Julija Letnik prihaja iz Svete Ane in je svojo študijsko in karierno pot nadaljevala na Dunaju, kjer se je aktivno vključila v prostovoljsko delo. V intervjuju govori o izkušnjah iz tujine, delu v Leo klubu in pomenu vračanja skupnosti.

Julija, prihajate iz našega kraja, zdaj pa študirate in delujete na Dunaju. Kako bi opisali svojo pot od domačega kraja do študija in dela v tujini?
Med šolanjem na gimnaziji sem začutila željo po mednarodnem okolju in priložnostih zunaj Slovenije, zato sem se ob koncu mature prijavila na več univerz v tujini. Na koncu sem se odločila za študij na Dunaju, in sicer na Wirtschaftsuniversität Wien v programu Business and Economics. Dotični program sem si izbrala zaradi izrazito visokega nivoja mednarodnih študentov (več kot dve tretjini generacije ne prihajata iz Avstrije). Karierna pot pa me je prav tako vodila v multinacionalno podjetje KPMG, kjer kot revizorka delujem že leto in pol. Vedno me je privlačilo tudi raziskovanje drugih kultur in različnih ozadij in tega je na Dunaju res veliko.

Osredotočili se bova predvsem na prostovoljno delo. Kdaj ste prvič začutili, da želite del svojega časa nameniti prav prostovoljstvu?
Močna želja po prostovoljstvu se je pojavila, ko sem vstopila v delovno okolje. Zdelo se mi je, da potrebujem ravnovesje med delom in vračanjem skupnosti. Prostovoljsko delo vidim kot odlično kombinacijo aktivnega preživljanja prostega časa, druženja s prijatelji in konkretne pomoči ljudem. Tako sem se včlanila v Leo Club Wien Opera, v katerem sem še vedno aktivna.

Julija Letnik s partnerjem Anejem Podgorelcem, predsednikom Leo Club Wien Opera, s katerim skupaj aktivno delujeta na področju prostovoljstva na Dunaju. Foto: osebni arhiv

Za bralce, ki Leo kluba morda še ne poznajo – kaj je Leo Club Wien Opera in kaj počnejo njegovi člani?
Leo Club Wien Opera je mladinska dobrodelna organizacija in podmladek Lions Cluba, ki je sprva nastal z namenom pomagati slepim in slabovidnim. Danes je delovanje razširjeno na široko področje socialne pomoči – od otrok v sirotišnicah do osamljenih starostnikov, brezdomcev in žensk, ki so bile izpostavljene nasilju v družini. Kot člani mladinske organizacije največ pomagamo s svojim časom: kuhamo za brezdomce, pakiramo darila za Miklavža in veliko noč, obiskujemo starejše v domovih za ostarele ... Sredstva za projekte večinoma zbiramo s prodajo punča in kuhanega vina na božični stojnici v središču Dunaja.

Delujete kot podpredsednica, predsednik vašega kluba pa je prav tako Slovenec – Anej Podgorelec. Je to dokaz, da smo Slovenci res srčni prostovoljci?
Menim, da kot narod radi rečemo, da smo zelo dobrosrčni; še posebej lepo je dobiti to potrditev tudi v tujini. Že po enem letu članstva, v katerem sva oba z Anejem pokazala veliko angažiranosti, so naju predlagali za vodstveni funkciji, kar sva z veseljem sprejela. Danes lahko rečem, da Slovenci res radi pomagamo s srcem, kadar je to le možno.

Kako ste se sploh znašli v dunajskem klubu? Ste ga poiskali sami ali so vas povabili člani?
Anej, moj fant, je bil aktiven v ptujskem Leo klubu že od srednje šole in je na eni od mednarodnih konferenc spoznal takratnega predsednika avstrijskih Leo klubov. Kasneje se je z njim povezal in pristopil k dunajskemu klubu, ki mu od letošnjega leta tudi predseduje. Sama sem tako bila slej kot prej izpostavljena leonizmu in sem mu z zanimanjem sledila. Ko sem izrazila interes, so me z veseljem sprejeli med člane. Danes prostovoljstvo aktivno išče zagrete in motivirane ljudi, zato staro prepričanje, da moraš biti v takšne organizacije »povabljen«, ne drži več. Je pa res, da moraš svoj interes dolgoročno izkazovati in se zavedati, da moraš, čeprav gre za prosti čas, svoje obljube in obveznosti izpolnjevati.

Kakšne projekte trenutno izvajate in kateri vam je osebno najbolj pri srcu?
V decembru smo pakirali darila za otroke iz socialno šibkejših družin in na božičnem sejmu prodajali kuhano vino, s čimer zbiramo denar za prihodnje projekte. V naslednjih mesecih sledijo druženja in priprava šopkov za ženske v materinskem domu, pa tudi čiščenje spominskih kamnov žrtvam nacionalsocializma. Projektov je veliko in težko izberem najljubšega, a osebno najbolj uživam pri tistih, kjer delam neposredno z ljudmi. Takrat iz prve roke začutiš, da je tvoj trud vreden in da je prav, da svoj prosti čas nameniš temu, namesto kateri od drugih aktivnosti.

