Volitve so temelj demokracije. Toda ali je demokracija res živa, če se državljanska odgovornost začne in konča z oddajo volilnega lističa? In ali izvoljeni predstavniki razumejo, da jim ljudje z glasovanjem ne predajo svoje suverenosti, temveč jim zgolj začasno zaupajo upravljanje skupnih zadev?

Volitve naj bi bile izraz razuma, svobodne volje in dejavnega odnosa človeka do okolja, v katerem živi. So priložnost, da posameznik sooblikuje prihodnost svoje skupnosti in prevzame del odgovornosti zanjo. Vsaj tako razumemo demokracijo. Toda pred vsakimi volitvami smo priča številnim obljubam, prijaznim besedam in zagotovilom o sodelovanju. Politiki nam pihajo na dušo, nas vabijo k soustvarjanju prihodnosti in poudarjajo pomen vsakega glasu. Po volitvah pa se včasih zazdi, da bi nam najraje sporočili: Hvala za zaupanje, zdaj pa nas pustite pri miru.

Mar nismo s tem ohranili nekaj fevdalne miselnosti? Nekoč je vladar svojo oblast utemeljeval z božjo voljo, danes jo izvoljeni predstavnik utemeljuje z voljo ljudstva. Razlika je seveda bistvena, saj sodobna demokracija omogoča svobodno izbiro in menjavo oblasti. Toda skušnjava oblasti ostaja presenetljivo podobna. Pohvale so dobrodošle, vprašanja nekoliko manj, kritika pa lahko hitro postane nezaželena. Kot da bi volilni rezultat pomenil tudi pravico do nemotenega vladanja.

Toda mandat ni lastninska pravica nad občino ali državo. Prav tako ni bianko menica za štiri leta. Z izvolitvijo župana, občinskega svetnika ali poslanca državljani ne predamo svoje suverenosti. Izvoljenim predstavnikom zgolj za določen čas zaupamo odgovornost za upravljanje skupnih zadev. Oblast zato ni privilegij, temveč služba v javnem interesu. In pravico imamo preverjati, kako jo izvoljeni predstavniki opravljajo.

Politiki radi govorijo o aktivnem državljanstvu. Pojem je privlačen, skoraj obvezen del sodobnega političnega besednjaka. Toda kaj v resnici pomeni? Ali je aktiven državljan tisti, ki se udeležuje prireditev, podpira občinske projekte in pohvali uspehe oblasti? Ali tudi tisti, ki zahteva vpogled v dokumentacijo, sprašuje o smiselnosti investicij, opozarja na nepravilnosti in predlaga drugačne rešitve?

Pravo aktivno državljanstvo vključuje oboje. Pomeni sodelovati, kadar je to smiselno, podpreti dobre odločitve in nasprotovati slabim. Ne zaradi nasprotovanja samega, temveč zaradi odgovornosti do skupnosti. V demokratični družbi vprašanje ni napad, kritika ni sovraštvo in nestrinjanje ni izdaja. Prav sposobnost oblasti, da sprejme kritiko, odgovarja na neprijetna vprašanja in prizna tudi lastne napake, je eno najpomembnejših meril njene demokratične zrelosti.

Tu se srečata dva pojma, ki sta neločljivo povezana: suveren posameznik in aktiven državljan. Suveren posameznik ni nekdo, ki nasprotuje vsemu in vsakomur. Je človek, ki zna samostojno razmišljati, presojati argumente, sprejemati odgovornost za svoja dejanja in ohraniti pokončno držo tudi takrat, ko večina razmišlja drugače. Ne sledi slepo skupini, politični stranki ali trenutnemu razpoloženju javnosti. Hkrati pa razume, da njegova svoboda ne pomeni odsotnosti odgovornosti do drugih.
Takšen posameznik je za oblast lahko zahteven sogovornik. Ne zadovolji se vedno s pojasnilom, da je bilo nekaj sprejeto z večino glasov ali da je tako odločil občinski svet. Želi razumeti razloge, posledice in koristi posamezne odločitve. Predvsem pa se zaveda, da demokracija ni zgolj pravica večine do odločanja, temveč tudi dolžnost spoštovanja drugačnih mnenj, pravic posameznika in skupnega dobrega.

