Običaji in navade so se skozi zgodovino obhajali ravno zato, da so se ljudje povezovali, družili in gradili odnose. Prazniki oziroma svetki, če uporabimo domačo slovensko besedo, so nekoč poskrbeli, da se je družina zbrala in skupaj ustvarjala neprecenljivo domačnost in toplino, bili so sveti dnevi. Ob prihajajočih velikonočnih praznikih smo se o pomenu praznovanja praznika ter vplivu epidemije in digitalizacije na družbo pogovarjali z lenarškim župnikom Marjanom Pučkom, ki izpostavlja pomen medsebojnih odnosov. »Epidemija je osvetlila naše odnose, nas skušala in preizkušala, menim pa, da gre za bolezen enaindvajsetega stoletja, gre za bolezen naših medsebojnih odnosov in verjetno bo še več bolezni, ki bodo posegale v to,« pove Marjan Pučko.

Velikonočni prazniki so pred vrati, gre za največji krščanski praznik. Kako se skozi otroške oči spominjate praznovanja tega praznika vi? Se je kaj spremenilo?
Opažam, da so hiter življenjski tempo ter tudi družba in način razmišljanja spremenili pogled in praznovanje velikonočnih praznikov. Spremembo občutim tudi v teh časih korone – na nek način sem hvaležen za korono, saj se zdi, da je opozorila ravno na to, kar smo v teh letih izgubili. Tako božični kot velikonočni prazniki so bili prazniki praznovanja, družine, dogajanja v družini. Iz otroških dni se spominjam, da je bil čas od cvetne nedelje do velike noči zelo poseben. Pred cvetno nedeljo smo otroci hodili v gozd in iskali tistih sedem vrst lesa, ki so potrebne za izdelavo presmeca. Babici sta nas preverjali in spraševali: »Imate že vse? Ste našli vse?« Opazovanje narave in povezanost z njo sta na nas vplivali zdravilno. V sodobnem času je najlažje vzeti presmec iz trgovinske police, vendar to ni to. Izgubi se, to, kar v naravi vidiš, hitro, kako narava zeleni, raste novo življenje. Ves postni čas smo shranjevali olupke od čebule, da smo lahko jajca pobarvali na meni osebno najlepši možni način. V velikem tednu je ženski del družine poskrbel za peko, da so ob prazniku bile na mizi potica, šunka in ostale dobrote. Na veliki petek se ni nič veliko kuhalo, saj je bilo vse usmerjeno na veliko soboto. Ni bilo pomembno, kaj je bilo na mizi, ampak kaj si slišal v cerkvi o zadnji večerji, o pomenu večerje, o pogovoru učencev za mizo, o darovanju, in si jo po mašnem obredu drugače doživel. V mojem otroštvu ni šlo brez karbida – streljanja z mlekarcami – in fantje smo se med seboj merili, iz katerega »brega« bo bolj počilo. Tega se danes z otroki ne bi lotil, saj bi me bilo neizmerno strah. Nas takrat ni bilo, saj smo bili bolj povezani z naravo, vajeni pasti z drevesa, vajeni smo bili kopati, uporabljati srpe, kose itd. Danes smo otroke pred uporabo tega popolnoma zaščitili, češ da so ta orodja zanje prenevarna. Menim, da so prav zaradi tega dandanes nekatere ročne spretnosti in refleksi drugačni. Praznovanje je bilo drugačno, žegenj se je pojedel po vigilijski oziroma večerni maši in ne takoj po blagoslovu. Dobrine v košari so bile nekaj posebnega, ker tudi mesa nismo jedli vsak dan, ampak ob nedeljah, posebnih dnevih, mogoče 2–3-krat na teden ali še to ne. Nekdanje sporočilo praznika smo zaradi neučakanosti razvrednotili. Čarobnost božiča smo uničili z lučkami, ki že gorijo od začetka novembra, veliko noč s tem, da je edini najpomembnejši žegenj – takoj po blagoslovu pojemo meso itd.

