Martina Breznika večina občank in občanov srečuje na prireditvah ob občinskih prireditvah v vlogi direktorja občinske uprave Občine Lenart. Možakar prijaznega nasmeha in rahlo zadržane drže ob tej odgovorni vlogi živi v domačem kraju na Rožengruntu, kjer s številno družino najraje klepetajo ob družinski mizi in kakšno tudi zapojejo. Dovolil nam je, da smo lahko vstopili v njegovo intimen svet, ki pa je poln pronicljivih misli in spoštovanja vrednot – tistih, ki resnično bogatijo življenje.

Ste direktor občinske uprave Občine Lenart, član občinskega sveta in podžupan Občine Sveta Ana. Gre za zahtevne in odgovorne funkcije, kako vam to uspeva?

Življenje piše različne zgodbe. Pri meni so me te funkcije enostavno srečale. Pojavila se je priložnost za sodelovanje, ki sem jo sprejel. Načelom vedno na stvari gledam pozitivno, če nam je delo v izziv, potem gre vse lažje. Res je, da v zadnjih letih nikoli nisem izkoristil pripadajočega dopusta, vendar sem na drugi strani pridobil veliko pozitivnih stvari, zadovoljstva in tudi to šteje.

Z odliko ste končali kar dve fakulteti: pravno in ekonomsko. Kako to in katera področja ste raziskovali? Ali vam je to kaj doprineslo k delovnim izkušnjam?

Izobrazba je pomembna, ni pa najpomembnejša. Bolj kot odlika pri obeh diplomah me je študij naučil skromnosti in tudi tega, da moraš vse stvari premisliti, preden sprejemaš odločitve. Lahko rečem, da me je bolj izpopolnil študij prava, ki mi je dal dodatno širino. Ker sem se lotil direktorovanja v občinski upravi v krizi, sem ugotovil, da študij smeri finance in bančništva na ekonomsko poslovni fakulteti ni bil zaman. Tako da sem nekje globoko v sebi očitno tudi kar dober finančnik, precej konzervativen.

Najpomembneje pa je, da sem ves čas ostal skromen, ko pogledam nazaj, se mi zdi, da je ta lastnost pravzaprav najpomembnejša na vodstvenih funkcijah.

Delovna pot iz vašega življenjepisa je polna delovnih izzivov in izkušenj na različnih področjih, kako pa gledate na prehojeno službeno pot v Občini Lenart?

Na ta del življenjske poti gledam pozitivno tudi čustveno. Ko se pripeljem v Lenart je že občutek drugačen. Anovčani smo strašno “domoljubni”, ponosni na svoj kraj. Ampak občino Lenart sem spoznal do potankosti, že takoj ob začetku sem imel željo delati tudi na terenu. Tako mi je marsikateri kotiček občine bolj domač ali poznan kot morda kateremu domačinu. Poznam veliko ljudi, prejel sem obilo potrditev in zahval za opravljeno dosedanje delo. To nenazadnje največ šteje, vse ostalo hitro mine, lepi spomini pa ostanejo. Seveda na vsaki poti ni zgolj vse lepo, vendar je tistih težjih stvari gotovo veliko manj. In za dobro se je vredno potruditi. Tako z veseljem hodim v službo in se trudim delati dobro.

Greste radi v službo?

Drži, morebiti celo prerad, če se malce pošalim. Žena pravi, da je ne znam izklopiti. Meni ni niti problem v soboto ali v nedeljo kaj pogledati na terenu, ali dvigniti telefon, to je del službe in tako to jemljem. Nikoli ne koristim potnih stroškov, veliko poti opravim kar s svojim avtom, je enostavneje in z manj pisanja. Če na vse to sedaj gledam nazaj, ugotavljam, da verjetno res rad hodim v službo, tako je tudi prav. Kjerkoli smo, karkoli počnemo, soustvarjamo našo skupno prihodnost.

Kakšne zadolžitve obsega funkcija direktorja občinske uprave?

To je težje vprašanje, kot se zdi na prvi pogled. V Lenartu je to sled različnih dogajanj v preteklosti, izjemno širok spekter del. Že po osnovi je v občinski pristojnosti veliko nalog širokega področja. Sam pa sem s svojo angažiranostjo vpet v vsa področja dela v občinski upravi. Naj si bo to priprava investicij, izvedba javnih naročil, priprava proračuna, spremljanje realizacije projektov in financ, priprava dogodkov, spremljanje in sodelovanje z javnimi zavodi, postopki podelitve koncesij za zdravstvo, razpisi za društva, do meni najljubših postopkov za podelitev enkratne pomoči ob rojstvu otroka. Če k temu prištejemo še postopke prostorskega načrtovanja, vodenja investicij, sodelovanja z raznimi ministrstvi in podobno, potem je za to funkcijo res potrebno, da si se pripravljen nenehno učiti, da si odločen in da razmišljaš izven standardnih okvirjev. Tako si hitrejši, prilagodljiv, kar običajno pomeni tudi uspešnejši na raznih razpisih.