Člani Leo Club Wien Opera med decembrsko pripravo prazničnih daril za otroke iz socialno šibkejših družin. Foto: arhiv kluba

Kaj vam prinaša delo v mednarodnem okolju, kot je Dunaj? Se veliko naučite od članov iz drugih držav?
Spoznavanje ljudi iz različnih držav ti daje širino in pokaže različne poglede na svet ter pristope k podobnim problemom. Pogosto se soočamo z enakimi izzivi, a jih ljudje iz različnih okolij rešujejo na povsem različne načine. Velika prednost mednarodnega okolja je tudi odprtost do drugačnosti – nauči te, da ne sodiš na prvi pogled, kar se lepo prenese tudi v profesionalno življenje. Hkrati pa sem skozi to izkušnjo dobila zelo dobro perspektivo na življenje v Sloveniji. Rada se šalim, da se pogosto primerjamo z Avstrijo, ne da bi se zavedali, kako kakovostno življenje imamo doma. Zagotovljena kosila za osnovnošolce, študentski boni, subvencionirana stanovanja in še marsikaj. Univerze v številnih evropskih državah tudi niso brezplačne. Veliko stvari, ki so pri nas samoumevne, v tujini ne obstaja in jih res začneš ceniti šele takrat, ko jih nimaš več.

Katere naloge vključuje vaša funkcija podpredsednice?
Kot podpredsednica sodelujem pri ključnih odločitvah o aktivnostih kluba – kaj bomo izvajali, koliko sredstev bomo za to namenili in na kakšen način bomo pridobili nove člane. Velik del mojega dela je tudi administrativen, kar se na prvi pogled ne vidi, je pa nujno, da klub deluje gladko in v skladu s pravili. Praktično to pomeni, da pomagam pri organizaciji dogodkov, koordiniram člane, določam, kdo bo kdaj na stojnici, kdo bo zadolžen za pripravo daril in kdo bo vodil posamezne projekte, ter skrbim, da naloge med člani ostanejo jasno razdeljene.

Kako se prostovoljno delo sklada z vašim študijem in zasebnim življenjem?
Moje delo v reviziji in študij poslovnih ved sta povsem drugačna od prostovoljnega dela in prav to me pri prostovoljstvu tako privlači. Delo in študij sta močno povezana s številkami, dejstvi in precej samostojnim delom, v Leo klubu pa so v ospredju delo z ljudmi, odnosi in skupinske interakcije.
Usklajevanje službe, študija in prostovoljstva je včasih res naporno, a verjamem v pregovor, da »kjer je volja, tam je pot«. Vsi smo pogosto pod stresom in imamo občutek, da nam primanjkuje časa, vendar lahko že z nekaj urami truda na mesec narediš razliko. Prav to spoznanje mi daje motivacijo.

Zakaj po vašem mnenju mladi posegajo po prostovoljstvu?
Mislim, da nam prostovoljstvo daje širši smisel in perspektivo v življenju. V današnjem svetu individualizma je lepo najti skupnost, ki si želi drugim polepšati dan. V tem smislu je Sveta Ana čudovit zgled z izjemno aktivnim kulturnim društvom. Verjamem, da sem ta skupinski duh dobila prav v domačem kraju in ga nesla s seboj na Dunaj, kjer ga skušam ohranjati. Prostovoljska društva so tudi odlična priložnost za spoznavanje ljudi s podobnimi interesi in za širjenje socialnega kroga. Poznam kar nekaj klubov, ki so nastali iz prijateljskih krogov in se kasneje razširili v večje skupnosti.

Ste že razmišljali, da bi po vrnitvi v Slovenijo pomagali ustanoviti Leo klub tudi pri nas?
Na Štajerskem takšnih klubov primanjkuje, čeprav je potreba po dobrodelnih in prostovoljskih aktivnostih precej velika. Kar se tiče vrnitve v Slovenijo, tega nikoli ne izključujem. Menim, da je čudovita država z veliko prednostmi in priložnostmi. O konkretnih načrtih je trenutno težko govoriti, saj sem šele začela magistrski študij, tako da bom na Dunaju zagotovo ostala še nekaj let. Kaj bo potem, pa bomo še videli.

Kaj bi svetovali mladim iz našega kraja, ki razmišljajo, da bi se vključili v prostovoljne projekte, pa ne vedo, kje začeti?
Najprej naj preverijo profile društev in klubov na družbenih omrežjih ter se udeležijo kakšne njihove aktivnosti. Lahko tudi neposredno kontaktirajo organizacije in jih vprašajo, kako so začele svojo pot. Ljudje so običajno veliko bolj odprti, kot si mislimo. Vedno obstaja možnost, da projekte in aktivnosti zgradimo povsem od začetka. To pogosto prinese zelo dobre rezultate in ustvari povezano skupnost.

Kakšne cilje imate za prihodnost – osebno in v okviru Leo kluba?
Trenutno mi je cilj nadgraditi svoje znanje na mednarodno naravnanem magistrskem študiju na Dunaju in na Univerzi v St. Gallenu v Švici ter se ob tem še naprej karierno izpopolnjevati. V okviru Leo kluba pa si želim ostati aktivna, nadaljevati delo v vodstvu ter soustvarjati vizijo in aktivnosti kluba.