Delo na kmetiji se ne konča ob določeni uri, še posebej zahtevno pa postane, ko se mu pridružita materinstvo in skrb za družino. Ob svetovnem dnevu kmetic smo z dvema mladima mamicama iz Slovenskih goric, Mirjano Goznik in Petro Perko, spregovorili o vsakdanu, podjetništvu, finančni samostojnosti in izzivih, ki jih prinaša življenje na kmetiji. Na območju Upravne enote Lenart je med nosilci kmetijskih gospodarstev več kot 41 odstotkov žensk. Toda koliko njihovega dela je zares vidnega in kaj bi mladim generacijam pomagalo, da bi v kmetijstvu lažje gradile svojo prihodnost?

Ko otrok zboli, delo na kmetiji ne izgine. Živali je treba nahraniti, za pridelke poskrbeti, naročila pripraviti. Kmetija je lahko hkrati dom, delovno mesto in družinsko podjetje, meja med temi vlogami pa pogosto ni jasna. Za mlade ženske, ki si ob vsem tem ustvarjajo družino, je zato pomembno tudi vprašanje, kako ohraniti čas zase, razvijati lastne zamisli in si zagotoviti primeren dohodek.

15. oktobra obeležujemo mednarodni dan žensk na podeželju, pri nas poznan tudi kot svetovni dan kmetic. Letošnji ima še poseben pomen, saj so Združeni narodi leto 2026 razglasili za mednarodno leto kmetic. Namen ni zgolj opozoriti na njihov prispevek k pridelavi hrane in razvoju podeželja, temveč tudi na pogoje, v katerih živijo in delajo.

Na našem območju je več kot 41 odstotkov nosilk kmetij žensk

Podatki kažejo, da imajo ženske na kmetijah v osrednjih Slovenskih goricah pomembno vlogo. Po podatkih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki smo jih na Ovtar24 predstavili že avgusta, je na območju Upravne enote Lenart registriranih 1.170 nosilcev kmetijskih gospodarstev, od tega 485 žensk, kar predstavlja dobrih 41 odstotkov.

Doma pridelana zelenjava in sadje s kmetije mame Petre Perko. Foto: Osebni arhiv Petre Perko

Na tem območju je tudi 25 nosilk dopolnilnih dejavnosti. Kot je za Ovtar24 pojasnil David Roškarič iz lenarške kmetijske svetovalne službe Kmetijsko gozdarskega zavoda Ptuj, med dejavnostmi prevladujejo peka kruha, potic in slaščic, predelava sadja in zelenjave, predelava mesa in mleka ter turizem na kmetiji.

Vendar statistika o nosilcih kmetijskih gospodarstev ne pove vsega. Ne pokaže denimo, koliko žensk sodeluje pri delu in odločitvah na kmetiji, čeprav uradno niso njene nosilke, niti tega, ali imajo za opravljeno delo zagotovljen lasten dohodek.

Število nosilk dopolnilnih dejavnosti, UE Lenart. Vir: KGZ Ptuj

Mirjana Goznik: Lastna dejavnost pomeni tudi finančno samostojnost

Mirjana Goznik iz Voličine si je svojo poslovno pot ustvarila na družinski kmetiji Goznik, kjer se primarno ukvarjajo s sadjarstvom. Pod blagovno znamko Mimina domača kuhna razvija dopolnilno dejavnost, v okviru katere pripravlja tradicionalne pekovske izdelke in druge domače dobrote.

Slovenskogoriška gibanica je ena od tradicionalnih dobrot, ki jih Mirjana Goznik pripravlja pod blagovno znamko Mimina domača kuhna. Foto: osebni arhiv

Njena orehova potica in sadni kruh sta na ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij prejela zlati priznanji. Toda njeno delo ne zajema le peke. Sama skrbi tudi za razvoj izdelkov, izbiro sestavin, embalažo, predstavitev in prodajo. »Z vidika lastnega dela in prihodka pa mi dopolnilna dejavnost pomeni predvsem samostojnost in možnost, da ustvarjam nekaj svojega. Da imam svoj prihodek, svoje cilje in prostor, kjer lahko uresničujem svoje ideje in zamisli. Veliko mi pomeni, da lahko samostojno sprejemam odločitve, preizkušam nove stvari in razvijam dejavnost v smeri, v katero verjamem.«

Ob podjetništvu je Mirjana tudi mama dveh majhnih otrok. Z možem, ki vodi sadjarski del kmetije, se zato vsakodnevno srečujeta z usklajevanjem dela in družinskih obveznosti. »Imava dva majhna otroka, stara približno tri leta in pol ter slabi dve leti, zato je usklajevanje družinskega življenja in dela zagotovo eden največjih izzivov.«

Družina Goznik, ki na svoji kmetiji v Slovenskih goricah povezuje sadjarstvo, dopolnilno dejavnost in družinsko življenje. Foto: Manuela Brunčič

Poudarja, da so bolezni otrok, neprespane noči in nepredvidljivi urniki del vsakdana, ki ga ni vedno mogoče načrtovati.

