Enaindvajsetletna Lara Trojner, študentka Splošne medicine na Univerzi v Mariboru, je med letošnjim poletjem tri tedne svojega dragocenega časa posvetila prostovoljstvu v Keniji. Domačinka iz Svete Ane, aktivna članica njihovega Kulturnega društva Sveta Ana in hkrati tudi članica Akademskega pevskega zbora Maribor, nam je v »Pogovoru ob kavi« zaupala življenjsko izkušnjo, doživeto v sklopu programa Pota.

Lara, kaj vas je spodbudilo k odločitvi o odhodu v Afriko?

Po televiziji, revijah in družbenih omrežjih vsi spremljamo razmere drugod po svetu, tudi v Afriki. Zmeraj so se me dotaknile zgodbe o lačnih afriških otrocih, ljudeh brez vode, brez zdravstvene pomoči, ljudeh, ki so prepuščeni sami sebi. Tam je veliko ljudi brez izobrazbe, saj v nekaterih regijah sploh ni šol ali pa so te za večino otrok cenovno nedostopne. Takšne in podobne zgodbe so me spodbudile, da bi tudi sama po svojih zmožnostih pomagala. Drug razlog za moje potovanje pa je bilo avtentično izkustvo Afrike. Ko se nekam odpraviš turistično in si zaprt v turističnih letoviščih, težko izkusiš pravo kulturo njihovega življenja. Sama sem želela ravno obratno. Videti pravo Afriko, afriško kulturo in afriške ljudi z njihovimi navadami ter pridobiti razumevanje afriške skupnosti.

So vaše predstave, ki ste si jih ustvarili pred odhodom v Kenijo, resnične?

Predstavljala sem si, da so razmere v Keniji izredno težke. Nisem pa verjela, da tako zelo. Otroci dejansko stradajo. Številni, tako imenovani »otroci iz ulice«, nimajo domov, so brez staršev, brez osnovnih pogojev za normalno življenje. Pogosto nimajo možnosti izobrazbe, saj ni sistema, ki bi večini to omogočal. Njihov vsakdan je brez upanja, brez ciljev in načrtov za naslednji dan, kaj šele za naslednja leta. Spijo ob cestah, na betonu in pokriti z vrečami. Svoj obup lajšajo z vdihovanjem poceni lepil, kar jih za trenutek oddalji od krute realnosti.

Zgodbe iz Kenije so res žalostne. Kako so vas v programu Pota pripravili na soočenje z realnostjo na končni destinaciji?

Na pot v Kenijo smo se začeli pripravljati februarja, odpravili smo se julija. Priprave so bile sestavljene iz vikend usposabljanj, iz več delavnic, kjer so nas pripravili tudi skozi ogled fotografij in videov, imeli smo več sestankov in srečanj naše skupine, sodelovali pa smo tudi v izzivu »Iz cone udobja«, ki smo se ga prvo aprilsko soboto udeležili kot skupina in v Šoštanju pomagali v Zavodu Živim. Kasneje smo imeli še več ekipnih sestankov, organizirane pa so bile tudi delavnice prve pomoči. V sedemnajstih letih, odkar deluje program Pota, je v njem sodelovalo že 809 prostovoljcev, ki so služili otrokom, domačinom in misijonarjem v 29 različnih programih po svetu. Letos je program Pota deloval na sedmih lokacijah po svetu.

Kako je potekala pot do Kenije? S kakšnimi izzivi ste se soočali?

7 mladih prostovoljcev se nas je zbralo na letališču v Ljubljani, od koder smo potovali do Istanbula. Tam smo ves dan čakali na 7-urni let do kenijske prestolnice Nairobi. V sklopu poti do končne destinacije smo doživeli safari, spali v šotorih in se po nam nepredstavljivo neurejenih cestah vozili z improviziranim vozilom. Vožnja po 700-kilometrski cesti, ki je na številnih odsekih še neasfaltirana, je trajala 14 ur, prečkati pa smo jo morali v določenem časovnem okvirju v času dnevne svetlobe, saj jo ponoči policija zapira, ker zaradi kriminalnih združb postane prenevarna za prečkanje. Po dolgem potovanju smo prispeli do Lodwarja, kjer je bil naš gostitelj tamkajšnji duhovnik Father Paul Areman. Nastanjeni smo bili v za naše standarde izredno skromnem župnišču, ki pa je v okrožju, kjer smo živeli, ena najbolje zgrajenih stavb in njim predstavlja skoraj luksuzno bivališče.

Kaj ste na končni destinaciji – v Lodwarju – prostovoljci počeli in doživeli?

