Nekateri ljudje svoje življenje gradijo znotraj varnih meja domačega praga, drugi pa z radovednostjo pogledujejo prek obzorja. Simon Škof je popolna sinteza obojega. Čeprav ga lokalna skupnost dobro pozna kot navdušenega pevca v domačem pevskem zboru in aktivnega člana Kulturnega društva v Sveti Ani, njegov domet seže daleč preko domačih hribov – naravnost v osrčje ameriških velemest, prostranih puščav in tehnoloških laboratorijev prihodnosti.

S svojo partnerko Ewo Nejo namreč uspešno krmari med slovenskim podeželjem in dinamičnim utripom Združenih držav Amerike, kjer službene obveznosti prepleta z nepozabnimi potovalnimi dogodivščinami.

Simon, tvoje življenje je precej raznoliko – s čim se pravzaprav preživljaš in kako s partnerko Ewo usklajujeta karieri?

Sem programer, kar pomeni, da lahko delam od kjerkoli – vse, kar potrebujem, sta prenosnik in internet. Ewa Neja dela za ameriško podjetje, ki se ukvarja z mikroorganizmi za kmetijstvo, zato jo služba vsaj enkrat na leto popelje v Združene države. Najino delo se lepo dopolnjuje, saj se lahko skupaj preseliva "čez lužo", ko to zahtevajo njeni projekti. Tako sva bila novembra 2024 tri mesece v Kaliforniji, decembra 2025 pa še tri mesece v Teksasu. 

Ko sva se prvič soočila z odločitvijo za selitev, sem okleval, a hitro ugotovil, da je moj delovni prostor lahko od kjerkoli – pomembna je le internetna povezava, ki jo vzpostaviš, ne glede na to, ali si v pisarni v Sloveniji ali v kavarni v Teksasu.

Marsikdo vajina potovanja vidi kot čisto idilo. Kako v resnici usklajujeta službene obveznosti z raziskovanjem tujine?

Na prvo žogo se sliši popolno, a ovir je veliko. Ena največjih so časovni pasovi. V Kaliforniji sva bila devet ur zadaj za Slovenijo, zato sem službene obveznosti za evropsko podjetje pogosto opravljal pozno zvečer, tam ob desetih ali enajstih, da sem ujel slovensko jutro. Poleg tega te delovni teden utrdi, zato si za vikend želiš tudi počitka – nerealno je pričakovati, da boš vsak prost dan brezglavo raziskoval okolico.

Ko sva v izseljenskem okolju, se odnos vsekakor spremeni. Tam sva samo »delavca« in »partnerja«, brez vseh drugih vlog, kot so starši, otroci ali prijatelji. Ta »izolacija« je dvorezen meč. Po eni strani ustvari zanimive pogoje za najino partnerstvo, kjer se drug drugemu posvetiva brez distrakcij, po drugi strani pa hitro spoznaš, kako pomembna je širša socialna mreža, ki jo doma jemljemo kot samoumevno.

Kaj so bile glavne slabosti in kaj tiste najlepše plat vajinega bivanja v ZDA?

Glavna slabost so poleg časovnih pasov zagotovo prehrana in cene. Hrana v trgovinah je dvakrat do trikrat dražja kot pri nas, poleg tega je povsod ogromno gensko spremenjenih sestavin, konzervansov in barvil, ki so v Evropi prepovedana – pri prvem obisku sva se res lovila, v drugo pa sva bila že prava mačka. V ZDA je hrana v trgovinah pravi poligon – če ne bereš etiket, hitro pristaneš na industrijsko predelanem izdelku, ki nima nič skupnega z naravnim. 