»Velikokrat je treba iskati kompromise, prilagajati urnike in postavljati prioritete. Priznam, da ni vedno enostavno. Mislim, da je pomembno tudi odkrito povedati, da se včasih vsega preprosto ne da uskladiti.«

Prav v tem se pokaže posebnost življenja na kmetiji. Možnost prilagajanja delovnega časa je prednost, vendar delo ostaja ves čas v neposredni bližini. Tudi ko je človek doma, to še ne pomeni, da je prost. Mirjana opozarja še na vprašanje, ki se v razpravah o kmetijstvu pogosto izgubi: koliko je delo žensk dejansko priznano in ovrednoteno.

»Ženska lahko na kmetiji dela od jutra do večera, pa to še ne pomeni, da ima tudi svoj dohodek ali da je njeno delo ustrezno ovrednoteno.«

Petra Perko: Delo je del družinskega življenja, a tudi odrekanja

Podobne izzive pozna Petra Perko, mlada mamica, ki z možem dela na kmetiji Perko is Spodnje Velke v Slovenskih goricah. Medtem ko mož skrbi predvsem za strojna opravila, je njeno področje delo v rastlinjakih, kjer pridelujejo jagode.

Aleš in Petra Perko med prodajo sezonskih, doma pridelanih jagod. Foto: Nina Zorman

Po rojstvu hčerke sta morala vsakdanji ritem prilagoditi novim obveznostim. Delo na kmetiji se je prepletlo s skrbjo za otroka, vendar Petra pri tem prepoznava tudi prednosti.

»Najina hči je sedaj že toliko samostojna, da jo vključujeva v delo, ji pokaževa vsakodnevna opravila na kmetiji, sodeluje pri krmljenju živali in pri tem neizmerno uživa. Seveda je delo prilagojeno, tudi časovno traja dlje, je pa to po drugi strani tudi čar, saj lahko sodelujemo kot družina.«

Kljub temu bližina doma in delovnega mesta ne pomeni nujno več prostega časa. Petra opozarja, da je treba tudi na kmetiji zavestno postavljati meje med delom in družinskim življenjem.

Kot nekdanja predsednica in zdajšnja podpredsednica Društva podeželske mladine Maribor, ki ga je vodila štiri leta, je v stiku tudi z drugimi mladimi s kmetij. Pravi, da pozna veliko deklet, ki so se odločila za takšno življenje in s partnerji uspešno usklajujejo delo ter družinske obveznosti. Toda eden večjih izzivov po njenem mnenju ostaja ekonomska varnost.

»Zagotovljen mesečni dohodek, ki ostane mladim za svoje načrte. Na kmetiji se finance večino časa vlagajo v razvoj kmetije in se velikokrat odrekamo fiksni mesečni plači. Prav tako odkupne cene variirajo in je potrebno vedno več delati za enak zaslužek.«

Prihodki so odvisni od številnih dejavnikov, med drugim od sezone, vremena in odkupnih cen. Kljub negotovosti Petra v kmetijstvu še naprej vidi svojo prihodnost. »Čeprav je delo, predvsem v poletni sezoni, precej intenzivno in veliko dnevov oddelamo res od zore do mraka, pa ti daje rezultat, ko pogledaš na lepo obdelane njive, travnike, sadovnjake in vinograde zadovoljstvo, da si vložil svoj trud in ti narava vrne s sadovi.«

Mlade ženske v evropskem kmetijstvu še vedno v manjšini

Izkušnji sogovornic odpirata vprašanja, s katerimi se ukvarjajo tudi na evropski ravni. Po podatkih Evropske komisije ženske predstavljajo 26 odstotkov evropskih kmetov, mlajših od 40 let. Še bolj zgovoren je podatek, da mlade ženske, mlajše od 40 let, predstavljajo le tri odstotke vseh gospodarjev kmetij v EU.

Ženske poleg tega praviloma upravljajo manjša kmetijska gospodarstva. Povprečna velikost kmetije, ki jo vodi ženska, je devet hektarjev, medtem ko je pri moških povprečje približno 21 hektarjev.

