa se lahko vleče tudi leto dni, odvisno od števila projektov, ki jih imaš.

Kot kraljica noči v Čarobni piščali Foto: Tiberiu Marta

Kaj pa kadar sodelujete v več različnih projektih hkrati?
Če se le da, se posvetim enemu samemu, še vedno pa se poleg tistega projekta, ki je v nastajanju, ponavljajo stare predstave. Januarja na primer smo v Mariboru intenzivno vadili za premiero Lakme, v Ljubljani pa smo imeli ponovitve Netopirja. Take situacije so sicer precej hektične, a pri tem veliko pomagajo življenjske izkušnje; tako sem se zdaj že naučila »menjati ploščo« in iz ene vloge brez večjih težav presedlati v drugo. Ritual je podoben: pridem v gledališče, si natočim kavo, se resetiram in umirim, se odpravim v masko (gledališka maskirnica, op. p.) in si rečem: »Gremo se spremeniti.« Ko me fizično pripravljajo na novo vlogo, z make-upom, frizuro, obleko, se začnem spreminjati tudi jaz in ponotranjim lik, ki ga bom uprizorila na odru.

Nastopili ste v številnih opernih vlogah in koncertih doma in v tujini, prejeli ste tudi več nagrad.
Teh vlog se je v minulih letih res že nabralo, težko bi jih vse naštela. Kar se nagrad tiče, sem zelo ponosna na prvo mesto na mednarodnem pevskem tekmovanju Lav Mirski v hrvaškem Osijeku in tretje na mednarodnem tekmovanju Bellano paese degli artisti v Italiji. Decembra sem na novoletnem koncertu opernih arij in duetov nastopila skupaj z južnokorejskim baritonistom Leonom Kimom v Cankarjevem domu. Neverjetna izkušnja je bila stati na odru tako velike dvorane, kot je Gallusova. Osebno so mi sicer posebej ljube klasične dvorane, saj veste, takšne z ložami, rdečim žametom in pozlato, kot so tiste v ljubljanski operi pa v Trstu, Zagrebu, Reki in Splitu. Mariborska dvorana Ondine Otta Klasinc je sodobna kot Gallusova, se pa ponaša z izjemno akustiko.

Lani ste tako rekoč brez vaje rešili zagrebško izvedbo La Boheme.
Nekajkrat sem sicer že vskočila v predstavo, a ta zagrebška je bila res posebna zgodba. Spomnim se, da je bil neki petek, ko smo imeli v Mariboru predstavo Čarobna piščal. Po koncu sem videla, da imam neodgovorjeni klic. Vrnila sem ga in glas na drugi strani me je vprašal: »Si ti jutri zjutraj slučajno prosta?« Pevka v vlogi Musette je zbolela in potrebovali so nadomestno. In to že v soboto na odprti generalki. Odpravila sem se v Zagreb, kjer sem poskusila kostume, bila v maski in se srečala z dirigentom. In to je bilo to. Greš in se skušaš znajti. Vlogo Musette sem seveda poznala, saj sem jo pela nekaj mesecev pred tem v Ljubljani, a je bilo vseeno marsikaj povsem drugače, in to od dirigent do pevcev in same postavitve. Naslednjih nekaj dni sem bila potem razpeta med dvema opernima hišama: ob dopoldnevih sem imela v Mariboru otroško verzijo Čarobne piščali, ob večerih pa v Zagrebu La Boheme, ki je bila več kot uspešna. Sem potrebovala kakšna dva tedna, da sem prišla k sebi in si odpočila. Je pa bilo nekaj posebnega, ko sem kasneje kot solistka ljubljanske opere s to isto zagrebško La Boheme gostovala v Mariboru.

Še kakšna dogodivščina?
Verjetno je najbolj smešna prigoda s strganimi gumbi. V predstavi Seviljski brivec v ljubljanski operi mi je nekdo stopil na obleko, na kateri je bilo polno gumbov. Ti so dobesedno odleteli z obleke in grozili, da me bodo razgalili na odru. Počasi sem se pomikala proti robu odra in še naprej pela, medtem ko so mi obleko nekako speli skupaj. Ker so kostumi običajno dolgi, si tudi sam kdaj stopiš nanj, se spotakneš in celo padeš. K sreči se meni to še ni zgodilo.