Teja Dajčman Topolovec na vrtiljaku življenja
Pri 33 letih je živela hitro življenje mlade mame, športnice in zdravstvene delavke. Potem je nekega večera pod prsti začutila nekaj, česar ni pričakovala. Sledili so pregledi, čakanja, operacije, nosečnost, diagnoza in trenutki, ko se je življenje razdelilo na prej in potem. Teja Dajčman Topolovec prvič tako odkrito spregovori o poti skozi raka dojke, strahu, izgubi dela sebe in moči, ki jo človek odkrije šele takrat, ko misli, da je nima več.
Velikokrat si ljudje rečemo: »To se meni ne more zgoditi.« Tudi vi ste bili mladi, športno aktivni, živeli ste zdravo. Kako se je pravzaprav začela vaša zgodba boja z rakom dojke?
Tudi sama sem dolgo živela v prepričanju, da se meni kaj takega ne more zgoditi. Stara sem bila 33 let, športnica, živela sem precej zdravo in nikoli nisem zares razmišljala, da bi lahko zbolela za rakom dojke. Potem pa se je zgodilo nekaj popolnoma vsakdanjega. Po tuširanju sem povsem naključno zatipala spremembo. Nisem bila človek, ki bi si redno pregledoval dojke, ker sem bila prepričana, da pri teh letih tega še ne potrebujem. Ko sem začutila zatrdlino, sem poklicala moža in ga prosila, naj preveri še on. Tudi njemu se je zdelo, da nekaj je. Nisem razmišljala o najslabšem. Rekla sem si, da bom šla preventivno na ultrazvok in da bom potem mirna. Na prvem pregledu niso opazili nič posebnega, svetovali so le kontrolo čez nekaj mesecev. Ker so bile dojke zaradi cikla drugačne, so rekli, da je pri mladih ženskah potrebna dodatna previdnost.
Potem je minilo skoraj leto dni. Nekega večera pa sem dobila občutek, da moram ponovno na pregled. Kot da bi mi nekaj govorilo, naj tega ne odlašam. Tokrat so opazili spremembe in me napotili naprej v Center za bolezni dojk.
Kdaj ste prvič začutili, da morda vendarle ne gre več za nekaj nedolžnega?
Eden od pregledov mi je ostal zelo v spominu, predvsem zaradi odnosa, ki sem ga takrat doživela. Dobila sem občutek, kot da moje skrbi niso zares pomembne. Ker sem bila mlada, je bilo sporočilo nekako v smislu: »Kaj delate paniko, saj ste še mladi, pri mladih ženskah so različne zatrdline in spremembe nekaj običajnega.« Takrat sem se počutila, kot da morda pretiravam. Potem pa se je med pregledom vse spremenilo. Zdravnica je med ultrazvokom nenadoma utihnila. Tisti trenutek si zapomniš. Do takrat je bil odnos precej odmahujoč, potem pa je rekla, da vidi nekaj, kar ni videti dobro. Poslali so me na dodatne preiskave in biopsijo. Čakanje je bilo potem najtežji del – čakanje na termine, na preiskave, na izvide. Takrat še nisem razmišljala o najhujšem. Verjela sem, da bom dobila odgovor in šla naprej. Potem pa je prišel telefonski klic, ob katerem sem prvič zares začutila, da nekaj ni v redu. Rekli so samo, da bi z mano rada govorila zdravnica. Takrat sem prvič zares začutila, da nekaj ni v redu.
Foto: Osebni arhiv
Koliko časa je minilo od trenutka, ko ste prvič zatipali spremembo, do operacije?
Če danes pogledam nazaj, približno pol leta. Morda se sliši malo, a ko si v tem procesu, se zdi neskončno dolgo. Za vsak pregled čakaš. Vsaka preiskava je vezana na določen čas cikla. Potem pride biopsija in novo čakanje. Stvari se nalagajo druga na drugo in vmes samo čakaš odgovore.
Ko ste prvič odšli na operacijo, ste že vedeli, da vas čaka težka pot. Kaj se je takrat dogajalo v vas?