Dejali ste, da je velika noč zdravo krščansko življenje. Zakaj menite tako?
Praznik velike noči ni samo vidik vstajenja, umiranja, odmiranja in novega rojstva ter ni samo velikonočno jutro, mora voditi v vsakdanje življenje. Post se zaključi na veliki četrtek in praznik velike noči v cerkvenem koledarju je čas od velikega četrtka do velike noči. Na duhovnih vajah v Ljubljani sem se srečal s slovenskim zamejskim duhovnikom Marinom Qualizzom, ki je služboval v italijanskem Vidmu in nam je prvi dan povedal: »Fantje, duhovne vaje so normalno krščansko življenje. To ni opij za ljudstvo.« Ta njegov stavek mi služi za izpraševanje vesti, saj veliko stvari vzamemo za »opij«, ki nas drži nekaj ur, potem pa mine.
Enako je z novoletnimi zaobljubami, ko nas te hitro popustijo. Nekaj, kar doživljaš na pravi način, ostaja in ti daje zagon. Jezus nas je učil s tem darovanjem: jaz sem tisti, ki se dajem. Tudi mi smo povabljeni kot kristjani, da se dajemo v družbo. Vsak, ki je samo prejemal in nič dajal, je kaj hitro ostal sam in hkrati tista civilizacija ni šla naprej. Zato je vsaka molitev, vsaka mašna daritev, ki je v prvi vrsti zahvala. Maša ni zato, da moram poslušati župnika, ampak da me Bog nagovori prek božje besede in da jaz na oltarno mizo prinesem to, kar sem tisti teden doživel, in to Bog blagoslovi. Ta blagoslov mi daje potem večjo kakovost življenja. Tako je z vsako daritvijo, darovanjsko mizo, tudi z družinsko!

Praznovanje velikonočnih praznikov je bilo lani precej drugačno. Kako ste vi to doživljali in kakšen je vaš pogled na trenutne razmere?
Epidemija in posledično tudi ukrepi so naša življenja obrnili na glavo, vendar tega ne jemljem kot neko zlo. Cerkvi je bilo onemogočeno osnovno poslanstvo – to je odnos. Dosledno smo upoštevali ukrepe, zato smo bili kritizirani, da smo bolj papeški od papeža. Kljub temu sem si rekel, da če bo kdo zbolel zaradi mojega neupoštevanja navodil, je to najbolj neodgovorno z moje strani, saj sem poklican, da ščitim življenja, ne da jih izpostavljam ali ranim. Moja naloga je, da poiščem poti v določenih situacijah. Če nam Bog ena vrata zapre, sem prepričan, da je druga odprl, samo moramo jih najti. Takoj ob začetku epidemije smo poskusili s prenosom maše, stopili smo skupaj in iskali poti, rešitve ... Neizmerno sem hvaležen moji »covid« ekipi, ki mi je pri odločitvah pomagala.

Čas korone omogoča več domačega stika in v tej luči mi je všeč. Kar nekaj družin mi je reklo, da tako lepe velike noči in tako lepega božiča še ni bilo. In kaj je bilo lani drugače?
Župnijska cerkev je bila zaprta, pa gostilne tudi (smeh). Obiskov je bilo bistveno manj in sporočilo praznika prihaja od družine, družinske mize – praznik je odvisen od tega, kako ga doma praznujemo. Družinska miza naj ostane središče in postane prostor, kjer so pomembni varnost, povezanost, vzdušje. Hiša je kot cerkev, stavba z zidovi. Dom, družino delajo člani.
Opažam, da si vzamemo premalo časa zase, za domače, za družino. Koronavirus je bolezen enaindvajsetega stoletja in prepričan sem, da če bi znali spoštovati medsebojne odnose, ne bi bilo ne drugega ne tretjega vala, ker bi vedeli iz prvega vala, kakšni so pogoji, da lahko kot družba normalno funkcioniramo. Preprosto gre za skrb za drugega in odgovornost do sočloveka, do družbe in moralne dolžnosti kot državljana, da za to poskrbim. Menim, da v zadnjih letih v vseh družbenih strukturah znamo izpostavljati samo naše pravice, kot so pravice do gibanja, do tega in onega. Ob poudarjanju pravic pozabljamo na dolžnosti. Postali smo apatični, češ država nam je to omejila, in se na tisto omejitev izgovarjamo, namesto da bi iskali rešitve, kako bomo s to omejitvijo živeli in hkrati dvignili kakovost življenja. Če ne drugače, tudi zaradi tega, da z njo zaživimo, da bo čim prej odpravljena.

