Na Spodnji Velki že šesti rod te družine nadaljuje zgodbo, ki se piše z zemljo, vinom in živalmi. Glavni utrip kmetije danes dajejo reja mladih govejih pitancev in vinogradi, a njene korenine segajo daleč nazaj – vinogradništvo so Perkovi zapisali v svojo družinsko kroniko že v 19. stoletju. Pravo novo poglavje pa se je začelo po letu 1990, ko sta Anton in Marjeta Perko kmetiji vdahnila nov zagon, danes pa kmetijo vodi že mlajša generacija. Lani je kmetijo kot mladi prevzemnik z odločnostjo in vizijo prevzel njun sin Aleš, 31-letni magister ekonomskih in poslovnih ved, ki verjame v kmetijstvo, vendar ne tako, kot ga pogosto prikazujejo: kot romantično, nostalgično, žrtveno, temveč kot panogo prihodnosti, ki zahteva znanje, vizijo in sposobnost prilagajanja.

Kmetija Perko se nahaja na Spodnji Velki v občini Šentilj. Foto: Manuela Brunčič

Modernizacija s pomočjo evropskih sredstev

Alešev oče je že bil tisti, ki je venomer prednost dajal vlaganju v posodabljanje kmetije. “Na prvi razpis, naš največji doslej, smo kandidirali v letu 2016, v realizacijo smo šli leta 2018. Časi niso bili enostavni, saj smo se odločili za gradnjo sodobnega hleva (zračnega, udobnega, varnega za delo), kar je pomenilo veliko dražjo gradnjo, kot bi lahko bila sicer. Tudi priznane vrednosti razpisa so bile nižje, kot je bila dejanska vrednost projekta," nam prve izzive pri posodobitvi kmetije pojasnjuje Aleš. Gre za postavitev nadstandarnega, sodobnega in zračnega hleva za 170 bikov (vseh skupaj je nekaj več kot 200 – skupaj s starim hlevom), velikosti 45x18 metrov, kjer je na prvem mestu varnost in udobje živali. Dotlej so redili do 60 bikov na leto, potem pa skoraj trikrat toliko.

 Z evropskimi sredstvi so postavili nadstandarni hlev za 170 bikov velikosti 45x18 metrov. Foto: osebni arhiv

Sledilo je več investicij, za nekatere so prejeli tudi evropsko podporo: za lažjo in učinkovitejšo oskrbo živali so uredili nov skladiščni skedenj, silosa za ječmen in repične tropine ter investirali v krmilni voz in preostalo potrebno mehanizacijo. Ko jih je obiskala naša ekipa so delavci ravnokar gradili dodaten silos, ki bo mladega kmeta stal dobrih 60 tisoč evrov.

“V te razpise smo šli z veliko žlico. Vedeli smo, da želimo kmetijo povečati, narediti sodobnejšo in da imamo možnost. Zavedamo se, da če želimo jutri ali čez pet let živeti in delati na naši kmetiji je to nujno potrebno. Skupno smo v zadnjih sedmih letih investirali več kot milijon evrov. Potrebno je gledati naprej,”

pragmatično pojasnjuje Aleš, ki je sicer izšolan za številke, a mu srce bije za življenje na podeželju. Med razpisi, krediti, inflacijami in državnimi strategijami išče tisto, kar je v kmetijstvu vedno bilo najtežje: ravnotežje.

Perkovi vso svojo energijo vlagajo v modernizacijo kmetije. Foto: osebni arhiv

Inovativnost kot orodje preživetja in razvoja

Prostora za improvizacijo ni. Vsak kilogram krme, vsaka kapljica gnojevke, vsak centimeter obdelovalne površine ima svojo številko. Na kmetiji Perko so podatki temelj odločanja.

»Jaz moram vedeti, kaj se dogaja. Če opazim odstopanja, lahko takoj reagiram,« pove Aleš,

medtem ko na telefonu odpre Excelovo tabelo, večplastni model, ki ga je razvil sam. Barve, formule, analize. Na prvi pogled zapleten sistem, a v njegovih rokah postane izostreno orodje za nadzor nad kmetijo.

