Decembrski čas je poln vsega – včasih dobimo občutek, da že vsega preveč! Hitenja, daril, hrane in pijače, druženja, skakanja iz enega dogodka na drugega ... Kot da nam je preostal samo še mesec dni življenja ter moramo izživeti in doživeti vse. Redki so ljudje, ki znajo ceniti to, kar imajo velike družine. Z urednikom sva sedela in kramljala v kuhinji družine Žugman – Škamlec ter dobila občutek, da se je čas ustavil. Bil je čas za spomine, sedanjost in prihodnost. Bil je čas za okušanje dobre, domače hrane. Čas, kjer so se združili preprostost, iskrenost in tradicionalne vrednote, ki oblikujejo že četrto generacijo Žugmanovih, ki živi na kmetiji na Malni pri Jurovskem Dolu.

Ob vstopu v prostore sem najprej zavohala vonj po sladkem. Ah, le kaj drugega pa bi lahko dišalo pri tej hiši, saj se gospodinja kiti s kar 21 zlatimi priznanji in 7 znaki kakovosti za janeževe upognjence na Dobrotah slovenskih kmetij. A dejstvo je eno – zgodba sega dlje, saj je prvo znanje za vrhunsko peko peciva pridobila 72-letna Anica Žugman. Skupaj s sedemčlansko družino smo se usedli v jedilni kot, ki ga, kot je to nekoč bilo povsem običajno, krasita lesen križ in podoba Marije Device z Jezusom. Seveda je bila miza praznično pogrnjena, na njej pa se je bohotilo več vrst peciva, domačega kruha in zadnji priznanji z Dobrot slovenskih kmetij.

Gospa Anica, kdo vam je predal kuharske skrivnosti, ki so postale vaš zaščitni znak?

Anica: Največ znanja in veščin mi je predala župnikova kuharica Ivanka. Takrat je bil župnik v Jurovskem Dolu Franc Zagoršek iz Polenšaka. Večkrat sem tako šla k Ivanki, ki mi je dan za dnem razkrivala kuharske skrivnosti, jaz pa sem jih nato spretno preizkušala doma.

Ko se je pojavila priložnost za prijavo na Dobrote slovenskih kmetij, sem se opogumila in to tudi storila. Presenečena in izredno vesela sem bila, da sem bila za svoje delo – janeževe upognjence – tudi takoj nagrajena. Tako so postali naš zaščitni znak.

Kaj je še kuharska skrivnost za najboljše pecivo?

Anica: Pomembne so tudi kakovostne sestavine. K sreči živimo na kmetiji, ki je samooskrbna, in vse pridelamo doma. Letno za ta namen pridelamo okoli 3 tone pšenice, ki jo porabimo za peko kruha in peciva.

Pšenico odpelje vnuk Marko na mlin k Sveti Ani, hči Aleksandra pa potem sproti hodi po moko, da je zmeraj sveža. Doma imamo tudi kokoši, ki nam nesejo domača jajčka. Tudi mleko je domače, orehe pa po potrebi dokupimo, tako da za skoraj vse sestavine vemo, od kod prihajajo in kako z njimi ravnamo.

Zadnjih 10 let so vajeti kmetije v rokah Aleksandre, hčerke Anice in Ivana. Kako izgleda vaš delavnik? Aleksandra: Na kmetiji se vstaja ob zgodnjih urah, to pomeni med četrto in peto uro zjutraj. Sledijo opravila v hlevu: molzenje, krmljenje živali, skrb za kure, prašiče in race. Dela na kmetiji nikoli ne zmanjka. Glede na to, da prodajamo kruh, testenine in pecivo po naročilu, je tudi odvisno, kdaj sem več časa v kuhinji. Po naročilu dostavljamo piškote Kmetijski zadrugi Ptuj, iz Zadruge Dobrina pokličejo, ko jih potrebujejo, potem pa še za naše redne stranke pečemo, če ne vsak teden, pa vsakih 14 dni, domač kruh iz krušne peči. Enkrat mesečno tudi prodajamo na stojnici v Mercator centru v Slovenski Bistrici. Tam smo že vrsto leto in stranke so se navadile na našo ponudbo, ki pa mora biti čim bolj raznolika: od kruha, klecnprota, rezanc, peciva, potic itd.

Kaj menite, ali današnji potrošnik raje sega po domačih izdelkih/pridelkih?

