Najmanj štiri desetletja so minila, odkar je Milan Budja iz Benedikta domov prinesel prvi predmet, ki so ga uporabljali naši predniki. Zlasti ga navdušuje etnološka dediščina, torej posoda, pripomočki, orodje in pohištvo, ki je bila značilna za Slovenske gorice.

Zakladi s podstrešij

»Nekaj sem dobil tu, nekaj tam in tako je začela nastajati zbirka. Podstrešja starih hiš so bila tista, ki so skrivala največ starih predmetov – za nekatere je bilo to šara, zame pa zaklad,« se spominja. »Seveda ni bilo enostavno kar tako priti v tujo hišo in brskati po podstrešjih, zato sem potreboval 'zveze', torej znance, ki so me nato priporočili lastnikom. Pred 30 leti so po naših krajih zelo intenzivno hodili tudi Avstrijci, ki so že dolgo pred nami ugotovili, koliko dragocene dediščine leži po pozabljenih kotih slovenskih domov. Marsikaj sem dedoval tudi od sorodnikov, sčasoma pa so me ljudje začeli klicati in spraševati, ali me morda zanima takšen in takšen kos.«

V »črni kuhni« so na ogled predvsem stara posoda ter razni kuhinjski in drugi hišni pripomočki naših prednikov. Foto: Senka Dreu

Večino predmetov, vključno s pohištvom, je tudi sam obnovil. Zbirka se je z leti večala, domača hiša pa je postajala zanjo pretesna. »Takrat sem začel razmišljati, da bo treba najti primernejši prostor. Z županom mag. Milanom Repičem sva se zato dogovorila, da predmete za 20 let z možnostjo podaljšanja pogodbe posodim občini za vzpostavitev muzejske zbirke starin v Mežnariji na Svetih Treh Kraljih.«

Muzej v Mežnariji

Njegove starine so tako vse od leta 2021 razstavljene v Mežnariji, pogosto si jih ogledajo učenci iz OŠ Benedikt. Tudi tamkajšnji protokolarni prostor, v katerem med drugim potekajo poroke, je opremljen z nekaj izbranimi kosi pohištva iz zbirke.

V preddverju Mežnarije stoji zanimiv vojaški kovček. Foto: Senka Dreu

Največ predmetov pa je v sosednjem prostoru, v tako imenovani »črni kuhni«, kjer so zbrani predvsem posoda ter razni kuhinjski in drugi hišni pripomočki naših prednikov. Med vrči mu je najljubši zeleni iz leta 1926, na katerem je gravura z imenom lastnika – Janeza Petka. Posebna zgodba spremlja tudi posodico za svečo. »Kot otrok se spomnim lastnice, kako je v posodico dala svečo, jo prižgala, nato pa se v snegu odpravila v cerkev in si pri tem pot svetila s svečo. Ko sem veliko let kasneje dobil priložnost stopiti v njen dom, bila je že pokojna, sem zagledal to posodico in preplavili so me spomini. Še danes me vsakič, ko jo pogledam.«

Kos kritine s Čolnikove hiše

Nekaj posebnega je tudi vojaški kovček v preddverju Mežnarije, najbolj ponosen pa je na kos strešne kritine z bližnje rojstne hiše Dominika Čolnika, naprednega benediškega kmeta, vinogradnika, veterinarja in narodnega buditelja.

Kos strešne kritine z bližnje rojstne hiše Dominika Čolnika Foto: Senka Dreu

Milan Budja tudi v pokoju ne počiva. Poleg tega, da zainteresirane rad popelje skozi zbirko starin, je prav tako aktiven v vinogradniškem in upokojenskem društvu. »Dolgčas mi res ni nikoli, za dobro kondicijo pa prisegam na kolesarjenje in kegljanje,« sklene nekdanji zidar in poštar.