Iz Svete Ane prihaja mlada ustvarjalka Ines Zadravec, ki svojo umetniško pot gradi skozi poslikave s kano. Študentka snovanja vizualnih komunikacij in trženja je v zadnjih letih razvila prepoznaven slog ustvarjanja na koži, ob tem pa želi ljudem približati tudi pomen in kulturo kane, ki sega daleč preko estetike. Pogovarjali sva se o začetkih, predsodkih, ustvarjalnosti in sanjah o lastnem studiu.

Prihajaš iz Svete Ane, danes pa študiraš snovanje vizualnih komunikacij in trženja. Kako se je pravzaprav začela tvoja zgodba z risanjem po telesu?
Že od malega zelo rada rišem in ustvarjam. V srednji šoli sem si začela po rokah risati s kemičnim svinčnikom — najprej citate, kasneje pa motive iz narave, kot so kače, metulji in rože. Ker sem to največ počela pozimi, so se risbe zaradi dežja in vlage hitro razmazale, umazala pa sem si tudi oblačila. Vedela sem, da tako ne bo šlo naprej, hkrati pa nisem želela nehati risati po koži.

Kolegica mi je predlagala, naj poiščem markerje za kožo, med iskanjem pa sem prvič naletela na kano. Takrat sploh nisem vedela, kaj točno je, a me je takoj pritegnila. Kmalu sem naročila svojo prvo kano, ki pa je bila žal zelo slabe kakovosti in polna kemikalij. Imela sem srečo, da nisem dobila opeklin. Prav ta izkušnja pa me je spodbudila, da sem se začela učiti o pravi kani, njeni kulturi, tehnikah risanja in pomenu, ki stoji za njo. Zelo hitro sem se zaljubila v to umetnost.

Na začetku sem risala predvsem zase in za zabavo, približno tri leta kasneje pa sem se v to začela resneje poglabljati, spremljati profesionalce in raziskovati različne stile. Ljudje okoli mene so me ves čas spodbujali, naj svojo strast spremenim v nekaj več kot le hobi. Danes si tako počasi ustvarjam svoje ime in prepoznavnost.

Prve poslikave na svojih rokah je ustvarjala s kano slabe kakovosti. Foto: Osebni arhiv

Kaj vse je pomembno vedeti o kani?
Kana ni tetovaža in ne gre pod kožo. Gre za naravno barvilo, ki obarva zgornjo plast kože, zato postopoma zbledi, ko se koža obnavlja. Pridobljena je iz rastline Lawsonia inermis, iz posušenih in zmletih listov, ki jih zmešamo v pasto.

Najpogosteje jo povezujemo z Indijo in poročnimi običaji, a prisotna je tudi v državah Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in širše po Južni Aziji. Uporablja se že tisočletja za poslikavo kože, barvanje las, nohtov in celo tkanin. Pomembno je predvsem to, da ljudje uporabljajo naravno in kakovostno kano. Veliko poceni ali tako imenovanih “črnih kan” vsebuje nevarne kemikalije, ki lahko povzročijo močne alergijske reakcije ali celo opekline.

Odtis kane po odstranitvi postopoma temni in v naslednjih urah dobi svojo končno intenzivnost. Foto: Osebni arhiv

Na kaj je treba biti posebej pozoren?
Črna kana v resnici ne obstaja. Če na spletu vidite kano v črni, modri ali kakšni drugi nenaravni barvi, se ji je bolje izogniti. Prava kana pušča rdečkasto-rjav odtis. Če že takoj po odstranitvi pusti zelo temno sled, je to pogosto znak prevelike količine kemikalij. Edina naravna različica, ki daje temnejši odtis, je jagua, ki izvira iz Južne Amerike. Odtis je podoben zaceljenemu tatuju, a gre še vedno za začasno poslikavo.

Zakaj ravno kana? Kaj te je pri tej umetnosti najbolj pritegnilo?
Danes veliko trendov teži k minimalizmu, sama pa verjamem, da je lepota prav v detajlih in okraševanju. Kana to omogoča na zelo poseben način. Lahko je nežna ali zelo bogata, vedno pa je popolnoma prilagodljiva človeku.

Težko natančno opišem, kaj mi pomeni, ampak v meni vzbudi poseben občutek. Kot neka ljubezen na prvi pogled, ki nikoli ne mine. Vedno znova gledam poslikave na svojih rokah in opazujem detajle. Tudi njen vonj mi je všeč, ker je drugačen in poseben.

Vse motive riše prostoročno, brez šablon ali predhodnih skic. Foto: Osebni arhiv

Si že na začetku začutila, da bi lahko v tem našla svojo pot?
Mislim, da sta bili prisotni tako radovednost kot občutek, da sem našla nekaj zase. Še preden sem prvo kano sploh prejela domov, sem že nestrpno gledala fotografije in razmišljala, kaj vse bi lahko ustvarjala. Brez radovednosti danes zagotovo ne bi bila tukaj.

Sodelovala si tudi s tattoo studiem Rozamunda iz Maribora. Kako pomembna je bila ta izkušnja?
Povabljena sem bila na njihov dogodek in dan odprtih vrat. Zelo sem hvaležna Niki in Nuši, da sta mi dali priložnost za sodelovanje. Res me podpirata in mi pomagata, da moje delo vidi čim več ljudi. Želita, da uspem, in to mi ogromno pomeni. Že zdaj se pogovarjamo o novih poletnih terminih, saj je kana v toplejših mesecih še posebej priljubljena. Upam, da bomo še veliko sodelovali.