Aleksandra: Odvisno je od tega, kakšna status ima kupec. Nekateri gledajo na vsak evro in si tudi s težavo privoščijo dražje izdelke. Spet drugi radi kupijo in podprejo lokalne kmetovalce. Tisti, ki pač nimajo, si težko kupijo. Res pa je, da je vprašanje, iz česa je tisto, da je tako poceni.

Kmetija Žugman velja za klasično kmetijo, kar je dandanes (žal) že redkost. Ali nam lahko poveste kaj več o vaši kmetiji?

Marko: Na naši kmetiji trenutno obdelujemo 32 hektarjev obdelovalne zemlje in skrbimo za 70–80 glav govedi. Tretjina staleža so molznice, ostalo je mlada živina, plemenske telice in pitanci. Večino govedi prodamo v tujino prek našega sorodnika Boštjana Špindlerja, ki ima v centru Jurovskega Dola podjetje Vita Špindler. Imamo tudi nekaj svinj, ki pa jih imamo bolj zase, a nekaj jih tudi prodamo. Dejstvo je, da je v našem primeru govedo lažje prodati, prašiče pa težje, saj prodajalec z večjim veseljem pride po 4 ali 5 glav govedi kot pa po enega prašiča s kombijem, saj se mu to ne splača. Smo samooskrbna kmetija, ki je nedolgo nazaj namestila na naše objekte tudi sončno elektrarno. Želimo postati samooskrbni tudi pri pitni vodi, ki jo trenutno, zaradi velike porabe pri govedu, dokupujemo.

Med našim klepetom nam je malo pozornosti vzela tudi stranka, ki se je na dvorišče Žugmanovih pripeljala z avtomobilom italijanskih registrskih tablic. Marko je v smehu dejal, da so tudi mednarodni, saj da je stranka prišla po kruh. V kuhinjo je vstopila vsem poznana Jurovčanka, pisateljica Nataša Kramberger, ki pri Žugmanovih redno kupuje kruh. Najprej je vse prijazno pozdravila, se usedla in jih povprašala: »Kako ste?« Med njimi hitro steče razprava o aktualnem delu na kmetiji – Nataši so se namreč zvalili majhni piščančki in jim je treba nameniti posebno pozornost, da bodo preživeli zimo.

»Na tej kmetiji je jasno, kdo kaj dela, in to je zaznati na še zelo malo kmetijah. Gre za mešano kmetijo, kjer ima v bistvu vsak svojo vlogo in prav vsak je pomemben,« mi obrazloži Krambergerjeva.

Delitev dela je bila jasna, saj se je točno vedelo, na katero vprašanje bo kdo odgovoril, saj je bil prav on zadolžen za točno določeno delo, ki ga mora opraviti.

Kako pa potem poteka razdelitev dela na kmetiji?

Aleksandra: Marko naredi večino moških opravil in vsega, kar se tiče vzdrževanja kmetijske mehanizacije, dela na polju in krmljenja živali. Po zmožnostih pomagata tudi oče Ivan in partner Bernard, ki sicer opravlja poklic poslovodje v Agrocentru Lenart in kmetuje na svoji kmetiji v sosednji občini Sveta Ana. Jaz sem prisotna v hlevu in kuhinji. Seveda si tudi tukaj delimo delo. Moški zvečer presejejo moko, jaz zjutraj zamesim kruh in naredim hlebe, nato se odpravim v hlev. Mama Anica pa zakuri krušno peč, da je ob mojem prihodu v hišo že pripravljena in lahko položim kruh v peč. Tudi pri piškotih je nekako tako: moški meljejo orehe in presejejo moko, mama Anica mi pomaga pri opravilih, ki so pretežno v sedečem položaju: rumove kroglice, breskvice, čupavci ... hčerka Maja večinoma izdeluje orehove rogljičke, sicer peče tudi šamrole, čokoladke, jabolčno pito ... pri vsem pa zadnje čase pridno pomaga snaha Nastja.

Vaši orehovi rogljički so popolnih oblik. A je vse to delo roke?

Aleksandra: Drži, veliko žensk težko verjame, ko jim povem, da gre za ročno izdelane rogljičke, kjer ne uporabljamo modela. Maja je tako velika mojstrica, da naredi izjemne rogljičke, nad katerimi so vsi navdušeni.