V Lodwarju so nas pričakale radovedne oči domačinov, s katerimi smo se v naslednjih tednih še srečevali. Vsak dan smo se ob 6.30 zjutraj udeležili svete maše, nato pa se vrnili v župnišče na zajtrk. Sledil je odhod proti centrom, kjer smo pomagali. Dopoldan smo bili razdeljeni v dve skupini – ena se je odpravila v Center za otroke iz ulice, druga pa v Center za gibalno ovirane. V Centru za gibalno ovirane smo otroke najprej zjutraj z avtobusom pobrali po domovih, jih umili, preoblekli, nahranili, jim pomagali pri razgibavanju in delali družbo, v Centru za otroke iz ulice pa smo se z njimi igrali, prirejali delavnice in skupaj kakovostno preživljali čas. Okrog 13.00 smo se vrnili v župnišče na za kenijske razmere bogato kosilo, ob 15.00 pa se kot skupina odpravili v tretji center, Dom svetega Luke, kjer domujejo gluhi in gluhonemi otroci. Tudi z njimi smo imeli razne delavnice, skupaj ustvarjali, se igrali, se naučili osnov znakovnega jezika in uživali v družbi drug drugega. Zadnji teden našega domovanja v Keniji smo sodelovali tudi pri organizaciji mladinskega srečanja, kjer smo s skoraj 100 mladimi iz različnih krajev iz regije Turkana razpravljali o težavah, s katerimi se srečujejo mladi, primerjali način življenja v Sloveniji in Keniji, se pogovarjali o veri, molili, igrali športne igre in se družili. Vsak dan sta nas spremljala tudi dva mlada študenta Esau in Pepetrua, ki sta z nami preživela vse dni našega obiska in smo med tem časom postali pravi prijatelji.

Na kakšen način pa delujejo omenjeni centri – ali je oskrba na voljo vsaj večini otrok?

Vodje Centra za otroke iz ulice izvajajo obhode po Lodwarju in skrbno spremljajo tamkajšnje otroke na ulici. S premišljenostjo izbirajo potencialne kandidate, ki bi jih lahko vključili v center in jim ponudili celostno resocializacijo. Tako da ne, oskrba nikakor ni na voljo večini otrok. V marcu in septembru vsako leto v center sprejmejo okrog dvajset otrok, ki tam najdejo varno zatočišče za polletno obdobje rehabilitacije. Po šestih mesecih pa vse otroke iz centra podvržejo posebnemu preizkusu – tisti, ki se vrnejo, vodje prepoznajo kot predane izobrazbi in pričakujejo, da bodo vztrajali na tej poti. Otroci so toplo sprejeti v ta center, ki sčasoma postane njihov dom – kjer spijo, se hranijo, preživljajo prosti čas, dopoldan pa se posvečajo šoli. V centru jim je omogočeno, da ostanejo toliko časa, kot je potrebno, da dosežejo želeno raven izobrazbe – nekateri celo doštudirajo.

Pomagali ste jim torej v centrih. Pa še kako drugače – finančno oziroma materialno?

Vsak izmed prostovoljcev je v svoji farni župniji prosil za donacijo. Sama sem ob podpori Antona Frasa, farnega župnika pri Sveti Ani, na cvetno nedeljo sožupljanom pozvala in jih prosila za sodelovanje v projektu Krščanske mladine. Predstavila sem predvideni program in pozitiven odziv ljudi iz Svete Ane me je presenetil, hkrati pa spodbudil k nadaljnjim pripravam na pot v Kenijo. Zbrali smo 1662 EUR, ki smo jih razdelili med vse tri omenjene centre. Denar so porabili za prehrano otrok, nakup osnovnih šolskih potrebščin, učnih pripomočkov, obutve, oblačil in manjše obnove centrov. Hvaležna sem vsem srčnim ljudem, ki so prispevali v ta dobrodelni namen.

Pomoč ste izkazali na različne načine. Kako pa je bilo poskrbljeno za vas – na primer prehrana?

Dobili smo največ in najboljše, kar imajo. Jedli smo za Kenijce značilne chupatije – tortilje iz pšenične moke in vode. Pa tudi ughali (polento), riž in kozje meso ter značilen fižol s koruzo. Hrana je bila res enolična, a pojedli smo jo z veliko mero hvaležnosti, sploh ker smo bili vsakodnevno v stiku s številnimi lačnimi, ki pogosto nimajo niti enega obroka dnevno.

Vam je kateri izmed dogodkov ostal v posebnem spominu?

Prav vse, kar sem doživela, je izredno pomembna in dragocena izkušnja zame, moje življenje in študijsko pot. Najraje se spominjam Centra za gluhe in gluhoneme, kjer smo se kljub sporazumevalnim preprekam nekako razumeli in se mi je za večno vtisnilo v srce njihovo iskreno veselje, ki jim je sijalo iz oči, ko smo se vsak popoldan vračali k njim. Prav vsak izmed otrok, s katerim sem se srečala, je v meni pustil pečat.

Kako bi za zaključek povzeli svoje doživetje?

Projekt mi predstavlja nepozabno in edinstveno izkustvo, na katero se bom vedno z veseljem spomnila in jo ohranjala v svojem srcu. Doživetje mi je odprlo oči. Spoznala sem, da imajo ljudje v Keniji malo, a hkrati zelo veliko. Dobila sem vpogled v drugo kulturo, v ljudi, ki so srčni, skromni in zelo gostoljubni. Želim si, da bi se vsi ljudje na svetu znali veseliti tega, kar nam je dano in kar imamo. Ker imamo zares veliko.