Evropska komisija opozarja, da ženske kljub pomembni vlogi pri razvoju in diverzifikaciji kmetijskih dejavnosti še vedno naletijo na ovire pri dostopu do zemljišč, financiranja, izobraževanja in odločanja.

Pri tem se evropska slika prepleta z izkušnjami iz Slovenskih goric. Mirjana izpostavlja potrebo po lastni poklicni poti in možnosti sodelovanja pri odločitvah, Petra pa predvsem vprašanje rednega dohodka in časa za družino.

Katere rešitve so že na voljo in kaj še manjka?

Nekatere oblike podpore že obstajajo. Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj po pojasnilih Davida Roškariča organizira izobraževanja in delavnice, tudi o predelavi kmetijskih pridelkov, dopolnilnih dejavnostih in socialni varnosti žensk na kmetijah. Takšna znanja lahko pomagajo pri razvoju dejavnosti in večji poslovni samostojnosti.

Domači piškoti in liofilizirano sadje iz ponudbe Mimine domače kuhne na kmetiji Goznik. Foto: Manuela Brunčič

Ženske po Sloveniji povezuje tudi Zveza kmetic Slovenije, ki organizira izobraževanja in strokovna srečanja, zastopa njihove interese ter si prizadeva za večjo prepoznavnost njihovega dela.

Korak v smeri širšega sodelovanja je letos naredila še Evropska komisija, ki je marca vzpostavila platformo Ženske v kmetijstvu (Women in Farming Platform). Povezuje 460 članov iz 25 držav EU, njen osrednji namen pa je mentorstvo med izkušenimi kmeticami in ženskami, ki svojo poklicno pot šele razvijajo.

Poudarek je na praktičnih vprašanjih: pripravi poslovnih načrtov, obvladovanju stroškov, trženju izdelkov, uporabi novih tehnologij in usklajevanju družinskega življenja z delom na kmetiji. Članstvo je odprto posameznikom, ki prebivajo v EU in delajo v kmetijstvu ali z njim povezanih dejavnostih, prijave pa so po podatkih Evropske komisije trajno odprte.

Pomembno področje podpore je tudi duševno zdravje. Zveza slovenske podeželske mladine sodeluje pri projektu PoljaMoči, ki se ukvarja s psihosocialnimi obremenitvami kmečkega prebivalstva, med drugim zaradi dolgih delovnikov, negotovih prihodkov in socialne izolacije. V okviru projekta so letos izvedli delavnico tudi v Trnovski vasi.

V sadovnjaku kmetije Goznik imajo več kot devet različnih sort jabolk. Foto: Manuela Brunčič

To so konkretni primeri prizadevanj za izboljšanje pogojev na kmetijah. Vendar izobraževanja, mentorstvo in povezovanje sami po sebi še ne zagotavljajo rednega dohodka, dostopnega varstva otrok ali časa za počitek. Prav tako iz razpoložljivih podatkov še ni razvidno, koliko mladih žensk v osrednjih Slovenskih goricah te možnosti dejansko uporablja in kakšne rezultate prinašajo.

Mirjana Goznik med pogoji, ki bi mladim ženskam olajšali odločitev za kmetijstvo, posebej izpostavlja dostop do prostora, sredstev za naložbe, primernega varstva otrok in podporo znotraj družine. Ob tem poudarja tudi pomen sodelovanja žensk pri odločitvah o prihodnosti kmetije.

Kmetija naj bo izbira, ne pričakovanje

Ob svetovnem dnevu kmetic se tako ne odpira zgolj vprašanje, koliko dela opravijo ženske na kmetijah, temveč tudi, kakšne možnosti imajo za samostojnost, odločanje in kakovostno življenje. Za prihodnost slovenskega podeželja bo pomembno tudi to, ali bodo mlade generacije v kmetijstvu videle priložnost, ki jo želijo izbrati, ali obveznost, ki jo morajo prevzeti. Mirjana Goznik si želi, da bi tudi njena otroka nekoč v kmetijstvu prepoznala možnost za svojo prihodnost, vendar ne zaradi občutka dolžnosti do družinske tradicije.

»Želela bi, da se za to odloči sam, z veseljem in s svojo vizijo prihodnosti. Predvsem pa bi si želela, da bi ob delu na kmetiji lahko živel tudi kakovostno družinsko življenje. Da kmetija človeku ne bi pomenila samo dela, ampak tudi dom.«