V rožnatem oktobru, ki velja za mednarodni mesec osveščanja o raku dojk, smo govorili z žensko, ki je za to boleznijo zbolela pri zgolj 37 letih. Andreja Plemenič je med igro s hčerko odkrila sumljive zatrdline, kar je sprožilo niz dogodkov, ki so jo pripeljali do diagnoze. Med zdravljenjem so ji odkrili še gensko napako BRCA2, kar je postopek dodatno zapletno. O svoji izkušni Andreja vseskozi glasno govori in na tak način ozavešča o pomembnosti samopregledovanja. Pravi, da je med zdravljenjem v sebi odkrila čisto novo moč, v veliko oporo so ji bili hčerka, mož in mama. Poudarja, da se bolezni ni potrebno sramovati in da »za bolezen nisi kriv«.

Z rakom ste se srečali decembra 2019 - ko ste bili stari šele 37 let, kar je za tovrstno bolezen zelo zgodaj. Lahko poveste, kako ste ga odkrili in kako je potekalo diagnosticiranje?

»Iskreno pred vsem tem dogajanjem nisem bila nikoli pozorna na kakršnekoli spremembe na svojem telesu, tudi samopregledovala se nisem. Takrat pa sva se s hčerko igrali, spomnim se da sva ležali v postelji, se pogovarjali in sem slučajno zatipala manjšo zatrdlino že skoraj pod desno pazduho. Ko si mlad, ne pomisliš, da bi lahko bilo kaj narobe. Dojemala sem jo bolj kot morda posledico kakšnega udarca in sem na to pozabila. Je pa hčerka odkritje omenila svoji babici, moji mami, ki je zagnala celo paniko in me napodila k zdravniku. Izbrala sem samoplačniški pregled v Medicinsko termalnem centru Fontana. Ker sem bila mlajša od 40 let, mi niso naredili mamografije (rentgentsko slikanje, ki velja za najzanesljivejšo in najnatančnejšo metodo za ugotavljanje začetnih rakavih sprememb v dojki) temveč ultrazvok. Zdravnica je zaznala neke spremembe in me teden dni kasneje naročila na pregled v Centru za bolezni dojk v UKC Maribor. Tam so mi naredili punkcijo (odvzem tkiva z iglo) in me napotili naprej na slikanje, ultrazvok in v laboratorij. Še vedno mi pa nihče ni povedal kaj je narobe.

Andrejina navečja podpora so vseskozi bili hčerka in mož (na fotografiji) ter mama.

Valentinovo, ki je Andrejin svet obrnilo na glavo

Potem pa so me - nikoli ne bom pozabila, ker je bilo točno na valentinovo – v petek, ko sem bila v službi, klicali najprej iz Centra za bolezni dojk in nato še iz Oddelka za onkologijo. Šele pri slednjem, takoj ko sem zaslišala besedo »onkologija«, me je zadela nova kruta realnost. Čeprav mi niso rekli nič določenega, le sporočili so mi termin obiska v naslednjem tednu, mi je bilo vse jasno. Takrat me je prvič »udarilo«. Cel vikend sem bila na dnu, zaprla sem se vase, še otroka mi je čuvala mama. Nisem zmogla. Nisem vedela, kaj točno je narobe, sem si pa predstavljala najhujše. Brskanje po interentu je situacijo samo še slabšalo.«

Sledeči ponedeljek so ji ob obisku Centra za bolezni dojk potrdili, da je obolela za rakom, in sicer sta se ji razvili dve kroglasti tvorbi skupne velikost približno tri centimetre. Z upoštevanjem, da gre za razmeroma mlado pacientko, so ji predvideli zdravljenje s kemoterapijo in nato še operacijski poseg. »Predpisali so mi osem ciklov kemoterapij, s katerimi bi zmanjšali tumor in preostanek po koncu le-teh še kirurško odstranili. Vse skupaj bi naj trajalo do pozne jeseni.« Hkrati so začeli, prav zaradi Andrejine mladosti, preverjati njeno genetiko.

