Pred volitvami se zgodi nekaj skoraj čudežnega. Luknje na cestah postanejo vidnejše, društva pomembnejša, starejši bolj spoštovani, mladi prihodnost občine, podjetniki pa motor razvoja. Naenkrat je veliko časa za stiske rok, fotografije, obiske prireditev in pogovore z občani. Tudi s tistimi, za katere med mandatom morda ni bilo časa.

Volilna kampanja ima pač svoja pravila. Kandidati morajo povedati, kaj nameravajo narediti, predstaviti svoje programe in prepričati volivce. S tem ni nič narobe. Narobe bi bilo, če bi volivci verjeli, da se lokalna politika začne mesec dni pred volitvami. Ne začne se.

Za tistimi, ki so občino vodili ali sedeli v občinskem svetu, so skoraj štiri leta odločitev. Nekatere so bile dobre, druge manj. Nekateri projekti so bili izpeljani, drugi so ostali na papirju. Nekatere obljube so postale resničnost, druge so bile pozabljene kmalu po prejšnjih volitvah.

Zato lokalne volitve niso samo tekmovanje kandidatov, ampak tudi preizkus spomina volivcev.
Pred volitvami ni težko najti človeka z vizijo. Veliko težje je presoditi, kaj je od prejšnje vizije ostalo štiri leta pozneje. Pri tistih, ki kandidirajo prvič, je seveda drugače. Nimajo političnega mandata, po katerem bi jih lahko presojali. Imajo pa svojo preteklost. Kaj so počeli, preden so potrebovali naš glas? So bili dejavni v kraju, znali povezovati ljudi, kaj ustvarili ali prevzeli odgovornost tudi takrat, ko ob tem ni bilo fotografov?

Pri tem obstaja še ena past. Da ne volimo nekoga zato, ker mu zaupamo, ampak predvsem zato, da ne bi zmagal nekdo drug. Takrat glas ni več odločitev za človeka, program ali način dela, ampak postane glas proti nekomu. Jeza, zamera ali razočaranje so razumljivi, vendar so precej slab kompas za odločitev o tem, kdo bo prihodnja štiri leta upravljal občino in javni denar.

Družbena omrežja bodo v prihodnjih dnevih polna nasmehov, stiskov rok in besed o prihodnosti. Toda občina se ne vodi s profilno fotografijo. Vodi se z odločitvami, odgovornostjo in delom tudi takrat, ko ni volitev.

Na volilnem lističu bodo imena kandidatov. V resnici pa bomo odločali tudi o tem, koliko je v politiki vreden spomin.

Če namreč volivci vsaka štiri leta pozabimo prejšnja štiri in izbiramo predvsem proti nekomu, namesto da bi presojali, komu in zakaj zaupamo, postane volilni listič obračun. Moral pa bi biti odločitev o prihodnosti.