Od medijev, zgodb in podjetništva do razvoja trajnostnega turizma in knjig, ki nagovarjajo tudi mednarodni prostor. Poklicna pot Jurovčana Dušana Waldhütterja je raznolika, a skozi različna področja jo povezuje skupna nit – ustvarjanje vsebin, pripovedovanje zgodb in iskanje pristnih doživetij. Po študiju prometnega inženirstva v Mariboru ga je pot vodila v svet medijev, kjer je kot odgovorni urednik v časopisni hiši Večer soustvarjal vsebine in urejal prilogo Kvadrati in revijo Naš dom. Kasneje je soustanovil platformi SLOWOODLIFE in WOODWEGO ter svoje delo usmeril tudi v področje butičnega in trajnostnega turizma. Pred dnevi pa je predstavil novo knjigo Awaken by Travel oziroma Prebujeni skozi potovanje, v kateri raziskuje, kako potovanja človeka ne spreminjajo le navzven, ampak tudi od znotraj.

Glasba je bila njegova prva oblika zgodbarjenja. Nekatere stvari človek najlažje pove s kitaro v rokah. Foto: Maksimiljan Krautič

Pred dnevi je izšla vaša nova knjiga Awaken by Travel. Kaj vas je spodbudilo, da ste jo napisali?
Če je bila moja prva knjiga The Business of Storytelling oziroma Donosno zgodbarjenje posvečena moči zgodb v poslu in komunikaciji, nova knjiga Prebujeni skozi potovanje raziskuje zgodbe, ki jih skozi potovanja doživljamo znotraj sebe.

V zadnjih letih sem se veliko ukvarjal s turizmom oziroma potovanji in opazoval, kako močno lahko določeni kraji, ljudje in trenutki vplivajo na človeka, če si dovoli biti zares prisoten in odprt za izkušnjo. Zato knjiga govori predvsem o tem, da potovanje ni samo premik po svetu, ampak pogosto tudi pot vase. Prava vrednost potovanja se ne meri v razdalji, ki jo prepotuješ, temveč v tem, kar se ob tem preobrazi v tebi.

Ko zgodba, prostor, ljudje in vrednote dihajo skupaj, nastane izkušnja, ki ostane. Avstrijska čokoladnica Zotter, s katero je med ostalimi sodeloval, to razume vrhunsko. Foto: Osebni arhiv

Zakaj se vam zdi, da imajo nekatere poti tako močan vpliv na človeka?
Mislim, da predvsem zato, ker človek na poti izstopi iz svojega vsakdanjega ritma. Postane bolj odprt, bolj pozoren in začne drugače opazovati svet okoli sebe pa tudi samega sebe. Določeni kraji, ljudje ali povsem preprosti trenutki nas lahko v pravem trenutku zelo globoko nagovorijo.

Največkrat niso pomembne najbolj spektakularne destinacije, ampak občutki, ki jih nekje doživimo. Človeka zato včasih najbolj premaknejo ravno mir, pristnost in občutek povezanosti, ki ga najde v nekem novem kraju ali med ljudmi. Prav zato lahko imajo tudi naši kraji, denimo Slovenske gorice, na človeka zelo močan vpliv, če jih zna doživeti oziroma če mu zna pri tem nekaj več ponuditi sama destinacija.

Vsaka dobra zgodba se vedno začne z radovednostjo, poslušanjem in opazovanjem sveta okoli sebe. Foto: Osebni arhiv

Podporo knjigi so vam podala znana slovenska imena, kot so Aljoša Bagola, Rebeka Dremelj, Marjana Grčman in Alenka Kesar. Kaj vam to pomeni?
To so ljudje, ki jih poznam in s katerimi sem imel čast sodelovati. Zaupa jim veliko Slovencev in v pravo zadovoljstvo mi je, da se jih je vsebina knjige dotaknila tako globoko. Vsi, ki ste jih omenili, imajo zelo močan stik z ljudmi in znajo začutiti, kdaj nekaj nastane pristno. Njihova podpora mi veliko pomeni, predvsem zato, ker ni bila samoumevna ali formalna, ampak osebna in iskrena.

To je že vaša druga knjiga, ki je izšla v angleščini, pri kanadski založbi. Kako pomemben trenutek je to za avtorja iz majhnega kraja, kot je Jurovski Dol?
To je seveda zelo lep občutek, čeprav se mi zdi, da je svet danes precej manjši, kot je bil nekoč. Že samo preko LinkedIna danes izmenjujem ideje z ljudmi z vsega sveta. V knjigi denimo sodeluje tudi nekaj avtorjev s krajšimi osebnimi razmisleki o potovanjih in spremembah, ki jih ta prinesejo. Prihajajo iz Kenije, Londona ali Madrida … Veliko znanja zadnja leta pridobivam preko spletnih izobraževanj in institucij, za katere sploh ne vem natančno, kje imajo sedež. Poznam predvsem njihove ideje, ugled in delo.

