Luko Sambolca je življenjska pot pripeljala v Jurovski Dol, kraj, ki ga je obiskoval že kot otrok, a si takrat ni predstavljal, da ga bo nekoč imenoval dom. Po številnih preobratih, ki nam jih življenje tako rado pričara, je zdaj srečen in izpolnjen: kot profesor športne vzgoje je zaposlen na osnovni šoli, v Nogometnem klubu Jurovski Dol pa opravlja naloge vodje nogometne šole. Z nami je odkrito delil svoje misli o razlikah med otroki na podeželju in v mestu, pomembnosti športa za mlade in svoji ljubezni do nogometa. Poleg tega se v kraju bori za boljšo infrastrukturo kluba, v prostem času pa uživa v aktivnih družinskih srečanjih.

Tujec, ki je postal domačin

Kot mladi nogometaš takrat še Nogometnega kluba Rače, od koder tudi prihaja, je ob vsakem gostovanju v Svetem Juriju razmišljal, »kam bogu za hrbet sem pa zdaj prišel,« iskreno prizna. Po osnovni šoli je izbral gimnazijo, potem pa ni obstajalo več nič drugega kot šport. Zdaj nasmejano pove, da ne bi spremenil ničesar, čeprav se je od takrat življenje večkrat obrilo drugače, kot je načrtoval: »Brez pomisleka sem po srednji šoli odšel študirat na Fakulteto za šport v Ljubljano. Zaradi zdravstvenih težav z gležnji sem nogomet opustil, saj si nisem mogel privoščiti izostankov na fakulteti. Vedno se zgodi tisto, kar najmanj pričakuješ. V Ljubljani sem spoznal dekle, se zaljubil in kmalu sva začela razmišljati o družini. Čeprav sva tam oba že imela službe, sva vedela, da otrok ne želiva vzgajati v centru mesta, temveč na podeželju – v naravi in s tradicionalnimi vrednotami. Oba sva se želela vrniti na domačo Štajersko.

Partnerka je domačinka iz Jurovskega Dola in nekako sva pristala tukaj. Sprva sem bil tujec, zdaj se resnično počutim tukaj doma. Imam čudovito družino, najboljšo službo, veliko časa preživim z mladimi, nenehno se gibam, moja pisarna je igrišče. Ničesar ne bi zamenjal,« zadovoljno pojasni Sambolec.

Učitelj, ki ne samo uči, temveč tudi vzgaja

Kot profesor športne vzgoje je poučeval v Ljubljani, Jakobskem Dolu in Destrniku, trenutno pa je zaposlen na Osnovni šoli Jožeta Hudalesa v (zdaj že domačem) Jurovskem Dolu. So razlike med otroci v mestu in na podeželju res opazne? Luka brez pomišljanja odgovori: »Vzgojno so si vsekakor različni. Zame je otrok otrok, ne glede na to, kje živi in iz kakšne družine prihaja. A že če mlade Jurovčane primerjam s sovrstniki iz Lenarta – pa ne mislim nič slabega – so si različni. Ta razkorak je še večji, če jih primerjamo z Ljubljančani. Če se s svojimi učenci tukaj nekaj dogovorim, to velja. Tudi, ko jih kam peljemo – dan dejavnosti, šola v naravi ipd. – so poslušni, pridni, povsod jih pohvalijo. Seveda so izjeme, a jedro je tukaj res zdravo.

Vesel sem, da učim na »vaški« šoli. Trenutne razmere v šolstvu niso rožnate, a sam verjamem, da kjer je volja, je tudi pot. Vzgajamo in učimo. Če jim nekaj damo, vsak učitelj na svojem področju, bodo tudi oni v življenju lažje premagovali raznovrstne ovire. To so ja naši nasledniki. Vedno bi si seveda želel boljše pogoje, ampak to kar imamo cenimo in s pridom izkoriščamo.«

OŠ J. Hudalesa v tem šolskem letu že četrto leto zapored izvaja razširjen program, ki se imenuje Gibanje in zdravje. Osnovnim trem uram športne vzgoje tedensko skozi ta program dodajo še tri – ne le neposrednega športa, temveč tudi na tematiko varnosti, preventive, kuhanja itd. »Osebno stremim k temu, da bi vsak otrok imel tedensko vsaj pet ur športa. Vse dodatne dejavnosti se velikokrat izvajajo na pobudo nas, učiteljev, ki poskušamo ponujati kakšne dodatne vsebine. Na drugi strani je treba paziti, da ni preveč vsega – da se ne pokrivajo urniki, da otroci fizično in psihično zmorejo. V teh obšolskih dejavnostih otroci pogosto najdejo svojo močno plat – pokažejo nekaj, česar pri pouku mogoče ne morejo,« pove sogovornik.

