Janez Vakej je vesel in zadovoljen 86-letni Anovčan s pestrimi življenjskimi izkušnjami. Njegovo življenje je zanimivo z mnogih pogledov: bil je delovodja zidarjev (tudi po državah tretjega sveta), pevec v mnogih pevskih skupinah in gasilec ter oče petim hčerkam.

Gospod Janez, kako se je začela vaša življenjska pot? Ste od nekdaj živeli tukaj, v Ledineku?

Tako je, rodil sem se leta 1937 v domači hiši v Ledineku. Moja starša sta bila viničarja, zato sta večino dni v letu morala delati pri večjih kmetih, da smo lahko preživeli. Odraščal sem z dvema sestrama in enim bratom. Bil sem najmlajši otrok, tako da je zame večinoma skrbel starejši brat, sestri sta namreč v tem času kot deklici že služili pri bogatejših družinah.

Osnovnošolsko izobraževanje ste verjetno opravljali pri Sveti Ani?

Res je. V šolo smo takrat zahajali peš, jeseni in spomladi običajno bosi, pozimi pa v navadnih gumijastih škornjih, v katerih so tičale naše bose noge, ovite s krpami, saj ni bilo denarja za nogavice. Uspešno sem opravil osemletko, nato pa sem se vpisal na gradbeno šolo v Mariboru. Opravil sem tudi dodatno šolo za gradbenega delovodjo. V Maribor sem se več kot 6 let vsak delovni dan po makadamski cesti vozil s kolesom, in to ne glede na to, ali je bila sončna pripeka, veter z dežjem ali sneg. Od doma sem se odpravil ob pol štirih zjutraj in vedno pravočasno prispel, običajno moker od znoja. Šele kasneje sem si lahko kupil moped in postal »pravi gospod« (smeh).

Kje pa ste se kasneje zaposlili?

Moja prva služba je bila pri Stavbarju v Mariboru. Najprej sem delal razna zidarska dela kot gradbenik. Po desetih letih sem nekaj časa služboval v Avstriji, kjer sem se dobro seznanil s strojnimi ometi, ki jih pri nas še ni bilo. To tehniko dela sem potem uvedel v lenarškem podjetju Centrovod, kjer sem se zaposlil kot delovodja skupin, ki so opravljale nanos ometa strojno. Ker je bila to v tistih časih inovativna tehnika v gradbeništvu, smo dobivali delo ne samo po celi Sloveniji, ampak tudi na celotnem območju bivše Jugoslavije in v tujini. Če se samo spomnim, koliko kilometrov sem prevozil po različnih gradbiščih, od Portoroža do Dubrovnika, od Zagreba do Sarajeva, bi se pokazala kar lepa številka.

Kaj pa služenje vojaškega roka?

Odslužiti sem moral 2 leti. Skupaj z 2600 vojaki sem bil leto dni v Surdulici, v južni Srbiji. Ker sem se poškodoval, so me zdravniki poslali domov. Po enem letu sem se moral vrniti v vojsko, a tokrat so me poslali v planinsko brigado na Bohinjsko Belo, s katero sem prekrižaril slovenske Alpe.

Vrnili ste se torej nazaj domov in na delo – ali vam je kateri izmed projektov, ki ste jih vodili, ostal še posebej v spominu?

Če pomislim na Slovenijo, je med posebnimi projekti skoraj dveletno vodenje gradnje Hotela Bernardin v Portorožu, v naši okolici pa na primer blok ob Okrepčevalnici Šenk pri Sveti Ani in stavba Pristan v Mariboru, Elrad v Gornji Radgoni ali pa številne stavbe, ki smo jih gradili v Lenartu – celotna stavba gostilne 29, stavba, kjer sta danes podjetji Alpina in Mladinska knjiga, pa tudi poslovno-stanovanjski objekt, kjer so danes Avtošola Leze in Kreativna pika, d. o. o., ter stanovanja nad njimi … Bilo je še veliko drugih zanimivih gradenj, od stanovanjskih do poslovnih, predvsem pa hotelov in tudi zasebnih hiš. Veliko sem zidal tudi po domačem kraju – od celotnih hiš, kleti, kmetijskih objektov, kaminov in krušnih peči pa vse do okrasnih del iz braškega kamna, ki je zelo uporaben za zunanja dela oziroma za pročelja. 