Glavnino reje na kmetiji predstavljajo biki, ki jih kot teličke kupujejo iz različnih evropskih držav – od Češke, Slovaške, Francije in tudi z Irske. Foto: Manuela Brunčič

Model spremlja porabo krme po posameznem biku, stroške, lastne cene, stanje zalog. »Sčasoma sem ga nadgradil še za gnojila, sredstva za varstvo rastlin, evidenco zalog in kolobarjenje,« doda. Model je nastal že pred desetimi leti, še med študijem ekonomije. Že takrat je razmišljal, kako bi teorijo prenesel na domačo kmetijo. A to še zdaleč ni vse. Na kmetiji že od leta 2010 uporabljajo precizno škropljenje, kasneje tudi gnojenje.

»Na podlagi analize tal točno vemo, kje potrebujemo več in kje manj. Stroški so nižji, vpliv na okolje manjši, učinek pa večji.«

Foto: osebni arhiv

Aleš verjame v podatke, a se zaveda, da kmetija ni Excel. Je tudi vreme, trg, birokracija – vse to, kar lahko v trenutku premeša načrte. Kljub temu ostaja optimist. »Velik potencial vidim v preciznem kmetijstvu. Pomembno je, da veš, kaj delaš in zakaj. Moj model bi rad nekoč razvil v aplikacijo in ponudil tudi drugim kmetom. A to je velik finančni zalogaj.«

Perkovo meso pristane na krožnikih prebivalcev Kosova, Italije, Libanona, manjši del tudi Avstrije in izjemno majhen košček ostane v Sloveniji. Foto: Manuela Brunčič

Zemlja je kmetom sveta

Glavnino reje na kmetiji predstavljajo biki, ki jih kot teličke kupujejo iz različnih evropskih držav – od Češke, Slovaške, Francije in tudi z Irske. »Irski so res kakovostni – lahko govorimo o ekstra kakovostnih teletih. Močni so, dobro omišičeni, prave "forme" in lepo napredujejo,« pripoveduje Aleš, medtem ko se sprehajava po zračnem hlevu, umeščenem med prostrane travnike in njivo. Žalostno je le, da prvovrstno vzrejeno meso prodajamo v tujino, saj Perkovo meso pristane na krožnikih prebivalcev Kosova, Italije, Libanona, manjši del tudi Avstrije in izjemno majhen košček ostane v Sloveniji.

Lepi trenutki dela na kmetiji. Foto: osebni arhiv

»Z veseljem pokažem, kako delamo. Nimam kaj skrivati. Le tako lahko ljudem približamo, kaj danes pomeni biti kmet. Zakaj je to, kljub vsemu naporu, tudi lep poklic,« pravi Aleš,

ki verjame, da odprtost gradi razumevanje. »Če hočemo, da nas družba razume, jim moramo najprej iskreno pokazati, kaj počnemo. Brez olepševanja. Tudi takrat, ko je težko.« Zaveda se, da imajo kmetje pogosto slabo javno podobo. »Veliko je kritik na račun kmetov, a jaz verjamem, da prav kmet najbolje ve, kaj zemlja potrebuje. On živi od nje. Zemlja je zanj sveta. Nihče je ne bo tako čuval kot tisti, ki ve, da mu daje kruh.«

Tudi na tej kmetiji imajo kosmatinca, ki čuva živino, posestvo in družino. Foto: Manuela Brunčič

»Mlado tele danes stane med 1600 in 2000 evri. Pet let nazaj smo zanj odšteli največ 900,« pojasnjuje gospodar kmetije na Spodnji Velki. A številke govorijo same zase – stroški so se v nekaj letih skoraj podvojili. A s tem se zgodba še ne konča. Ob vse dražji živini rastejo tudi cene krme, energentov, gnojil, fitofarmacevtskih sredstev. Obratni kapital se veča, tveganja so vsak dan bolj nepredvidljiva. »In ko pride še neurje ali suša, si čez noč na robu.« Trenutno je na kmetiji okoli 200 bikov, kar po njegovih besedah pomeni ravno dovolj za eno redno zaposlitev, na kmetiji pa sta zaposlena on in mama, oče je v pokoju.

V bližnji prihodnosti bodo pričeli saditi kopusnice. Foto: osebni arhiv

Na dobrih 55 hektarjih obdelovalnih površin pridelujejo vso osnovno krmo za mlado, pitano govedo. Leta 2023 je vinograd uničila toča, a jih je rešila rodna sezona leto kasneje. Kmetija Perko kljub vsemu ostaja ena prepoznavnejših v regiji – tudi po zaslugi vina. Na ocenjevanju KOS v Lenartu so v preteklosti pobrali vse šampionske naslove. A za uspeh ni dovolj le kakovost. »Danes je kmetija kompleksen sistem. Moraš znati reagirati hitro, razmišljati strateško, razumeti stroške, vlaganja in imeti posluh za trg,« pove Aleš, ki verjame, da bo prihodnost kmetijstva slonela prav na znanju, inovacijah in pogumu za prilagajanje.