Na lokalni ravni postane vse to še posebej pomembno. V občinah se ljudje večinoma poznajo. Poznajo župana, občinske svetnike, zaposlene v občinski upravi in pogosto tudi njihove družine. Takšna bližina lahko spodbuja sodelovanje in medsebojno zaupanje, lahko pa ustvarja tudi nelagodje. Marsikdo se raje vzdrži javnega vprašanja ali kritike, ker ne želi pokvariti osebnih odnosov. Toda občina ni zasebna lastnina župana, občinskega sveta ali katere koli politične skupine. Je skupnost vseh, ki v njej živijo.

Pri tem imajo pomembno vlogo tudi mediji. Neodvisno novinarstvo ni namenjeno poveličevanju oblasti, prav tako ne njenemu sistematičnemu rušenju. Njegova naloga je preverjati dejstva, postavljati vprašanja, predstavljati različna stališča in javnosti omogočati informirano presojo. V času, ko informacije prihajajo po neštetih kanalih, je sposobnost razlikovanja med preverjenim dejstvom, mnenjem in manipulacijo še toliko pomembnejša. Informiran državljan je namreč bistveno težje vodljiv kot tisti, ki se zadovolji zgolj s političnimi slogani.

In ne pozabimo še nečesa. Občinski in državni proračuni niso denar županov, ministrov ali političnih strank. Gre za javna sredstva, ki se v veliki meri zbirajo z davki in drugimi dajatvami ter jih oblast upravlja v imenu skupnosti. Vsaka cesta, šola, vrtec, kulturni dom ali druga javna naložba je povezana s skupnimi sredstvi in odločitvami o njihovi porabi. Zato imamo pravico vedeti, kako in zakaj se denar porablja. Ta pravica pa ne izhaja samo iz dejstva, da smo davkoplačevalci, temveč predvsem iz našega položaja enakopravnih članov demokratične skupnosti.
Prav zato je presenetljivo razmišljanje, da smo z oddajo volilnega glasu svojo državljansko dolžnost opravili do naslednjih volitev. Nismo je. Pravzaprav smo z glasovanjem šele odprli novo obdobje odgovornosti. Demokracija namreč ne more delovati zgolj z odgovornimi politiki, če nima tudi odgovornih državljanov.

Volitve so demokratični postopek, demokratična kultura pa je nekaj, kar moramo graditi vsak dan. Z zanimanjem za javne zadeve, s sodelovanjem pri oblikovanju odločitev, s pripravljenostjo poslušati drugače misleče in s pogumom, da oblast vprašamo tudi tisto, česar morda ne želi slišati. Kritičnost pri tem ne pomeni nezaupanja v vse in vsakogar. Pomeni pripravljenost presojati dejanja namesto obljub ter argumente namesto politične pripadnosti.

Prihajajoče nedeljske lokalne volitve bodo zato več kot le odločitev o tem, kdo bo prihodnja štiri leta vodil naše občine. Pomenile bodo tudi preizkus naše lastne demokratične zrelosti. Bomo znali izbirati na podlagi programov, sposobnosti in dosedanjih dejanj? Bomo pripravljeni prevzeti svoj del odgovornosti za prihodnost skupnosti?

In predvsem: kaj bomo storili dan po volitvah?

Bomo spremljali odločitve novih oziroma ponovno izvoljenih lokalnih oblasti, postavljali vprašanja, zahtevali odgovore in tudi sami prispevali k reševanju skupnih težav? Ali pa bomo znova za štiri leta prepustili odločanje drugim in se ob naslednjih volitvah čudili, da marsikaj ni tako, kot smo pričakovali?
Demokracija ne potrebuje podanikov, ki oblast občudujejo, niti večnih nasprotnikov, ki ji nasprotujejo iz načela. Potrebuje svobodne, odgovorne, informirane in kritično razmišljujoče državljane.

Volitve so torej temelj demokracije, nikakor pa niso njeno celotno poslopje. To gradimo vsi, vsak dan, s svojo držo, dejanji in odgovornostjo. Kajti resnična moč demokracije ni v tem, da lahko oblast enkrat na štiri leta izvolimo, temveč v tem, da ji lahko vsak dan pogledamo v oči in jo vprašamo: V čigavem imenu in v čigavo korist odločate?

izr. prof. dr. Borut Holcman