Kaj pa tujina – katere projekte ste vodili v tujini?

Veliko časa sem preživel v tujini – s skupinami gradbenikov smo se med drugim odpravili tudi v Irak. Pot je bila naporna, spomnim se več kot 250 km dolge puščave, skozi katero smo se peljali z »lisico«. Tako se je namreč imenoval takratni velik posebni avtobus, primeren za vožnjo v vročem peščenem okolju. V tistih krajih so bili že takrat standardi za gradnjo izredno visoki. Zelo so bili zadovoljni s keramiko, ki je bila iz Jugoslavije. Omeniti moram tudi to, da sem lahko z Iračanom, ki je takrat sicer študiral v Mariboru, kjer je bila tudi moja hčerka, a se je za počitnice vrnil domov, obiskal večino znamenitosti v Bagdadu, ki je zgodovinsko mesto. Močno me je očarala osrednja džamija, ki je bila res velika in veličastna, v notranjosti pa vsa obdana z zlatom. Povabil me je tudi v svoj dom, kar je izjemno velika čast za tujca, še posebej za tujca druge vere.

Zelo daleč ste šli z gradbeniki iz naših krajev – kaj vas je tam najbolj presenetilo, kaj je bilo že takrat drugače kot pri nas?

Razen arhitekture, ki se je zelo razlikovala od naše »socialistične«, izjemnih umetniških stavb in drugačnega načina življenja, so me presenetile stroge kazni. Če se je zgodila tatvina, so tatu brez vprašanja odsekali prst ali roko. »Socialnih problemov« tam niso poznali; vsak je imel, kolikor je lahko pridelal, z nafto bogata država je skrbela za svoje ljudi. Po številu zašitih obročev na pokrivalu moških smo na primer vedeli, kako bogat je kdo … In še nekaj: en moški je lahko imel več žena (smeh).

Ko sva že pri ženah – kaj pa vaša žena?

Poročila sva se leta 1957. Z ženo Gizelo imava 5 čudovitih hčera. Ustvarila sva si dom tukaj, v Ledineku. Danes imava 8 vnukov in vnukinj ter 2 pravnukinji. Žena je steber naše družine. Zaradi mojega terenskega dela je vsa skrb za dom ležala na njej, skrbela je, da je bila zemlja obdelana, da je bilo poskrbljeno za otroke in zame. Praznovala sva že zlato poroko, potem pa še diamantno, kar pomeni, da sva že več kot 60 let v zakonu. Mladim je danes verjetno to težko predstavljivo …

Kako pa ste preživljali vaš prosti čas – koliko ga je ob delu sploh bilo?

Zmeraj sem rad prepeval. Najprej sem prepeval pri Ljudskih pevcih Svete Ane, nato pa 10 let pri Anovškem oktetu. Kasneje sem začel prepevati pri Obrtniškem zboru v Lenartu – član tega zbora sem bil 31 let in v tem času smo gostovali na številnih prireditvah po Sloveniji, Avstriji, Madžarski in Švici. 20 let nas je vodil Anovčan Milan Eder. Več kot 60 let pa sem sočasno prepeval tudi pri Cerkveno-prosvetnem pevskem zboru KD Sveta Ana. V spominu mi ostajajo številna gostovanja in izleti, ki so v meni pustili prijetne nepozabne spomine na druženja. Ob vsem tem sem tudi član Prostovoljnega gasilskega društva Sveta Ana in Društva upokojencev Sveta Ana. Na stenah moje hiše visijo številna priznanja, ki sem jih prejel za svoje delovanje, med drugim tudi zlata Gallusova značka in priznanje za več kot polstoletno petje pri cerkvenem zboru. Veliko je še spominov, ki se jih ne da na kratko strniti v najin pogovor, pomembno pa je, da človek ohrani tiste lepe in dobre, da se spominja veselih dni in dobrih ljudi, saj nam vse to na stare dni lepša in lajša življenje.

Spoštovani Janez, ponosni smo, da imamo med občani številne izkušene na različnih področjih in takšne s pestrimi življenjskimi doživetji, kot so tudi vaša. Želim vam, da bi vam zdravje služilo in bi o svojih izkustvih še velikokrat spregovorili ter s svojimi zgodbami bogatili mlada srca.