Ravno v tistem času sva si z možem želela tretjega otroka. Ko sem zatipala spremembo, sva rekla, da morava najprej rešiti to. Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Dan pred posegom sem naredila test nosečnosti in bil je negativen. Naslednji dan v bolnišnici pa so mi povedali, da posega ne bodo mogli opraviti, ker sem noseča. Spomnim se šoka. Bila sem popolnoma zmedena. Otroka sva si želela, ampak trenutek se mi je zdel popolnoma napačen. Sama sem si želela samo eno – da mi odstranijo to spremembo in da izvem, kaj se dogaja. Na koncu so se odločili za poseg pod lokalno anestezijo. To je bila zelo težka izkušnja. Čutiš dogajanje, slišiš vse okoli sebe. Obenem pa so bili občutki popolnoma premešani. Po eni strani veselje zaradi nosečnosti, po drugi strani strah pred tem, kaj bo pokazal izvid. Ko so prišli rezultati, so rekli, da gre za duktalni karcinom. Takrat so ocenili, da sprememba ni nevarna, vendar jo je bilo treba odstraniti. Zaradi nosečnosti določenega zdravljenja nisem mogla prejeti, opravili so dodatni poseg in sledilo je spremljanje. Takrat sem verjela, da je zgodba zaključena. Pa ni bila.
Po prvem posegu ste imeli občutek, da je zgodba zaključena. Potem pa se življenje ni obrnilo tako, kot ste pričakovali.
Takrat sem res verjela, da je vse za mano. Rodila sem tretjega otroka, sledilo je obdobje dojenja in življenje je teklo naprej. O bolezni nisem več razmišljala, ker sem imela občutek, da smo stvar rešili in da ostajajo samo še redne kontrole. Ker sem bila vodena v Centru za bolezni dojk, sem hodila na preglede, vendar po porodu zaradi dojenja določenih preiskav še niso mogli opraviti. Ko se je to obdobje zaključilo, smo začeli z dodatnimi kontrolami in magnetnimi resonancami. Takrat pa so se začele pojavljati nejasnosti. Sprva niso vedeli, ali gre za spremembe zaradi dojenja ali za kaj drugega. Tudi bezgavke so bile nekoliko povečane. Nihče ni govoril konkretno, vendar sem začela dobivati občutek, da nekaj ni v redu. Nato je sledila še mamografija in biopsija. Bližali so se prazniki med decembrom in rekli so mi, da bodo izvidi prišli po novem letu. Takrat se je začelo čakanje, ki je bilo verjetno eden težjih delov celotne zgodbe.
Foto: Osebni arhiv
December običajno povezujemo z veseljem, družino in prazniki. Vi pa ste takrat čakali odgovore, ki lahko človeku popolnoma spremenijo življenje.
Tisti december ni bil več prazničen. Doma nisem želela nikomur nič povedati. Možu sem rekla, naj ne omenja pregledov in dodatnih preiskav, tudi mami nisem želela povzročati skrbi. Poskušala sem živeti normalno in odmisliti vse skupaj, ampak nekje v meni je bil prisoten strah. Tisti občutek, da se nekaj dogaja. Da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Vsak dan sem čakala izvide in jih preverjala. Potem so prazniki minili in prvi delovni dan po kolektivnem dopustu sem bila v službi. Delala sem normalno, kot vsak drug dan, ko me je poklical prijatelj, ki mi je pomagal spremljati izvide. Ne spomnim se celotnega pogovora. Spomnim se samo stavka, da so izvidi prišli in da je rezultat pozitiven. Takrat se mi je svet ustavil.
Se spomnite trenutka, ko ste izvedeli diagnozo?
Zelo dobro. Imela sem občutek, kot da ne gledam več svojega življenja od znotraj, ampak od daleč. Kot da se vse skupaj dogaja nekomu drugemu. Potem so prišle še informacije o napotnici za onkološki inštitut in možnosti, da bo potrebna odstranitev dojke. Iskreno, polovice stvari takrat sploh nisem več slišala. Ostala je samo ena beseda – rak. Spomnim se, da sem še nekaj časa sedela in potem celo pogledala telefon, da bi preverila, ali se je ta pogovor res zgodil. Poklicala sem moža in mislim, da nekaj časa sploh nisem mogla govoriti. Potem sem samo rekla: »Rak imam.« In čeprav je od takrat minilo že nekaj časa, ta stavek še danes težko izgovorim. Najtežje pa je bilo to, da sem morala tisti trenutek nadaljevati. Bila sem v službi, ljudje so čakali, življenje okoli mene je teklo naprej, jaz pa sem imela občutek, da se je moje v tistem trenutku popolnoma ustavilo.
Veliko ljudi ob diagnozi najbolj prestraši ravno kemoterapija. Kako je bilo pri vas?