»Kemoterapije sem dobro prenašala, le po prvi sem bila tri dni zelo utrujena, sicer je bilo vse nekako znosno. Bila sem bleda, odpadli so mi lasje, dlake, počrneli so mi nohti ... nisem bila podobna sama sebi. A kar se počutja tiče, imajo nekatere veliko večje težave kot sem jih imela sama.

Nekje tik pred koncem kemoterapij pa so me poklicali v Ljubljano - kar je bilo čudno, ker nobeni od sotrpnik, ki sem jih v tem procesu spoznala, ni bilo treba tja. Sledil je še en udarec. Sem BRCA2 pozitivna, kar pomeni, da imam mutiran oziroma okvarjen določen gen, zaradi česar sem imela 80 % večjo verjetnost, da zbolim za rakom dojk in/ali jajčnikov,« sogovornica pove o dodatnem zapletu.

Zaradi genske napake so Andreji tako morali preventivno odstraniti obe dojki in jajcevode, čez nekaj let jo čaka še odstranitev jajčnikov. Do takrat vsakodnevno jemlje tablete, na štiri tedne ji na mariborski onkologiji vstavijo nov implantat, dodatno ji na pol leta v Ljubljani v žilo teče še eno zdravilo.

»Vsake pol leta imam v Mariboru pregled na Centru za bolezni dojk in na Onkologiji ter v Ljubljani ginekološki pregled jajčnikov – preverjajo me torej na treh straneh, kar mi daje nek občutek varnosti,« doda Andreja.

»Po bolezni si vsak želi normalno vrniti v svoj vsakdan.«

Po dobrem letu v bolniškem staležu se je Andreja vrnila v službo, v normalno življenje. Še naprej je zaposlena v vrtcu, dela v drugem starostnem obdobju z običajnim delovnim časom, njena edina omejitev je prepoved dvigovanja večje teže. Ob povratku na delovno mesto se je bala predvsem, kako jo bodo sprejeli starši, a so bili vsi odzivi resnično pozitivni. Enak vtis so ji sokrajani dajali tudi sicer, med premagovanjem bolezni. »V nobenem obdobju se nisem skrivala, normalno sem šla med ljudi, v trgovino, veliko sem bila na sprehodih. Nekaterim je bilo na prvi pogled morda nelagodno, a je marsikomu ravno moja odprtost pomagala spoznavati to bolezen. Vsakemu sem dala vedeti, da to ni tabu tema.

Spoznala sem, da se ljudje ne bojijo bolezni temveč rekacije bolnika.

Menim, da je tako velike in težke stvari lažje prebrodit z neko podporo, kot pa jih tlačit v sebi in se skrivati v zavetju svojega doma. Je pa se ravno takrat odvijala tudi vsa norišnica okrog koronavirusa, tako, da smo bili vsi skupaj vseeno veliko doma.

Imela sem občutek, da se je skupaj z mojim življenjem tudi cel svet za nekaj trenutkov ustavil.«

In prav slednje je tudi največja življenjska lekcija, ki jo je Andreja ob bolezni odkrila. Da se je potrebno ustaviti, si vzeti čas zase in za bližnje. Zdaj poskuša bolezen čimbolj odmisliti – pravi, da življenje ni nikoli več enako, saj je prisoten nenehen strah ob možnosti ponovitve, a da se trudi živeti kolikor se da sproščeno: »Ne strmim več k temu, kaj bom imela, kaj bomo kupili ... temveč se z družino raje kam odpravimo, kaj doživimo, skupaj preživljamo res kvaliteten čas.«

Ob zaključku pogovora mi Andreja omeni še ženske, ki so se ob njej prav tako borile z rakom, a prenekatere danes več ni med nami, in mi na srce položi še pomembno misel, ki pa jo mnogi radi pozabijo: »Ob pravočasni ugotovitivi, da je nekaj narobe, je rak dojk še ozdravljiv. Zato je res ključnega pomena, da se ženske (in moški) samopreglejujemo in se že ob najmanjših odstopanjih oglasimo pri zdravniku.«