Kakšno je razmerje med direktorjem občinske uprave in županom?

Gre za naravno sodelovanje, vsaj na manjših občinah. Pri nas je to res zgledno. Velikokrat imamo različne poglede, vendar je pristnost sodelovanja prav v tem, da se s pogovorom odločimo za najboljše variante. Županu je seveda težje, saj mora po vsakem mandatu na volitve. Rezultat dobrega sodelovanje so tudi zadnji uspehi.

Delo si porazdelimo in koristimo znanje vseh. Za ta odnos je zelo pomembno, da temelji na medsebojnem zaupanju in iskrenosti.

Pristojnosti direktorja in župana so na različnih področjih ali stopnji, vendar je pri tako veliki občini, kot je naša ali pri manjših, delo lahko uspešno le, če delujeta složno.

Kaj se vam pri vašem delu zdi najlepše in kaj najbolj naporno?

Najlepše je, ko naredimo neko novo stvar, izjemno zadovoljen sem, ko kaj zgradimo in vidim zadovoljstvo ljudi. Sploh mi ni potrebno, oziroma celo nerad hodim na otvoritve, raje se zapeljem po končani cesti in opazujem novo, ob zavedanju, v kako slabem stanju je bila prej. Včasih grem na Poleno pogledat, kako otroci uživajo na igralih, v parku jih vidim dnevno na odhodu v službo ali domov. Ponosen sem tudi na obdobje, ko nam je v zadnjem času bilo najtežje. Takrat smo mi zaradi drugačnega, prodornega razmišljanja že imeli urejeno in razvejano optiko po celotni občini, sam pa vem, da pred 10-imi leti optike sploh še ni bilo v središču Voličine. Šola na daljavo je tekla gladko in o tem, da ni signala, se sploh nismo ukvarjali. Podobno velja za vodovod, saj ga tako rekoč v nekaj mesecih zagotovimo vsakemu, ki želi priključitev na javni vodovod. Ob tem sem ponosen tudi na iskrenost ljudi, občutek, da so zadovoljni z mojim delom, tudi pristna in iskrena beseda mi štejeta največ. Napornih stvari je veliko, najbolj me skrbi to, da ne vidimo drug drugega, da ne znamo videti izven naše ograje udobja. Mi vsi sestavljamo družbo, tudi če smo še tako obogati, uspešni ali pa preprosto sebični, bomo slej ko prej potrebovali drug drugega. Soseda, prijatelja, gasilca, medicinsko sestro, trgovca, čistilko, kuharja - vsakogar potrebujemo. V medsebojnih odnosih sprejemajmo odločitve z vedenjem, da nismo sami, da ni vse samo moje, ampak da je cesta naša, da sosed tudi potrebuje vodo, … Človeštvo je najbolj napredovalo takrat, ko je sodelovalo, ko smo videli stvari tudi iz vidika, kaj je dobro za vse nas.

Ljudje vas ocenjujejo kot izjemno modrega, premišljenega, tihega in strogega sogovornika. Ali to drži?

Ocene prepuščam drugim. To da sem ostal skromen verjetno pomeni, da sem velikokrat zadržan, tiho ipd. S tem na moji funkciji ni nič narobe. Imamo veliko pregovorov, ki to potrjujejo. Predvsem pa to omogoča, da prej premisliš, preden govoriš, tega pa manjka pri nas - vsaj po moji oceni. Sam sebe ne ocenjujem kot strogega, mogoče drži, ne vem. Drži pa, da za stvari, za katere sem prepričan, da so v korist kraju in ljudem, nastopam zelo načelno in strogo. Če ti je zaupana možnost, da deluješ na tako odgovornem delovnem mestu, potem je prav, da to zaupanje ljudi nosiš v sebi in jih v odločitvah tudi udejaniš.

Pri svojem delu ste vpeti v delo z ljudmi. Menite, da se je to skozi leta spremenilo?

Drži, spremenilo se je že v tem obdobju, odkar službujem v Lenartu. Spremenil se je tudi način komunikacije, kanali komunikacije ipd. Sam ne uporabljam družbenih omrežij, načrtno. Sploh ne komentiram stvari na družabnih omrežjih, načrtno. Sem pa napisal kar nekaj konkretnih predlogov pristojnim ministrstvom. Soustvaril sem pobudo za obvezno razlago zakona, predlagal spremembe v raznih postopkih javnih razpisov, … Pisali smo tako rekoč vsem predsednikom Vlade. Zato da poskušaš vsebinsko spremeniti stvari na bolje, je potrebno kar nekaj energije, raje jo uporabim za to, kot za komentiranje ali objavljanje raznih komentarjev, čivkov in podobno.