Tudi mene je bilo kemoterapije najbolj strah. Predvsem zaradi vseh predstav, ki jih imamo o njej. Da samo bruhaš, da ne zmoreš ničesar, da te popolnoma uniči. Iskreno pa me je morda še bolj skrbela izguba las. To je bila ena prvih stvari, na katero sem pomislila. Spraševala sem, ali res ni nobene možnosti, da bi jih obdržala. Potem pa sem sprejela odločitev, da želim skozi zdravljenje narediti vse, kar je mogoče. Zdravniki so mi povedali, da kemoterapija ni nujna, da pa lahko zmanjša tveganje, da bi se bolezen čez leta vrnila. Takrat sem vedela samo eno, da želim narediti vse, kar lahko. Da si nikoli ne bom očitala, da bi lahko naredila več.
Dobila sem štiri cikle kemoterapije na tri tedne. Prvi dan po terapiji sem prišla domov in samo spala. Sama kemoterapija ni bila tako težka, kot sem si predstavljala. Težje so bile posledice zdravil, predvsem injekcije za spodbujanje kostnega mozga. Bolečine v mišicah, kosteh in celem telesu so bile izjemne. Imela sem občutek, kot da prebolevam najtežjo obliko gripe, samo pomnoženo. Prvi teden po terapiji sem praktično ležala. Drugi teden sem počasi prišla k sebi. Tretji teden sem že dobila občutek, da sem bolje. Potem pa je prišel nov cikel in vse se je začelo znova.
Foto: Osebni arhiv
Ob vsem tem niste bili samo bolnica. Bili ste tudi mama treh otrok.
To je bilo verjetno tisto, kar me je najbolj držalo pokonci. Dopoldne, ko so bili otroci v šoli in vrtcu, sem ležala. Včasih nisem imela energije niti za to, da bi si nalila kozarec vode. Potem pa sem zaslišala, kako so prišli domov. »Mami.« In kot da bi se nekaj v meni premaknilo. Ne znam razložiti, od kod pride ta moč. Otroci ti jo preprosto dajo. Včasih rečemo, kako nas otroci izčrpajo, kako smo utrujeni, ampak v takšnih trenutkih iz človeka potegnejo nekaj, za kar sploh nisi vedel, da imaš.
Seveda je bilo veliko prilagajanja. Nisem mogla biti mama, kakršna sem bila prej. Velikokrat sem morala reči »ne morem«. Velikokrat sem morala počivati. Ampak trudila sem se, da so otroci videli predvsem to, da se borim. Da sem tukaj. Da bo vse v redu.
Kako otrokom poveš, da je mama bolna?
To je bilo eno težjih vprašanj. Sama sem se dolgo izogibala besedi bolna. Nisem želela, da bi me otroci tako videli. Najmlajši je bil še premajhen, starejša dva pa sta potrebovala razlago. Že pri prvem posegu smo jima stvari razložili na otroški način. Rekli smo, da ima mami v dojki »rakeca«, ki ga morajo zdravniki odstraniti. Ko pa se je bolezen vrnila, smo morali biti bolj iskreni. Povedali smo, da je »rakec« prišel nazaj in da bo zdravljenje zdaj trajalo dlje. Da bo mami slabše. Da bo več v bolnišnici. Da bo verjetno izgubila lase.
Vsak otrok je to sprejel po svoje. Eden je vse skupaj sprejel zelo mirno. Pri drugem se je poznalo drugače. V šoli je težje sledil, misli so mu uhajale drugam. Mislim, da ga je najbolj skrbelo obdobje operacije. Ko sem prišla domov in me je videl, da sem tukaj, da sem v redu, se je tudi on sprostil. Otroci razumejo več, kot si mislimo. In tudi prenesejo več, kot si predstavljamo.
Izguba las je za veliko žensk eden težjih delov zdravljenja. Vi ste ta trenutek doma obrnili v družinsko pustolovščino.