Ob omenjenem razširjenem programu športne vzgoje v osnovni šoli Luka vodi še interesno dejavnost v vrtcu: »Enkrat na teden imamo z vrtčevskimi otroki tako imenovan nogometni vrtec. To še ni pravi nogomet, je pa neko spoznavanje s športom, tekom, žogo ... Luštno je, ker res prihajajo z veseljem. Na tak način v bistvu tudi olajšamo delo nekaterim staršem, ker lahko kasneje, kot bi sicer, pridejo po otroka.«

V Jurovskem Dolu so otrokom ob neokrnjeni naravi, v katero se velikokrat podajo, na voljo manjša šolska telovadnica, zunanje rokometno igrišče z umetno maso, peskovnik za skok v daljino, tekalna steza, športni park z igriščem za tenis in odbojko na mivki ter nogometni park.

Priznanje občine za uspešno delo je spodbuda za nadaljnje ustvarjanje

Med vrsticami je moč razbrati, da je center Lukovega športnega sveta prav nogomet. Čeprav ga ta ljubezen spremlja že od otroških let in jo je predal tudi obema sinovoma, pa je bilo obdobje, ko ga je spremljal le na daleč. Med študijem ga je zaradi že zapisanih razlogov opustil, kaj se je dogajalo po selitvi v Jurovski Dol?

»Prej sem sanjal o Ljubljani, tam sem se super počutil in čeprav sva se v Jurij preselila po skupni želji in odločitvi, je bila zame selitev kar šok. Ko prideš v tuji kraj, med tuje ljudi, si pač tujec. Kakorkoli pogledaš. Sprva sem zato ves svoj prosti čas posvečal tistemu, kar sem poznal, kar mi je bilo edino domače – svoji družini, partnerki in prvemu otroku. Takrat sem se še vozil drugam v službo, kar mi je prav tako vzelo nekaj časa.

Sčasoma sem se vse bolj zaljubljal tudi v sam Jurovski Dol. Spoznaval sem sokrajane in kraj, nabiral prijatelje in se tukaj tudi zaposlil. Nisem verjel, da je to sploh mogoče, ampak zdaj se tukaj res počutim »doma«. Na sprehodu po tej naši prelepi dolini z neokrnjeno naravo ne srečaš nikogar. Na ulici se mimoidoči zmeraj pozdravljajo in nasmehnejo drug drugemu. Vsi se poznajo oziroma poznamo. Čeprav »nisem od tukaj«, sem postal »domačin«,« z nasmehom na ustnicah pove Luka.

Sambolčevo dobro in predano delo potrjuje občinsko priznanje Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah, ki ga je za opravljanje nalog vodje nogometne šole pri domačih športnikih in delo trenerja mlajših nogometnih generacij prejel v letošnjem letu. Ima takšno priznanje priseljencu večjo ali manjšo težo? Sambolec skromno odgovarja:

»Vedno poudarjam, da takšnega priznanja ne moreš dobiti sam. Res je, da je dotično priznanje naslovljeno name in je zagotovo potrditev, da delam dobro, da ljudje to opazijo in cenijo, a nogomet je ekipni šport in za našimi dejavnostmi stoji cela ekipa ljudi, ki se resnično trudijo. Ker delamo z mladimi, je vsaka potrditev našega dela še toliko bolj pomembna.«