Meni osebno pa veliko pomeni, da lahko nekdo iz kraja, kot je Jurovski Dol, danes s svojim delom in zgodbami doseže tudi mednarodni prostor. Mislim, da je to lepo sporočilo tudi za mlade iz naših krajev, da velikost kraja ne določa velikosti idej.

Foto: Osebni arhiv

Kako zahtevno je danes prodreti s knjigo na Amazonu?
Zelo zahtevno, predvsem zato, ker danes na Amazon dobesedno vsak dan pride ogromno novih knjig. Ni več dovolj samo napisati knjigo. Okoli nje moraš znati zgraditi tudi zgodbo, skupnost in zaupanje. Po drugi strani pa digitalni svet omogoča nekaj, kar je bilo nekoč izjemno težko. Tudi nekdo iz majhnega kraja lahko danes s svojo idejo doseže bralce na drugem koncu sveta. Seveda pa to zahteva veliko vztrajnosti, inovativnosti in avtentičnosti.

Svoje knjige ponujate tudi v slovenskem jeziku, kljub temu, da je manjši trg. Zakaj?
Tu sem doma. Slovenski jezik je moj jezik, slovensko okolje pa tisto, iz katerega v osnovi izhajajo moje zgodbe, razmišljanja in občutki. Res je, da je naš trg majhen, ampak meni veliko pomeni, da lahko knjigo berejo tudi ljudje iz krajev, kjer sem odraščal in kjer še danes živim.

Kot novinar se je v minulih treh desetletjih pri Večeru, Slowoodlife in Wood we go podpisal pod več kot 1800 člankov ter 870 revij in prilog. Foto: Osebni arhiv

Vaša pot je precej raznolika: novinar, urednik, predavatelj, podjetnik, glasbenik, lovec, avtor. Kaj vas je skozi življenje najbolj oblikovalo?
Mislim, da predvsem družina. Najprej tista, v kateri sem odraščal, potem še tista, ki sva jo ustvarila z ženo Barbaro. Od doma prineseš neke osnovne vrednote, odnos do ljudi, dela in okolja, v katerem živiš. Kasneje pa te življenje še naprej uči. Uči skozi lastno družino, skozi otroke, odgovornost in vsakodnevne izzive.

Seveda so me oblikovali tudi ljudje in zgodbe, ki sem jih srečeval kot novinar in urednik, veliko pa mi je dala tudi glasba, pa narava in to, da sem se pred četrt stoletja preselil v Slovenske gorice. Tukaj ostane človek nekako bolj prizemljen. Naučiš se, da življenje najbolj oblikujejo odnosi, medsebojno spoštovanje in ljudje, na katere se lahko zaneseš.

Danes veliko govorimo o všečkih, vidnosti in hitrih informacijah. Vi poudarjate »narativno jasnost«. Kaj pravzaprav pomeni dobra zgodba?
Živimo v času, ko nas z vseh strani bombardirajo informacije, skoraj vsak človek je postal svoj lasten medij in vse težje presodimo, kaj je res vredno naše pozornosti. Postajamo kronično utrujeni od puhlic in nenehne kraje našega časa. Dobra zgodba je predvsem iskrena in jasna. Da človek hitro začuti, kdo si, kaj delaš in zakaj to delaš. Ko govorim o narativni jasnosti, pa mislim predvsem to, da zna nekdo svojo idejo, podjetje, kraj ali tudi samega sebe predstaviti na preprost in razumljiv način, brez pretvarjanja. Dobra zgodba vedno temelji na človeku. Na resničnem občutku, vrednoti ali izkušnji, s katero se lahko drugi povežejo.

Na obisku pri lovskih prijateljih v Dumbleyungu, v Zahodni Australiji. S potovanji ne odkrivaš samo sveta, ampak tudi širši pogled na življenje. Foto: Osebni arhiv

V knjigi The Business of Storytelling pišete o tem, kako zgodbe vplivajo na zaupanje in percepcijo. Zakaj ljudje danes tako težko zaupamo?
Verjetno zato, ker spontano bolj verjamemo temu, kar nekdo živi, kot temu, kar govori. Danes pa je veliko komunikacije, pa malo pristnosti. Dobra zgodba ni nekaj, kar si izmisliš in o čem govoriš, ampak nekaj, kar ljudje skozi tvoje delo in dejanja sami začutijo. Percepcija nastane zelo hitro; ljudje hitro ugotovijo, ali je za zgodbo tudi nekaj resničnega ali pa gre samo za lepo embalažo.

