17. junija letos je minilo natanko 830 let od prve pisne omembe Lenarta. 830 let je dolga zgodba ljudi, ki so na tem prostoru živeli, delali, gradili, ustvarjali in puščali sledi za prihodnje rodove. To ni zgolj obletnica kraja. To je obletnica skupnosti.

Ko danes pogledamo Lenart, vidimo sodobno občinsko središče Slovenskih goric. Vidimo nove ceste, krožišča, šole, športne objekte, kulturne ustanove in podjetja. Vidimo mesto, ki se je v zadnjih desetletjih močno razvilo. Toda ob takšnih jubilejih se velja vprašati tudi nekaj drugega – kakšna skupnost smo postali?

Leta 1989 je Lenart dobil status mesta. Takrat mi je pred kulturno dvorano eden od znanih Lenartčanov dejal: »Lenart je postal mesto, zdaj morajo njegovi prebivalci še postati meščani.« Očitno tega takrat nisem razumel, šele danes ugotavljam, da je bil to rek modrosti.

Meščanstvo namreč nima veliko skupnega s tem, kje človek živi. Ne določa ga naslov stalnega prebivališča, ampak odnos do skupnega prostora. Meščan razume, da mesto ni njegova zasebna lastnina. Razume, da poleg pravic obstajajo tudi dolžnosti. Razume, da skupnost ne more delovati, če vsak misli le nase. Če smo iskreni, imamo v Lenartu na tem področju še precej težav.

Dovolj je pogledati razprave o parkirnih prostorih na Jurovski cesti, kjer je občina uredila modro cono za tiste občane, ki pridejo v mesto na obisk ali po opravkih. Nekateri vidijo samo sebe in nas prepričujejo, zakaj so oni tisti, ki jim pripada poseben privilegij. Kot da so javna parkirišča zasebna lastnina posameznikov. Kot da občina obstaja zato, da vsakemu zagotovi parkirno mesto pred blokom, ker si ga sam ni kupil.

Podobno je pri številnih drugih stvareh. Sprehod po mestu pogosto pokaže, da nekateri lastniki psov še vedno ne razumejo, da pločniki, zelenice in otroška igrišča niso pasja stranišča. Nihče nima nič proti psom. Problem je neodgovornost njihovih lastnikov. Pasji iztrebki na javnih površinah niso samo vprašanje čistoče. So vprašanje spoštovanja drugih ljudi.

Morda se komu zdijo to malenkosti. V resnici pa ravno malenkosti največ povedo o družbi. Kultura bivanja se ne meri po višini občinskega proračuna ali številu novih investicij. Kaže se v vsakodnevnih dejanjih. V tem, ali pozdravimo soseda. V tem, ali pospravimo za svojim psom. V tem, ali parkiramo tako, da ne oviramo drugih. V tem, ali spoštujemo javni prostor. V tem, ali znamo sprejeti, da v skupnosti nismo sami.

Slovenske gorice še vedno radi opisujemo kot prostor povezanosti, solidarnosti in dobrih medsebojnih odnosov. Toda skupnost ni nekaj, kar podedujemo. Skupnost ustvarjamo vsak dan z majhnimi dejanji, s spoštovanjem in z odgovornostjo drug do drugega.

Lenart je že dolgo mesto, ampak ob 830-letnici si velja zastaviti preprosto vprašanje: kaj bomo mi  zapustili prihodnjim generacijam? Lepše ceste in nove stavbe ali tudi občutek, da pripadamo drug drugemu? Prav odgovor na to vprašanje bo pokazal, ali smo prebivalci mesta ali tudi njegovi meščani.