Foto: Foto Askari

Nogomet in življenje sta ekipna športa

Luka je v klubu začel delovati v letu 2016. Takrat je Nogometni klub Jurovski Dol poleg članske ekipe zastopala le še kakšna selekcija ali morda dve. Zdaj imajo s pomočjo peščice igralcev od drugod polne vse selekcije – od U7 do U19, člansko in veteransko ekipo. Luka ponovno izpostavi skupinske zasluge: »Omeniti moram predsednika društva Robija Črnčeca, Dušana Ribiča, Sašo Urbaniča in Bernarda Petka – to so fantje, ki se skupaj z drugimi člani društva trudijo za napredek. Skupaj nam je uspelo povzdigniti klub; napolniti selekcije in vrniti nogometno dogajanje v Jurij.« Trenutno trenira z vrtčevskimi otroki in selekcijo U9, več mu časovno ne znese. »Tudi naporno je. Sem zagovornik tega, da ne dajem le navodil, temveč z otroki vaje tudi izvajam. Tako pri športni vzgoji kot na treningih.

Poleg tega pri tako majhnih še nisi le trener, ampak tudi kaj drugega – treba je obrisati kak nos, zavezati kopačke, obrniti hlače … pa vzgajati, učiti, predstavljati tudi neke druge vrednote, ne samo športa oziroma nogometa. Moja vizija je, da vzljubijo žogo, gibanje, druženje. Tudi če ne bodo nikoli nogometne zvezde, je bolje, da tekajo po igrišču, kot da doma sedijo na kavču.

Ob porazih je treba izpostaviti napake, a le zato, da se iz njih nekaj naučimo. Poraz ni nikoli konec sveta, je le pokazatelj tega, kje si in kaj moraš početi vnaprej. Seveda pa pazimo na tiste, ki izstopajo – pod okriljem regijskega centra jim omogočimo povezovanje z najboljšimi igralci v mariborski okolici. Zelo ponosni smo tudi na vsako deklo, ki si upa resno vstopiti v ta šport,« misli strne Sambolec.

Luka je avgusta dopolnil štirideset let, kar pomeni, da že igra za veteransko ekipo. Z njo so lansko sezono zaigrali tudi v Nacionalnem nogometnem centru Brdo in se uvrstili med najboljše štiri ekipe v državi. »Za člane sem pa že prestar, ja,« se pošali na svoj račun in nadaljuje: »Se pa je v klub vrnilo veliko domačih igralcev – ki so igrali drugod, tudi v prvi ligi. Na te zdaj močno računamo, upamo, da se bo članska ekipa v tej sezoni uvrstila čim višje na lestvici.«

Konstantno stremijo k napredku

»Ciljev nikoli ne zmanjka. Osnova je zdravje – doma, v razredu, v klubu. Sicer pa si v službi želim konstantnega napredka, povezanega kolektiva in zadovoljnih učencev – pa ne mislim ocen, temveč vzajemnega razumevanja in predanih vrednot.« Tudi na nogometnem področju se zastavljanje ciljev nikoli ne neha, pojasni Luka:

»Manjka nam še kar nekaj infrastrukture. Z domačo občino se nam je uspelo dogovoriti za postavitev razsvetljave na pomožnem igrišču. Potem bi si želeli še igrišče z umetno travo. Naš celotni objekt je eden starejših na tem območju, potrebovali bi prenovo garderob, tušev, pisarne ... Cenimo, kar imamo, seveda pa konstantno stremimo k napredku.«

Iz pogovora je skorajda mogoče razbrati, da njegovo življenje poleg družine – partnerke in obeh sinov – v veliki meri sestavljata služba in nogomet. Katere aktivnosti še zapolnjujejo tisto malo prostega časa, ki ostane? »Pri nas je res vedno nogomet, tudi doma. Oba sinova imata nenehno žogo ob sebi, včasih se partnerka že jezi na vse tri. Radi smo skupaj in radi smo aktivni. Nove kolesarske poti nam omogočajo varne družinske izlete – zapeljemo se recimo do Trojiškega jezera, čaka nas še »vzpon« na Sveto Ano. Ko mi zadiši malo samote, pa rad preberem kakšno knjigo – avtobiografije, psihologija človeka, razvoj otroka ... Včasih zapaše tudi brezdelje ob kavici na domači terasi,« lahkotno zaključi Sambolec.