Sodelovanje s tattoo studiem Rozamunda Tattoo Studio ji je pomagalo, da je svoje delo predstavila širšemu občinstvu. Foto: Osebni arhiv

Se ti zdi, da je delo s kano podcenjeno kot oblika umetnosti?
Zelo. Pogosto naletim na nerazumevanje ali začudene poglede. Veliko ljudi misli, da uporabljam šablone, čeprav vse rišem prostoročno. Po eni strani me to prizadene, po drugi pa to razumem kot kompliment, saj pomeni, da ljudje težko verjamejo, da je vse narejeno ročno. Vsaka poslikava je unikatna in nastaja sproti, brez prenosa na kožo ali skiciranja. Zato si želim, da bi ljudje kano začeli dojemati kot pravo umetnost.

Kaj ljudje najpogosteje želijo? Estetiko ali pomen simbolov?
Za zdaj opažam predvsem estetske želje. Vsak ima nekoliko svoj stil in motive, ki so mu všeč. Včasih pa v dizajn vključim tudi kakšen pomen ali simboliko. Veliko ljudi teh detajlov niti ne opazi, če se sami s kano ne ukvarjajo.

Koliko ustvarjalnosti ti dopušča delo s strankami?
Stranke običajno prosim, da mi pokažejo motive, ki so jim všeč, nato pa jih prilagodim svojemu načinu risanja. Prijateljice mi pogosto popolnoma zaupajo in mi prepustijo proste roke.

Najbolj nenavadna ideja do zdaj je bila želja po skoraj celotni poslikavi sprednjega dela telesa z velikimi motivi. To bi trajalo zelo dolgo in bilo tudi precej zahtevno, zato sva idejo za zdaj pustili za prihodnost. Upam pa, da jo nekoč uresničiva.

Navdih za motive pogosto črpa iz narave, kot so rože, metulji in kače. Foto: Osebni arhiv

Kako je ustvarjati neposredno na človekovi koži? Je prisotna trema?
Na koži ustvarjam že od začetka, a priznam, da mi je še vedno najlažje risati na sebi ali na papirju. Na svoji roki točno vem, kako jo obrniti ali postaviti, zato se hitreje prilagodim. Pri strankah je drugače, ker moraš ves čas iskati pravi položaj in občutek.

Kako domači gledajo na tvoje ustvarjanje?
Na začetku jim je bilo vse skupaj nekoliko nenavadno in niso bili prepričani, ali je kana sploh varna. Mama mi je vseeno pustila, da raziskujem, saj je vedela, da se zavedam odgovornosti. Tudi drugi ljudje v okolici so bili sprva precej začudeni, danes pa opažam več sprejemanja, predvsem med tistimi, ki jim razložim, kaj kana sploh je.

Se ti zdi, da imajo mladi v Slovenskih goricah dovolj prostora za ustvarjalnost?
Možnosti je danes zagotovo več kot nekoč. Je pa res, da veliko ustvarjalnih ljudi zaradi finančne varnosti na koncu izbere bolj klasične službe. Kljub temu opažam, da vedno več mladih poskuša ustvariti nekaj svojega že med študijem ali celo prej.

Prihodnost vidi v lastnem ZAIN henna & tattoo studiu. Foto: Osebni arhiv

Kako pomembna so danes družbena omrežja za mlade ustvarjalce?
Zelo pomembna. Mlajše generacije ogromno časa preživimo na družbenih omrežjih in tam dobivamo ideje, znanja ter navdih. Za ustvarjalce so TikTok, Instagram in Facebook danes skoraj nujni, saj lahko prav tam dosežeš največ ljudi. Hkrati pa mora biti vsebina zasnovana tako, da človeka pritegne v nekaj sekundah, saj danes vsi zelo hitro “scrollamo” naprej.

Kaj ti pomeni, da svojo zgodbo deliš tudi javno?
Pomeni mi predvsem to, da sem lahko končno ponosna nase. Ne gre mi toliko za slavo ali uspeh, ampak bolj za to, da bi ljudje v Sloveniji kano bolje razumeli in cenili tudi kulturo, ki prihaja z njo. Sama sem se povezala tudi z ljudmi iz kultur, kjer ima kana velik pomen, in želela preveriti, ali je prav, da se s tem ukvarjam. Njim se zdi lepo, da se kana širi tudi drugam, dokler do nje pristopamo spoštljivo.

Upam predvsem, da si bodo ljudje vzeli čas za ta intervju in ob njem izvedeli nekaj novega.

Kana na koži ni trajna, saj obarva le zgornjo plast kože. Foto: Osebni arhiv

Kakšne so tvoje sanje za prihodnost?
Moja velika želja je, da bi nekoč odprla svoj studio ZAIN henna & tattoo studio. Najprej bi se posvetila kani, kasneje pa tudi tetoviranju. Pri kani je v Sloveniji konkurence zelo malo, pri tetoviranju pa je trg precej bolj zasičen, zato moraš res izstopati.

Če ne drugače, bi rada to ustvarjala ob redni službi, saj me zelo veseli tudi dekoriranje dogodkov in porok. To je moja dolgoročna želja in cilj, ki si ga želim uresničiti.