Veliko delujete na področju butičnega in trajnostnega turizma. Kako danes gledate na razvoj turizma v Slovenskih goricah?
Zdi se mi, da imajo Slovenske gorice danes res lepo priložnost, seveda ne v smeri množic, temveč v smeri pristnih in kakovostnih doživetij. To območje ima mir, lepo krajino, vino, tudi kulinariko najdemo, predvsem pa ljudi, ki znajo gosta sprejeti po domače. To je danes veliko vredno.

Veseli me, da se občine in ponudniki vse bolj povezujejo, ker brez sodelovanja danes težko zgradiš prepoznavno destinacijo. Mislim pa, da moramo ostati realni in predvsem zvesti temu, kar Slovenske gorice v resnici so. Ne potrebujemo množičnega turizma, ampak zgodbe in doživetja, zaradi katerih se ljudje pri nas dobro počutijo in si naše kraje zapomnijo.

Včasih moraš iti daleč in potovati drugače, da se za trenutek zares ustaviš. Prav iz takšnih izzivov, kot so brezpotja na Cipru, je nastajala knjiga Prebujeni skozi potovanje. Foto: Osebni arhiv

Kje vidite največji potencial našega območja?
Največji potencial vidim v tem, da Slovenske gorice še niso izgubile svoje pristnosti. Ljudje danes vedno bolj iščejo mir, naravo, manjše in izvirne zgodbe, lokalno hrano in občutek, da jih kraj sprejme bolj osebno. Mi to imamo. Velik potencial vidim v povezovanju vina, kulinarične ponudbe, kolesarjenja, tradicije in zgodb ljudi, ki tukaj živijo. Če znaš obiskovalcu ponuditi občutek domačnosti in neko iskreno izkušnjo, potem se bo vračal. Po mojem je največja priložnost prav v tem, da ostanemo to, kar smo, in da tega ne poskušamo na silo spreminjati v nekaj drugega.

Pri projektih WOOD WE GO in SLOWOODLIFE povezujete kakovost bivanja, naravo, doživetja in zgodbe. Zakaj je zgodba kraja tako pomembna?
Ker ljudje kraja ne doživimo samo skozi atrakcije ali razglede, ampak predvsem skozi občutek, ki nam ga pusti. Zgodba daje prostoru identiteto in dušo. Zaradi nje te nekaj osebno nagovori in zato si to zapomniš. Ljudje vedno bolj iščejo pomen, pristnost in globljo izkušnjo. Če gost začuti ljudi, način življenja, lokalno kulturo in vrednote, potem se z destinacijo poveže veliko hitreje in tudi močneje. Po mojem imajo prav manjši kraji pri tem veliko prednost - če še niso izgubili svoje identitete. Ta je danes namreč najbolj dragocena!

Sodelovali ste tudi z znano avstrijsko čokoladnico Zotter. Kaj vas je pri njih najbolj navdušilo?
Zotter je ena najbolj prepoznavnih evropskih butičnih čokoladnic in eden redkih proizvajalcev na svetu, ki čokolado ustvarja po principu »bean to bar«, torej od kakavovega zrna do končnega izdelka. Vsako leto jih obišče več kot 300.000 ljudi, vsak trenutek imajo v proizvodnji več kot 500 različnih butičnih čokolad. Najbolj me je navdušilo to, da so me povabili k svetovanju, čeprav imajo svojo zgodbo in izkušnjo že zdaj izjemno dodelano. Pri njih res začutiš, da nič ni naključno. Od produkta do prostora in komunikacije, vse podpira isto identiteto in iste vrednote. Naše sodelovanje je bilo res odlično.

Zasedba Waldhütter in sin. Ni lepšega kot z otrokom deliti isti oder. Foto: Osebni arhiv

Večkrat omenjate usklajenost med vrednotami, izkušnjo in komunikacijo. Zakaj je to danes tako redko?
Ker je danes veliko lažje ustvariti lepo podobo kot pa dolgoročno živeti to, kar govoriš. Komunikacija je pogosto hitrejša od dejanj. Ljudje pa zelo hitro začutijo, kdaj je nekaj resnično in kdaj gre samo za vrhunsko embalažo.