Poudarjate pomen odnosov, še posebej znotraj družine.
Velikokrat spodbujam družine, da vsaj en dan v tednu sedejo skupaj za mizo, saj se tu začne povezava. V današnjem času ravno družinsko mizo izgubljamo. Isto velja za evharistijo in župnijsko cerkev – brez evharistije, brez Jezusovega kruha, je cerkev prazna stavba. In prav evharistična miza nas povezuje. Potem še lomljenje kruha pri zadnji večerji – ta vidik lomljenja je zelo pomemben tudi v vsakdanjem življenju, saj pomeni razdajanje. Vsak se v svojem življenju razdaja, lomi, vsak ima svoje slabosti, ima križeve pote in se počuti kdaj, kot da je v ječi. Tudi sam pri sebi vidim tisoče stvari, ki bi jih lahko izboljšal, ampak ne zberem dovolj energije, moči, poguma, da bi lahko to odpravil v tem trenutku. Z božjo previdnostjo in božjim sodelovanjem pa upam, da mi bo enkrat uspelo. Tudi to je bistvo velikega petka – nekoč so bili križevi poti po cerkvah ob treh popoldne. Zdaj vsak petek ob tej uri zvoni v župnijski cerkvi, kot spomin na Jezusovo umiranje na križu, ki je lahko tudi kot opomin na umiranje mene v mojih slabostih. Je poziv ali opomnik meni, kaj sem v tem tednu slabega opustil in kaj sem dobrega vzgojil. Velikonočna vigilija in priprava dobrin imata simbolni pomen, da nas opominjata. Tudi zame, ko umiram v svojih slabostih, je več možnosti, da vstajam v dobrem. In velikonočna vigilija nas spominja ali osvežuje našo zavest krsta – obnovitev krstnih obljub in velikonočno svečo – simbol luči. Velika noč so veliki četrtek, petek, sobota in velikonočno jutro – to je en praznik. Najlepše te praznike povzame škofovsko geslo našega nadškofa in metropolita Alojzija Cvikla: »Iz teme bo zasvetila luč!« Kristjan je človek luči, prinašalec veselja in upanja v ta svet.

Ob izbruhu epidemije ste maševali prek Facebooka. Nekateri menijo, da gre za nemoralen medij, kaj o tem menite vi?
Kar se tiče Facebooka, Twitterja in podobnih socialnih medijev, se strinjam s papežem Frančiškom, ki meni, da je medij toliko negativen in nemoralen, koliko so člani, ki ga upravljajo, nemoralni in negativni, saj socialna omrežja ustvarjamo ljudje, ki jih uporabljamo. Če bom na Facebooku pisal dobro in pozitivno, bom Facebooku dal nekaj dobrega in ne bo več samo negativen medij. Dejstvo je, da sta vera in maša stvar odnosa in ta ni enak prek družbenih omrežij, prinaša nam informacije, ne gradi pa odnosa. Bog nam daje vsa orodja, od nas pa je odvisno, zakaj bomo to orodje uporabili – ali bo to ljudem prinašalo blagoslov ali prekletstvo?

Kakšen je vaš pogled v prihodnost, kaj nas čaka?
Ob praznovanju velikonočnih praznikov vas vabim, da se posvetite svojim najbližjim. V tem je čar velikonočnih praznikov, v skromnosti, pričakovanju in skupnem ustvarjanju. Osebna doživetja, ki so prežeta s čustvi in toplino, ne poniknejo. Ne glede na nepredvidljivo prihodnost je v vsaki situaciji pomembno najti pozitivne lastnosti in dialog, ki ni bil nikoli slab in prinaša moč družini, zakoncema, otroci pa iz takšnih družin odnesejo večje vrednote za življenje. Če si dialog speljal pošteno in nisi poslušal le tistih, ki ti polnijo ego samo s hvalami, ampak tudi tiste, ki te postavljajo na realna tla, je lahko odločitev zelo zrela in dobra.

»Sam sledim svojemu novomašnemu geslu: »Vi ste luč!« V življenju je pomembno, da drug na drugega gledamo z besedami mojega novomašnega gesla – pomembno je, da v sočloveku najprej vidimo luč – dobro in ne tisoč napak. Bodimo luč drug drugemu in naš vsakdan bo imel več veselja, upanja in smisla življenja,« še zaključi župnik Marjan Pučko.
Zmago Šalamun