Če kaj, potem Vas prosim za strpnost in kulturo dialoga. Tega je čedalje manj. Veliko je agresivnega govora, prav žalosten sem nad tem, kako se pogovarjamo. Pa ne gre za samo grde besede, gre tudi za ton, da ne govorim o šikaniranju. S tem ne mislim mojega dela. Bil sem npr. v trgovini in ne znam opisati, kako zgrožen sem bil nad starejšim možakarjem, ki je svoje teorije o tem, kaj je prav in kaj narobe, na vulgaren in nekulturen način izrekel trgovki, ki je bila študentka. Komunikacija je zelo pomembna, v njej se moramo videti vsi. Opažam, da je v tem času premalo medsebojnega poslušanja. Ljudje se sploh več ne slišimo. Prav je, da če zasedamo odgovorne položaje, na to tudi opozorimo. O tem sem govoril tudi že pred šolarji ob priložnosti in vedno govorim, ko nagovarjam mlade. Nad stvarmi ne gre obupovati, trudimo se jih izboljšati. Zanimivo se mi zdi, da je ob nedavnem obisku predsednik RS, ko je prišel na Sv. Ano, v 20 minutah sproščenega pogovora, govoril prav o tem, da je zaradi tega najbolj žalosten. Da tudi na najvišjih nivojih ni ustrezne komunikacije.

Človek bi mislil, da smo z razvojem družbe na višku, čaka nas še veliko preprostih izzivov, tudi kultura dialoga in medsebojno spoštovanje sta del tega.

Vaši delavniki so naporni. Kako si privoščite sprostitev oz. odklop?

Moja sprostitev je moj rodni kraj. Doma sem v Rožengruntu sredi narave, uživamo z družino. Rad grem v planine, to v zadnjem času sicer prilagajam otrokom. Ob tem sem lovec, a tudi za to, žal, ni veliko časa, kolikor rad opazujem naravo. Rad tudi berem, žal v zadnjem času ne toliko knjig, bolj dnevno časopisje, to, kar potrebujem pri vsakodnevnem delu. V zadnjem času sem obiskal tudi več prireditev, kot običajno zaradi nastopa nove funkcije, kar mi pomeni za sprostitev, tako da z veseljem grem, če le zmorem.

Navdušujoča je tudi vaša številna družina: ste oče šestih otrok, najmlajša je stara le nekaj mesecev. Kako vam uspe usklajevati delovne obveznosti z družinskimi?

Drži, smo nekoliko večja družina. Z ženo imava šest otrok, Jurija, Jakoba, Celestino, Evelino, Ano Katarino in Elizabeto. Elizabeta je stara 3 mesece. Imamo se nadvse lepo. Živimo skromno, preprosto družinsko življenje. Družina seveda trpi zaradi moje odsotnosti, ampak jo sprejema, včasih me otroci prosijo, da bi imel dopust, žal, to ne gre velikokrat, a nekajkrat na leto uspemo tudi kam skupaj oditi. Sicer z ženo v glavnem poskrbiva za vsa družinska opravila. Imamo babico v bližini, ki dela in živi na 70 ha kmetiji in nima časa na pretek, druga bica (op.a) je na Koroškem. Če se le da skušava delo opraviti sama. Seveda pa sva vesela, da ko to ne gre, tako ena kot druga babica in še kdo, z veseljem priskočijo na pomoč.

Katere vrednote poskušate privzgojiti svojim otrokom?

Vsak starš si želi kar najboljše za svojega otroka. Midva se trudiva, da bi jih pripravila na življenje kar najbolje. Zvečer, če se le da, preživimo ob mizi, brez televizije in se pogovorimo o dnevu, preberemo kakšno dobro misel iz biblije, ali kar tako. Se o njej pogovorimo, zmolimo in radi tudi kaj zapojemo. Trudiva se, da preneseva na otroke pomen družine, medsebojnega razumevanja, pridnosti in skromnosti. Zdi se preprosto, a ni tako, sedaj, ko so otroci manjši, imamo starši velik vpliv, z odraščanjem pa vedno manjšega. Upam, da meje, ki sva jih postavila, držijo tudi takrat, ko sprejemajo odločitve sami. Sicer pa sem na njih ponosen, imamo se zelo radi in to je pravzaprav največ, kar šteje.