To velja tudi za blagovne znamke in podjetja. Največji problem je pomanjkanje znanja, da v podjetju sploh vedo, da nekaj potrebujejo, potem pa je pomembna celovitost pristopa. Številni se ne zavedajo, da dobra zgodba ne nastane v marketingu, ampak v načinu, kako v podjetju razmišljajo, delajo in nenazadnje ravnajo z ljudmi. Če so vrednote, izkušnja in komunikacija usklajeni, potem jim začnejo ljudje zaupati. In to zaupanje postaja danes največji kapital.

Aktivni ste tudi v folklori in glasbi. Kaj vam pomeni ohranjanje kulturne dediščine domačega kraja?
Pomeni mi ohranjen stik z glasbo in odrom. Pomeni mi tudi to, da je folklora pri nas postala neke vrste družinska zgodba, saj so žena in oba otroka v njej še bolj aktivni kot jaz. Pomeni mi nostalgijo, ker sem folklori zapisan od 16. leta, ko sem se pridružil AFS KUD Študent iz Maribora. Pomeni pa mi tudi posebno zadovoljstvo, ko gledam mlade Jurovčane, kako generacija za generacijo osvajajo prve plesne korake in bo folklora pri nekaterih ostala del njihovega življenja.

Otroška folklorna skupina ŠLEKA PAC OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol na državnem srečanju Ringaraja. Lep občutek je stati na odru z mladimi in gledati, kako skozi ples in glasbo raste nova generacija. Foto: JSKD

Vaša žena Barbara uspešno vodi folklorno skupino na osnovni šoli, sami pa ste del glasbene zasedbe. Koliko dela in predanosti je potrebne za takšne zgodbe?
V bistvu zelo veliko. Takšne zgodbe lahko od zunaj izgledajo zelo lepe in samoumevne, v resnici pa za uspehi stojijo leta vaj, izobraževanj in vztrajnega dela. Uspešen mentor potrebuje močno voljo, široko znanje, dobro organizacijo, podporo nekoga, ki ga razume, voljo do učenja in predvsem veliko predanost delu z ljudmi. Tudi folklorna dejavnost se danes razvija. To ni v neskončnost samo ponavljanje nečesa, kar naj bi plesali in igrali nekoč. Z Barbaro sva skozi leta dobila nešteto potrditev, da lahko takšne stvari dolgoročno pelješ samo, če jih delaš s srcem. Drugače sploh ne gre.

Se vam zdi, da lahko folklora danes daje mladim občutek pripadnosti?
Absolutno. Morda danes še bolj kot nekoč. Mladi pogosto iščejo občutek pripadnosti in povezanosti. Folklora ni samo ples ali nastop, je tudi druženje, sodelovanje, spoznavanje in spoštovanje tradicije in občutek, da si del nečesa lepega. Starejša otroška skupina Šleka pac na osnovni šoli v Jurovskem Dolu je lep primer tega. Najmlajši nadobudni folklorniki na šoli, ki šele začenjajo spoznavati prve plesne korake, že komaj čakajo trenutek, ko bodo lahko del te priznane skupine.

Večerov oder na Lentu - Frajkinclari so več kot 25 let dokazovali, da dobra zgodba skozi muziko in iskrena energija vedno najdeta pot do ljudi. Foto: Janko Rath

Ste tudi član zasedbe Frajkinclari, delujete tudi v skupini Waldhütter in sin/band. Kako aktivni ste danes?
Frajkinclari imamo po 25 letih nastopanja trenutno kreativno pavzo. Zadnji koncert smo imeli prav v Lenartu tik pred korono, potem pa je življenje vsakega malo odneslo v svoje projekte in zgodbe. Očitno smo prišli v leta, ko imamo več idej kot prostih terminov.

Moj sin Gašper, ki je tako kot hči Živa na polno aktiven v AFS KUD Študent iz Maribora, ima harmoniko na ramenih sicer vsak dan in to večkrat, a stojiva skupaj na odru le ob folklornih nastopih jurovške otroške skupine. In tudi zato sem hvaležen! Iskreno pa mi dušo najbolj poboža glasba ob naših intimnih družinskih praznovanjih, ko se instrumenti spontano znajdejo v rokah in se po prostoru razlije tista muzika, ki meni pove, da sem doma.

Kaj vas danes navdihuje pri ustvarjanju novih zgodb?
Navdihuje me življenje samo. Še posebej trenutki, ko vidiš, da ljudje kljub vsemu, kar vidijo in berejo na poročilih, še vedno iščejo nekaj pristnega, pozitivnega in človeškega. Mislim, da prav iz tega nastanejo najlepše zgodbe. Takšne, ki ostanejo.