Ko so pobrali sočne jagode, so nasadili papriko. Foto: Manuela Brunčič

Med pogovorom zavijeva proti t.i. tunelom. V julijskem dopoldnevu nas tam že pozdravijo prve paprike, ki se nastavljajo soncu. »Tukaj smo prej imeli jagode, zdaj smo nasadili papriko. Računamo, da bomo zelenjadarski del še okrepili,« pove in pokaže čez cesto, ki vodi proti hiši. »Na tisti strani bomo letos nasadili jagode, brokoli in cvetačo. Moja žena prihaja s kmetije, ki se ukvarja z zelenjadarstvom, zdaj pa uspešno krmari med obema kmetijama – pa še prvorojenko imava, ki se nama je pridružila letos.« O uspehu pripoveduje skromno, a s ponosom.

»Če imaš kakovost, red in jasno vizijo, ni težko prodati. Ljudje prepoznajo trud in se radi vračajo. To pa je tisto, kar ti omogoča, da lahko normalno načrtuješ prihodnost.«

Ljudje so razgrabili domače jagode, saj so bile okusne in sočne. Foto: osebni arhiv

»Pri nasadih jagod smo uredili namakalni sistem, enako želimo še pri zelenjavi. Brez tega danes skoraj ne moreš več kmetovati,« pove. Z razvojem dodatne dejavnosti, kot je zelenjadarstvo, želijo tudi razpršiti tveganje glede prihodkov. »Če si odvisen le od ene panoge, te en nepredviden dogodek lahko pahne v izgubo. Če pa imaš več stebrov, lažje ohranjaš stabilnost in načrtuješ prihodnost.«

Kmetje kot rizična skupina

Lepo se je sprehoditi po tako sodobni, modernizirani in urejeni kmetiji. A za vsem tem stojijo ogromni krediti, ki so veliko in težko breme vsakega kmeta, ki se poda na takšno pot. Na koncu na kocko postavijo celotno premoženje, saj v veliki večini banke želijo garancijo z vpisom hipoteke na premoženje. Časi so bili tudi za Perkove obremenjujoči: “Ko smo vzeli kredit je bila obrestna mera ‘le’ 1,1 plus Euribor. A to je bila spremenljiva obrestna mera, ki je skozi leta zelo nihala, če orišem: ko smo vzeli kredit je bilo 300 evrov obresti, a v času covida smo prišli že na 1.000 evrov samo za obresti. To te potem investicijsko in likvidnostno precej drži nazaj,” pripoveduje in tudi pojasni, da samega kredita ni bilo enostavno dobiti: “V času kovida smo iskali priložnosti, da bi prešli na fiksno obrestno meto, ampak žal opcije ni bilo. Na bankah so nam povedali, da smo kmetje rizična skupina in tako kredita nismo morali reprogramirati. To pomeni, da danes plačujemo okoli 5,7 obrestno mero s šestmesečnim Euriborjem.” Turboletni kovidni časi so tudi pri Perkovih zarezali:

“Komaj smo pokrivali proizvodne stroške”.

Leta 2023 je vinograd uničila toča, a jih je rešila rodna sezona leto kasneje. Foto: Manuela Brunčič

Kmetija ni le fizični obrat. Je družinski sistem, kulturni prostor in ekonomska enota. In če tega kot družba ne prepoznamo pravočasno, bomo izgubljali generacije, a ne zaradi lenobe mladih, temveč zaradi sistemskih napak, ki jim jemljejo motivacijo. Aleš Perko, kandidat za inovativnega kmeta 2023, meni, da se v Sloveniji še vedno »bojimo« kapitala in uspeha. »Bodimo srečni, če je nekdo imel pogum, da investira, se zadolži, poveča obseg, saj s tem ustvari nova delovna mesta.  A zdi se, kot da ima država interes, da ostane čim manj kmetij. Oslabiti kmeta in gospodarstvo pomeni imeti lažji nadzor nad tem, kaj se dogaja,« pove odkrito. Sliši se ostro, a podobne misli so prišle iz ust številnih slovenjegoriških kmetov.