Tudi vaša žena je izjemno aktivna: ob redni službi še piše magistrsko nalogo in je predsednica uspešnega Kulturnega društva pri Sveti Ani. Sliši se skoraj nemogoče, a vama uspeva. Kaj je vajina skrivnost?

Suzana je zelo aktivna že ves čas. Temu smo se privadili, če ima malo več časa, gotovo najde kakšno dodatno dejavnost. Tako smo pred štirimi leti pričeli tudi s čebelarjenjem. Včasih uvede tudi kašno stvar, pri kateri potem sodelujemo vsi, čebele so že takšna stvar. Ob tem, ko je končala študij slovenistike v Mariboru je zaradi takratnih razmer na trgu dela presedlala v zdravstveno nego. Sedaj piše magistrsko nalogo iz tega področja in je tudi zaposlena kot diplomirana medicinska sestra v Gradcu. S skromnostjo in prilagodljivostjo se vse da, včasih se nasmehnem, ko sem zadržan in moram prenesti moje naloge komu drugemu, običajno je to tako, da jim napišem na list, drugače bi gotovo kateri otrok zamudil v glasbeno šolo ali kam drugam.

Skrivnosti nimava, imava se rada in v tem duhu rešujeva vse stvari, tudi morebitne težave. Ljubezen je odgovor na vse, to so povedali že stari Grki. V življenju ni skrivnosti, moramo le poslušati in biti odprtega duha.

Ste tudi vi aktivni v kulturnem udejstvovanju?

To prepuščam ženi, saj sem bolj vpet v logistiko mladih nadebudnih kulturnikov. Naši trije otroci obiskujejo glasbeno šolo in še marsikaj. Trije otroci igrajo štiri inštrumente, če to podvojite z dvema dnevoma na teden, je kar pestro. Manjše tri še ne hodijo v glasbeno šolo, upamo pa, da se bo še katera od mlajših odločila za kakšen instrument.

Katero knjigo ste nazadnje prebrali?

Sonce Poetovione avtorja mag. Branka Cestnika

Prihajate iz Svete Ane. Kako dojemate svoj kraj in kako to, da ste se odločili, da si boste družino ustvarili v rojstnem kraju?

Vsakdo ima verjetno najraje svoj rojstni kraj. Tudi sam nisem izjema, z ženo sva se odločila, da si dom ustvariva v Rožengruntu. Všeč mi je, da sva se o tem takoj strinjala, četudi žena prihaja s Koroške, ki jo vedno nosi v srcu.

Kako se je vaš kraj razvija, če pogledamo deset let nazaj? Kaj menite, da bi se še lahko postorilo, da bi se dvignila kvaliteta življenja?

Občina Sveta Ana je naredila v zadnjem obdobju pomemben napredek. Seveda je z razvojem kraja tako, da ima vsak svoj pogled. Spoštovati moramo vse. A gotovo je večina mnenja, da smo lahko na naš razvoj ponosni. Čaka nas še veliko izzivov in potreb kraja. Kvaliteta bivanja se seveda meri z kvalitetno infrastrukturo, kot tudi z ostalimi dejavnostmi, ki so v kraju.

Spoštovati moramo vse. A gotovo je večina mnenja, da smo lahko na naš razvoj ponosni.

Če bi gostili turista iz tujine, kaj bi mu povedali o Slovenskih goricah? Katere kraje bi mu razkazali in zakaj?

Pokazal bi mu najprej Sv. Ano, zato ker smo gostoljubni in preprosti ljudje. Pogled iz Sv. Ane je najlepši v Slovenskih goricah, če k temu dodamo še dobro hrano in vino, potem ne moremo zgrešiti. Imamo tudi veliko krasnih domačinov, ki lahko turistom ponudijo marsikaj. Od Zavrha, do Sv. Trojice, pa cerkve Sv. Treh kraljev ipd. Ampak imam občutek, da ljudje sem prihajajo zaradi miru, dobre hrane, prijetnega počutja in na tem velja graditi še naprej. Sam sem celo pomagal pri vodenju nekaj skupin in vsi so bili navdušeni tako domači, kot tuji gostje. Seveda pa tudi drugi kraji lahko ponudijo marsikaj. Gostom rad rečem, da so prišli v čudoviti kraj, preprostih in gostoljubnih ljudi in tak vtis mi po navadi vrnejo tudi ob odhodu. Imamo več, kot si mislimo, nisem še srečal gosta, ki od nas ne bi odhajal zadovoljen. Zadovoljni so s pokrajino, naravnimi in drugimi lepotami, urejenostjo kraja, še najbolj pa z gostoljubnostjo in pristnostjo domačinov.