Je pa res, da je kulinarika zunaj vrhunska: od azijskih dobrot, neverjetne mehiške hrane do teksaških rebrc za prste oblizniti. Prednost pa je v tem, da ko se v ZDA konča popoldan, je Evropa že v postelji in odpadejo vse službene skrbi. Med tednom raziskujeva skrite kotičke mest ali poiščeva fitnes, vikende in praznike pa izkoristiva za prave dogodivščine – od opazovanja kavbojcev, ki na rodeu v Teksasu jahajo bike, pa do veličastnih sekvoj v Kaliforniji, Grand Canyona in Monument Valleyja.

Na poti si naletel na avtomobile brez voznika in robotske pse. Te je ob tem prevzel napredek ali eksistencialni strah?

Definitivno me je prevzel občutek napredka. Amerika je seveda znana po tem, da ima monopol tehnoloških gigantov, s tem pa tudi veliko stvari, ki jih pri nas ne bomo videli še kar nekaj let. V Teksasu sem preizkusil samovozeče taksije Waymo – naročiš ga preko aplikacije, pelje pa se povsem sam, celo z rahlim trzanjem zavore na semaforju, kot bi bil človek za volanom. To ni več znanstvena fantastika, to je vsakdan. Tile avti imajo senzorje vsepovsod okrog avta in človek, ki se pelje v avtu, se mora zanesti na njih. 

Naredil sem več kot dvajset voženj. Upam, da takšna tehnologija čim prej pride v Slovenijo, saj vidim ogromen potencial zanje, denimo za starejše, ki ne morejo več voziti.

Kar se tiče same kulture, me je najbolj fasciniralo, kako močno so Američani ponosni na svojo državo.

Povsod visijo zastave in vsi živijo tisto Trumpovo:

»We live in the greatest country in the world.«

Meni se zdi, da nam prav takšnega nacionalnega ponosa v Sloveniji precej manjka. Kar pa se tiče športnih dogodkov – NBA tekme v Phoenixu ali San Antoniu so me malo razočarale, saj je publika precej umirjena in pomešana, medtem ko je bil teksaški rodeo v Fort Worthu pravi divji spektakel. Najbolj pa me je osebno presenetilo spoznanje, kako ogromne so ZDA. Voziš osem ur iz Kalifornije proti Grand Canyonu, pa nisi prevozil niti petine države.

Ko potegneš črto, kaj si prinesel nazaj v Sveto Ano in kateri trenutek se ti je najbolj vtisnil v spomin?

Vsak človek mora stopiti iz cone udobja in potovati v neznano. Amerika me je naučila njihove mentalitete, da je mogoče prav vse in da ni nič nedosegljivo – to miselnost bi morali bolj širiti tudi pri nas. Kljub vsem velemestom pa se kot ponosen Anovčan vedno rad vrnem domov, kjer z veseljem pojem v zboru in ohranjam lokalno kulturo.

Če zaprem oči, so najlepši trenutki sončni zahodi na kalifornijski plaži, kjer nebo gori v tisočerih barvah, včasih celo z zelenim odtenkom. Seveda pa ni šlo brez nekaj »odpičenih« prigod. Ena takšnih je bila med božičnimi prazniki v Nacionalnem parku Sekvoja na dveh tisoč metrih nadmorske višina. Ko sva občudovala tisočletna drevesa, nama je med povratkom v dolino sredi divjine, obkroženi z medvedi in petdeset kilometrov stran od prvega mesta, na avtu preprosto zribal motor. K sreči sva imela signal, da sva poklicala vlečno službo in po dveh urah napetosti se je vse srečno izteklo.

Druga zabavna izkušnja pa je bila v trgovini s klobuki v Fort Worthu, ko nama je prodajalec, bivši jahač bikov na rodeu, s ponosom razložil, da je v karieri utrpel zlomljeno čeljust, obe roki, ključnici, vseh dvajset zob, obe nogi in nekaj reber – hrbet pa ima baje še vedno »tipi topi«! (smeh)

Zgodba Simona in Ewe Neje je opomnik, da so najboljše življenjske karte tiste, ki jih premešaš sam; z dobrim kosom domače vztrajnosti in kančkom tiste prave, svetovljanske radovednosti.