Ponosna sem, da je tudi Maja letos že petič zapored prejela zlato priznanje za orehove rogljičke, tako da bo tradicija šla naprej. Tudi letos, ko smo ponovno pripravljali poslovna darila za Občino Sveti Jurij v Slovenskih goricah, so izrazili željo, da naši orehovi rogljički nikakor ne smejo manjkati v škatlici s prazničnimi keksi.

Pred nami je sveti večer. Kako ga preživite v vaši družini?

Aleksandra: Dejala bi, da nič kaj posebnega. Okrasimo božično drevesce in postavimo jaslice. Vsako leto se odpravimo tudi k polnočnici.

Priznam, da je za nas december kar zelo delaven, zato smo precej utrujeni od vseh obveznosti in peke peciva, kruha in ostalih stvari za stranke.

Tudi jedi niso nič kaj posebnega na našem jedilniku. Tudi ko so bili otroci mlajši, so bili veseli vsega, kar sem jim pripravila, in so
vse z užitkom pojedli.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Aleksandra: Trenutno sva oba s sinom Markom zaposlena na kmetiji. Marko je uspešno zaključil magisterij iz lesarstva, zdaj pa se pripravljamo, da se bo tudi prijavil na razpis za mladega prevzemnika kmetije. Markova partnerka Nastja, ki prihaja z Dolenjske, je magistra arhitekture in se je ravno zaposlila v arhitekturnem biroju v Mariboru, sin Klemen pa kot magister marketinga in managementa ter sommelier dela v Gostilni Šiker, kjer ima tak delovnik, da je 2 ali 3 dni med tednom doma in lahko pomaga pri večjih delovnih akcijah. Maja je v srednji šoli, smer predšolska vzgoja. Mama in oče sta upokojena, a še dobro pri močeh in pomagata na kmetiji. V prihodnje si želimo povečati kmetijo, da bomo lahko od nje dostojno živeli.

Marko, kot bodoči mlad prevzemnik kmetije, kje vidite največje izzive slovenskega kmetijstva?

Marko: Veliko problematiko opažam pri tem, da so najbolj razvite tiste kmetije, ki se udeležujejo razpisov in tako uspešno pridobijo nepovratna sredstva. Dejstvo je, da samo s pridelki in prodanimi produkti ne moreš več biti konkurenčen. Vsi ti novi hlevi, ki so vredni miljon in več, so nastali iz uspešnih prijav na razpisih. S samo svojim denarjem tega ne moreš narediti. Za uspešno črpanje sredstev in izpolnjevanje vseh potrebnih evidenc ipd. je na kmetijah pogosto premalo znanja in predvsem časa.

Izgublja se primarni namen kmetijstva – pridelovanje hrane, saj je sodoben kmet vse bolj obremenjen z nepotrebno papirologijo, ki mu vzame preveč časa. Mislim, da bi bilo potrebno bolj vzpodbujati zaključen krog pridelave na kmetiji – rojeno, vzrejeno in prodano na kmetiji. Vsi nepotrebni premiki so za živali stresni, s tem se prenašajo bolezni in se po nepotrebnem onesnažuje okolje s prevozi. Ljudje bi morali bolj razmišljati z zdravo kmečko pametjo in ne nasedati raznim industrijskim lobijem, ki s prstom kažejo na kmetovalce kot onesnaževalce, v resnici pa ravno kmetje skrbimo za planet.

Odhod iz tople in prijetne kuhinje ni potekal zlahka, saj so naju domači dodobra opremili z dobrotami, ki so nama jih pripravili tudi za domov. Kot so mi dejali, se redkokdaj zgodi, da greš od Žugmanovih praznih rok. Verjetno je marsikomu težko razumeti, kaj naj bi bilo tako posebnega pri tej družini, a morda ti niso prebrali in razumeli zgodbe Malega princa. Ta družina ima največje bogastvo, ki ga ne moreš dati na Instagram, ne kupiti in se z njim bahati. Imajo tisto, kar je nevidno in neotipljivo, a ko to občutiš, veš, da imaš vse bogastvo na svetu. Imajo medsebojno spoštovanje, iskrenost, preprostost in ljubezen, ki jih povezuje. Smeh za tisto mizo je bil tako topel in iskren. In prepričana sem, da se tudi to čuti v vsakem grižljaju dobrot, ki nastanejo izpod rok družine Žugman-Škamlec. To je zgodba o predanosti zemlji, trdemu delu in spoštovanju tradicije v srcu slovenskega podeželja.