Aleš verjame, da bo prihodnost kmetijstva slonela na znanju, inovacijah in pogumu za prilagajanje. Foto: osebni arhiv

Kmetje niso neumni

Ko pogovor nanese na razpise, Aleš zamaje z glavo. »Spodbudnega okolja ni,« pove neposredno.

»Če imaš srečo, prideš skozi. A razpisi so pogosto zgrešeni – pogoji so togi, včasih celo nesmiselni.«

Opozarja na sistem točkovanja, ki po njegovem mnenju ni usmerjen v resnične potrebe kmetij. »Če si ženska prevzemnica, dobiš več točk. Enako velja za izobrazbo – čeprav imaš visoko izobrazbo, a ni s področja kmetijstva, ti ne prinese nič. Pa dobro vemo, da je danes kmetija mnogo več kot samo kmetovanje – je podjetje.«

Bik pasme šarole je znan po dobri mesni kakovosti. Foto: osebni arhiv

Sam bi v preteklosti na razpisih prejel določene točke, danes jih ne več. »To ni logično. Če imaš na primer pogodbo s humanitarno organizacijo, da boš viške hrane doniral, dobiš dodatne točke. A te stvari ne rešujejo ključnih izzivov kmetij. Kriteriji bi morali temeljiti na dejanskih potrebah, tako pa se ustvarjajo umetne prednosti za tiste, ki sistem bolje poznajo, ne pa nujno za tiste, ki res vlagajo v razvoj kmetije.« Pri tem poudari, da ne išče privilegijev, temveč zdravo osnovo za delo. »Kmetje nismo neumni. Naše babice in dedki so delali z naravo, jo ohranili, da lahko danes sploh kmetujemo. In tudi mi, današnja generacija, iščemo priložnosti – a z novimi izzivi ne moreš več delati tako, kot pred 20 leti. Potrebujemo prostor za sodobne pristope in inovacije.«

Družina Perko si je vedno želela več. Ne v smislu količine, ampak v smislu kakovosti, učinkovitosti, razvoja. Foto: osebni arhiv

Vedno so vlagali v razvoj kmetije

Aleš ima jasno vizijo: tehnološka posodobitev kmetije, povečanje obsega obdelovalnih površin, več digitalizacije in zanesljivejši pogoji za pridelavo. Na kmetiji si želijo posodobiti tudi mehanizacijo. »Eden od traktorjev je letnik 2008, drugi 2019, a ima že več kot 5.000 delovnih ur – priporočena menjava je pri okoli 8.000 urah. To pove, kako intenzivno delamo. Sam na traktorju letno opravim približno 1.800 ur. Pa to je samo en del dela na kmetiji.«

Aleš z ženo Petro v vinski kleti v Malečniku. Foto: osebni arhiv

Na kmetiji Perko nikoli niso počivali na starih lovorikah. »Vedno smo si želeli več. Ne v smislu količine, ampak v smislu kakovosti, učinkovitosti, razvoja. Jaz osebno nisem nikoli zares zadovoljen, ker vedno vem, da obstajajo še rezerve. To te žene naprej. Če tega ni, začneš stagnirati. In to je nevarno.«

Ko govori o prihodnosti, ne misli le nase. »Na tej kmetiji živijo ta trenutek tri generacije: starša, jaz z ženo in hčerko Izabelo. Brat Andrej, ki živi na ženini kmetiji, doma pomaga predvsem v vinogradu in v kleti. Veliko je prilagajanja, potrpežljivosti in medsebojnega razumevanja. Vsak ima svoj pogled, svojo izkušnjo, a prav v tem je tudi moč – da znamo slišati drug drugega, se učiti drug od drugega in skupaj vleči voz naprej. Ni vedno lahko, a ko gre, gre zato, ker si zmoremo stati ob strani.«

Domačija Perkovih z račje perspektive. Foto: osebni arhiv

Kmetovanje danes ni več samo setev in žetev. Je načrtovanje vlaganj, krizni menedžment, prilagajanje regulativam in hkrati, čisto preprosto: skrb za zemljo. Aleš je eden tistih mladih, ki ne podlega romantiki podeželja, saj ga vidi kot strateško točko, kot sistem, ki mora delovati in predvsem živeti.