Želela sem, da ta trenutek ne postane samo nekaj težkega. Preden so mi začeli izpadati lasje, smo šli kupit lasuljo, pomerjali različne pričeske, se malo smejali in poskušali vse skupaj obrniti na bolj lahkoten način. Potem smo šli na morje in tam so mi lasje začeli res močno izpadati. Vedela sem, da tako ne bo šlo več naprej. Otrokom sem rekla, da me bodo oni postrigli. Eden je to sprejel takoj, drugemu je bilo težje, ampak naredili smo skupaj. Tisti trenutek je bil celo lep, povezujoč. Potem pa sem prvič stopila pred ogledalo. Šla sem v kopalnico, se pogledala, zaprla vrata in jokala. Takrat sem šele zares dojela spremembo. Potrebovala sem čas, da sem sprejela svojo novo podobo. Človek ima v glavi neko sliko samega sebe in ko se enkrat pogledaš ter vidiš nekaj povsem drugega, potrebuješ čas. Dolgo sem potrebovala, da sem lahko brez težkega občutka pogledala sama sebe v ogledalo in si rekla – to sem še vedno jaz.
Kako ste doživljali poglede ljudi in odzive okolice?
Dokler sem imela lase, veliko ljudi sploh ni vedelo, skozi kaj grem. Vedeli so najbližji, sodelavci in ljudje okoli mene, širša okolica pa ne. Ko sem ostala brez las, se je to spremenilo. Ko sem šla v trgovino, po otroke ali med ljudi, sem imela občutek, da me vsi gledajo. Verjamem, da večina ljudi tega ni počela namenoma. Ko vidiš nekaj drugačnega, človek preprosto pogleda. Takrat pa si ti v drugačnem stanju in vse občutiš veliko močneje. Na začetku mi je bilo zelo neprijetno. Imela sem občutek, da vsi opazijo samo to. Potem pa sem začela spreminjati predvsem svoj pogled nase. Ne moreš vplivati na to, kako bodo reagirali drugi ljudje, lahko pa vplivaš na to, kako boš sprejel samega sebe. Danes bi vsakemu, ki gre skozi podobno zgodbo, rekla predvsem to – ne obremenjujte se preveč s tem, kaj si mislijo drugi. Ljudje bodo vedno gledali in vedno imeli svoje misli. Pomembno je, da si ti v miru sam s sabo in da si dovoliš biti drugačen, če te je življenje postavilo na drugačno pot.
Foto: Osebni arhiv
Koliko so vam v tem času pomenili bližnji?
Zelo veliko. Imela sem občutek, da so ves čas stali ob meni. Pomagali so pri otrocih, me klicali, prevzemali stvari, ki jih sama nisem zmogla, predvsem pa sem čutila, da nisem sama. Verjamem, da je moja bolezen prizadela tudi njih in da jih je marsikaj spodbudilo, da so začeli drugače gledati nase in na svoje zdravje. Moja sestra se je na primer zelo hitro naročila na ultrazvok dojk. In to je bistvo – da se začnemo zavedati, da zdravje ni samoumevno. Občutek, da imaš ob sebi ljudi, ki te nosijo takrat, ko sam nimaš več moči, je neprecenljiv.
Ste si dovolili biti ranljivi?
Če danes pogledam nazaj, verjetno premalo. Podporo sem imela, možnost, da se komu odprem, sem imela, ampak sem zelo težko pokazala, da mi je težko. Zdelo se mi je, da ne želim dodatno obremenjevati ljudi okoli sebe. Vsi so že tako nosili del moje zgodbe in imela sem občutek, da moram jaz ostati močna. Tudi ko sem bila utrujena, prestrašena ali sem potrebovala oporo, sem si velikokrat govorila, da bom sama zmogla skozi vse. Seveda sem jokala. Seveda sem imela težke trenutke. Ampak danes vem, da bi si morda lahko prej dovolila poiskati pomoč in komu povedati, da ni vedno vse v redu.
Sami prihajate iz zdravstvene stroke. Je bilo zaradi tega kaj lažje?
Mislim, da mi je moje znanje zelo pomagalo. Tako pri sprejemanju diagnoze kot pri samem zdravljenju. Del svojega pripravništva sem opravljala na Onkološkem inštitutu in nekatere stvari, skozi katere sem šla kot pacientka, sem nekoč spremljala kot del stroke. Poznala sem preiskave, vedela sem, zakaj določene stvari delajo, vedela sem, kaj pomeni posamezen korak zdravljenja. Mislim, da mi je to odvzelo precej dodatnega strahu. Veliko ljudi ne razume, zakaj potrebujejo določeno preiskavo ali zakaj je nekaj pomembno. Jaz sem to razumela in mi je bilo zaradi tega nekoliko lažje.
Medicini ste zaupali.
