Ne zgodi se pogosto, da bi se ob koncu vodenja občine na osrednji slovesnosti ob njenem prazniku javno zahvalili županu za uspešno opravljeno delo. Izjeme pa se vedno najdejo. Tako so se na osrednji slovesnosti ob prazniku Občine Lenart javno zahvalili dosedanjemu županu mag. Janezu Krambergerju, ki je občino vodil 20 let. Tudi njegovo delo bo nekoč ocenila zgodovina, ki bo v prostor in čas umestila nekatere velike naložbe, ki so pripomogle k temu, da je Lenart že dalj časa v razvojnem pogledu nad slovenskim povprečjem. Ob koncu obdobja nekdanje skupne jugoslovanske države pa je bil sinonim za nerazvita območja v Sloveniji.
Kako se časi spreminjajo! In to je še en dokaz, da lahko razumna, dialoško vodena politika pripomore k razvoju in napredku ne samo mesta, temveč celotne občine. Sodobni šolski prizidek v Lenartu, urejeni šolski prostori v Voličini, centralna čistilna naprava, celovita prometna ureditev središča Lenarta, novo trgovsko-nakupovalno središče v industrijskem predelu, stanovanjska gradnja ob Jurovski cesti in ob Poleni s še enim trgovskim središčem, novi vrtec in gasilski dom v Voličini – vse to so rezultati dobrega vodenja lokalne skupnosti v zadnjih desetletjih.
Pa še kaj drugega se najde: urejanje Zavrha in občinskega središča Voličine, skrb za zdravstvo (sodoben prizidek Zdravstvenega doma Lenart in nenehno zagotavljanje prostorskih pogojev za delo zdravstvene službe), šport (žal Lenart še vedno čaka na športno dvorano), kulturo in še posebej kulturno dediščino ter zelene površine v mestnem parku.
Lenart beleži rast števila prebivalcev, k čemur je največ pripomogla gradnja avtoceste mimo mesta. Županu in njegovi ekipi pa kljub prizadevanjem ni uspelo doseči, da bi bila v času njegovih mandatov zgrajena severna lenarška obvoznica oziroma razbremenilna cesta. Se pa okoli nje že marsikaj dogaja.
Lenart je z vsem omenjenim utrdil status osrednjega upravno-političnega, gospodarsko-zaposlitvenega, kulturnega in oskrbovalnega središča Slovenskih goric. Sklenil je pot, ki se je začela sredi sedemdesetih let minulega stoletja z industrializacijo, deagrarizacijo in urbanizacijo takrat manj razvitega območja. Lenart je bil leta 1975 še trško naselje in je na stežaj odpiral vrata dislociranim obratom mariborske industrije. Za tisti čas so bile to pametne poteze. Že leta 1989 pa je bil razglašen za mesto, kar je bila pomembna prelomnica.
Po mojem skromnem mnenju zaključek petih županskih mandatov ni zgolj konec političnega obdobja, temveč tudi priložnost za razmislek o načinu vodenja lokalne skupnosti, o vrednotah, ki so ga zaznamovale, in o zapuščini, ki ostaja za prihodnost. Pet mandatov je dolgo obdobje, v katerem se spreminjajo ljudje, okoliščine, razvojne potrebe in tudi politična razmerja. Toda nekatere vrednote bi morale ostati nespremenljive. Ena takšnih je prepričanje, da je lokalna skupnost najprej skupnost ljudi in šele nato prostor političnih strank, interesov in različnih pogledov.
Županovanje, ki je temeljilo na dialogu z vsemi deležniki, je dokazovalo, da je mogoče občino voditi tudi brez zapiranja v ozke politične kroge. Dialog z občani, društvi, gospodarstvom, krajevnimi skupnostmi, civilno družbo in političnimi nasprotniki ni bil razumljen kot politična šibkost, temveč kot pogoj za odgovorno in vključujoče odločanje. Posebno vrednost takšnega pristopa predstavljata odklanjanje strankokracije in prepričanje, da politična pripadnost ne sme biti pomembnejša od sposobnosti, dobrih predlogov in skupnega interesa. Občina namreč ni last politične stranke ali posamezne politične skupine. Je skupni dom vseh občank in občanov, ne glede na njihovo politično prepričanje.
Seveda pet mandatov ne pomeni, da je bilo vse narejeno brez napak, razhajanj ali neizpolnjenih pričakovanj. Toda prav v tem je bistvo demokratičnega vodenja: znati prisluhniti, sprejeti drugačno mnenje in razumeti, da nihče nima monopola nad resnico ali prihodnostjo skupnosti.
Ob zaključku takšnega županovanja zato ne ostaja pomembno samo vprašanje, kaj je bilo zgrajeno, obnovljeno ali uresničeno. Morda je še pomembnejše vprašanje, kakšna politična kultura je bila vzpostavljena in kakšno sporočilo zapušča prihodnjim rodovom lokalne politike.
Če bo po petih mandatih ostalo spoznanje, da je mogoče voditi občino s spoštovanjem, odprtostjo in dialogom ter brez podrejanja strankarskim interesom, potem je to dediščina, ki presega posamezno župansko funkcijo.
Zato je bila zahvala dosedanjemu županu iskrena, pričakovanja do prihodnjega župana, novega občinskega sveta in občinske uprave pa so visoka. Vsak mandat se konča, ostajajo pa rezultati dela. Takšni ali drugačni.
dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah










Dodaj komentar