Popolnoma. Veliko ljudi mi je svetovalo različne alternativne poti, različne naravne pristope in stvari, ki naj bi nekomu pomagale. Sama si tega nisem upala. Imela sem tri otroke doma. Želela sem jih videti odrasti. Želela sem dočakati njihove pomembne trenutke. Nisem želela tvegati. Rekla sem si, da bom sprejela vse, kar mi medicina ponuja. Verjamem v sodobno zdravljenje. Hkrati pa verjamem tudi, da medicina sama ni dovolj. Če po vsem tem nadaljuješ enako življenje, z enakim tempom, enakimi obremenitvami in enakim odnosom do sebe, potem nisi naredil vsega.
Veliko razmišljate tudi o vzrokih. Kaj mislite, da je pri vas odigralo pomembno vlogo?
Faktorjev je veliko. Genetika, življenjski slog, hormoni, različni vplivi. Sama pa danes zelo verjamem tudi v vpliv stresa. Tistega vsakodnevnega stresa, ki ga pogosto sploh ne opazimo več. Ves čas nekaj lovimo. Nekaj urejamo. Razmišljamo, kaj vse še moramo narediti. Služba, dom, otroci, obveznosti. In to se kopiči. Meni je psiholog med zdravljenjem zelo lepo razložil, kako telo pod stresom deluje in kako dolgoročno vpliva na človeka. Takrat sem začela veliko bolj razmišljati tudi o sebi. Danes verjamem, da je bil pri meni stres eden pomembnejših dejavnikov.
Foto: Osebni arhiv
Ste po vsem, kar ste dali skozi, spremenili sebe?
Zelo. Predvsem način razmišljanja. Danes znam veliko bolj uživati v trenutku. Včasih sem ob jutranji kavi že razmišljala, kaj vse moram narediti. Danes sedim ob kavi in jo preprosto pijem. Prisotna sem. Učim se umiriti. Učim se, da ni treba vsega narediti takoj. Da ni treba ves čas hiteti. Še vedno me je strah, kako bo, ko se vrnem v službo in nazaj v hiter tempo življenja. Ampak verjamem, da me je ta izkušnja nekaj naučila. Danes drugače gledam na stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne. Zdrav človek ima tisoč želja, bolan pa samo eno. To sem prej slišala že velikokrat. Ko pa to enkrat doživiš, ta stavek dobi popolnoma drugačen pomen. Danes sem hvaležna za stvari, o katerih prej sploh nisem razmišljala. Da lahko grem po stopnicah. Da lahko vstanem iz postelje. Da lahko diham brez bolečin. Da lahko živim običajen dan. Šele ko nekaj izgubiš, zares razumeš, koliko ti je pomenilo.
Rehabilitacija vam je vrnila del moči. Kaj pa odnos do lastnega telesa? Kako danes gledate nase?
Danes se z veseljem pogledam v ogledalo. Brazgotine, rezi, vse spremembe, ki jih je pustila ta pot, danes sprejemam kot del sebe. Ne vidim jih več kot nekaj, kar me je zaznamovalo negativno, ampak kot opomnik, čez kaj sem šla in kaj sem zmogla. Vsako jutro, ko se pogledam v ogledalo, me to spomni, da moram biti hvaležna za male stvari. Da ne smem pozabiti živeti v trenutku. Da ne smem pozabiti nase. Danes moja podoba ni več nekaj, pred čimer bi bežala. Postala je opomnik, da ostajam hvaležna in da ostajam tukaj.
Odločili ste se tudi za rekonstrukcijo dojke.
Rekonstrukcijo sem opravila letos januarja. Na začetku sem si vse skupaj predstavljala drugače. Ko človek razmišlja o rekonstrukciji, si pogosto predstavlja, da bo rezultat takšen, kot ga vidiš od zunaj, popoln. Potem pa ugotoviš, da gre za nekaj veliko večjega. Danes rezultat morda ni popolnoma takšen, kot sem si ga predstavljala na začetku, sem pa zadovoljna. In to je najpomembnejše. Pred vsem tem nisem razumela, zakaj se nekdo odloči za estetske posege, danes pa to razumem še manj. Ne zaradi samega posega, ampak zaradi vsega, kar pride za tem. Bolečin, okrevanja, prilagajanja telesa. Ko sam izkusiš, kaj telo prestane po takšnih operacijah, začneš na te stvari gledati drugače.
Kaj je bilo na tej poti fizično in psihično najtežje?
Psihično je bilo najtežje sprejeti samo sebe. Sprejeti svojo novo podobo. Sprejeti sebe brez dojke. Sprejeti sebe brez las. Sprejeti, da nisi več takšen, kot si bil prej. To je bil najtežji del. Veliko energije sem morala vložiti v to, da sem sama sebe spodbujala, da sem verjela, da bo na koncu dobro, da sem si govorila, da je to obdobje samo prehodno in da bo prišel čas, ko bo spet lažje. Fizično pa je bila najtežja kemoterapija. Tisti dnevi po terapijah, ko sem samo ležala in poskušala zbrati dovolj energije, da sem vstala iz postelje. Tudi okrevanje po operacijah in bolečine so bile zahtevne, ampak psihični del je bil zame težji.
Foto: Ines Zadravec
Kaj bi danes rekli ženski, ki je ravnokar prejela enako diagnozo?
Rekla bi ji, naj si predstavlja sebe na koncu te poti. Naj si predstavlja trenutek, ko bo zdravljenje za njo. Ko bo spet zadihala. Ko bo spet živela brez tega strahu. Ko je najtežje, človek hitro izgubi pogled naprej. Jaz bi rekla samo – glej naprej. Predstavljaj si sebe zdravo. Verjemi, da bo dobro. Zaupaj medicini. Sama sem zaupala zdravnikom in zdravljenju. Ob tem sem si pomagala tudi z drugimi stvarmi, ki so mi dajale podporo, ampak temelj je bil zaupanje zdravljenju. In predvsem – išči dobro tudi v slabem. Vem, da se včasih sliši nemogoče, ampak pomaga. Meni je pomagalo.
Veliko govorite tudi o zgodnjem odkrivanju bolezni.
To je izjemno pomembno. Pogosto govorimo, da nimamo časa. Nekaj zatipamo, nekaj začutimo in si rečemo, da bomo že kasneje. Jaz bi ženskam rekla, naj na svoje telo gledajo tako, kot gledajo na avto. Ko se prižge opozorilna lučka, greš na servis. Ne čakaš. Pri sebi pa velikokrat čakamo. Ignoriramo. Odlagamo. Ampak naše telo je naš »avto« za življenje. Če nekaj začutiš, pojdi. Če se nekaj spremeni, preveri. Tudi če se izkaže, da ni nič. Bolje je težavo reševati, ko je majhna, kot takrat, ko postane velika.
Če bi morali svojo pot opisati z eno besedo?
Vrtiljak. Ker je bilo vsega. Lepih trenutkov. Težkih trenutkov. Strahu. Hvaležnosti. Bolečine. Upanja. Veliko stvari se je prepletalo in zelo hitro menjavalo. Ampak skozi vse skupaj sem se naučila tudi nekaj pomembnega. Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še težje. In ravno zato danes še bolj cenim stvari, ki jih imam.
Veliko ljudi ob diagnozi raka človeka vidi kot borca.
Dolgo časa se nisem. Dolgo časa sem predvsem poskušala preživeti vse, kar se je dogajalo. Šele danes, ko pogledam nazaj, vidim, koliko stvari sem dala skozi. Takrat si samo v trenutku. Greš pregled za pregledom. Operacijo za operacijo. Zdravljenje za zdravljenjem. Ne razmišljaš o tem, ali si močan. Samo greš naprej. Danes pa razumem, zakaj ljudje človeka v takšni situaciji vidijo kot borca. Ne zato, ker bi bil poseben. Ampak zato, ker nima izbire. Ker se odloči, da bo šel naprej. In mislim, da je to največja zmaga – da kljub vsemu ne odnehaš.
Teja Dajčman Topolovec je svojo zgodbo v našem OvtarCastu (poglej si ga tukaj) delila iskreno, brez olepševanja in brez velikih besed. Govorila je o bolezni, bolečini, izgubi, strahu in trenutkih, ko je bilo najtežje. A še bolj kot o bolezni je govorila o življenju. O tem, kako hitro pozabimo na male stvari. Kako pogosto preslišimo svoje telo. In kako dragoceno postane vse tisto, kar smo nekoč imeli za samoumevno.
Po podatkih v Sloveniji za rakom dojke letno zboli okoli 1.500 žensk. Zgodnje odkrivanje bolezni ostaja eden ključnih dejavnikov uspešnega zdravljenja. Morda je prav zato najpomembnejše sporočilo tega pogovora preprosto – poslušajte svoje telo. In ne čakajte.
