Častni naddekan in častni občan Lenarta Martin Bezgovšek je vse od leta 1973, ko je bil v Mariboru posvečen v duhovnika, tesno povezan z Župnijo sv. Lenart in z mestom Lenart kot takim. Zdaj že pet let deluje v Župniji Sv. Barbare v Koreni, a se v Lenart vsakič znova z veseljem vrača. Letos je ob 50-letnici duhovništva v župnijski cerkvi sv. Lenarta tudi daroval zlato mašo. Pravi, da ob vsakem obisku navdušeno spremlja razvoj in nove pridobitve v kraju.

V pričakovanju veselega decembra smo se z njim pogovarjali o spremembah, vrednotah in živi veri, seveda pa tudi o dveh dobrih možeh – Miklavžu in Božičku.

Kaj se je najbolj spremenilo, odkar ste pred (več kot) 50 leti postali duhovnik? Na kaj zdaj morda tudi sami gledate drugače?

»V Lenartu se podobno kot povsod drugje po Sloveniji in Evropi pogled na kristjane spreminja. Sprejemanje krščanstva je bilo pred 50 leti absolutno močnejše. Po tej strani je bilo takrat lažje oblikovati, reševati, popestriti življenje. Razvoj pa gre naprej. Zagotovo so področja življenja tudi na vasi ali v manjših naseljih prevzeli drugi. Ti drugi ne nosijo vsi oziroma je med njimi manj tistih, ki bi krščanske vrednote nosili s seboj.

Veste, vera je edina, ki navdušuje, pa ni opij. Te ne omami, ne jemlje ti kritičnega mišljenja.

Zaradi vseh svetovnih dogodkov in njihovega vpliva na odnos družbe do Cerkve ta išče poti, kako ohraniti sožitje, neko znosno življenje v svojem okolju. In svojo samostojnost.

Včasih ob vsem hudem v svetu celo sam pomislim, hvala bogu, da sem že toliko star,« se pošali in doda: »Vi ta mladi boste še marsikaj doživeli, veliko vas še čaka. Seveda tudi veliko lepega!«

So se vrednote, tudi vera, v teh letih res toliko spremenile ali jih le doživljamo in izkazujemo na drugačen način?

»Vere je manj, žal, ni pa se v človekovi notranjosti zares izbrisala. Je pa zanjo zagotovo manj kondicije.

Veliko praznikov smo izbrisali, da niso več dela prosti dnevi – kako bi lahko potem sploh pričakoval, da bo nekdo ob službi šel še k maši, ko pa mu preprosto ne znese?

Ni pa ta čas narejen tako, da bi vsa prizadevanja v človeku po duhovnem bogastvu uničil. Imamo veliko skupin – zakonske in mladinske skupine, duhovne vaje ipd., ki živijo v okviru Cerkve, pa včasih ostanejo neopažene. Ti ljudje dihajo in živijo Boga, pa to ne pomeni nujno, da ob nedeljah zahajajo k maši.

Sploh srečanja za mladino v sebi nosijo sporočilo odprtosti. Otroci nimajo odpora do nepoznanega, drugačnega. So neobremenjeni.«

Bezgovšek mi pove, kako se recimo otroci veselijo obiska Miklavža oziroma sv. Nikolaja v cerkvi. Doživel je celo, kako je z eno od družin nekoč prišel prijatelj iz muslimanske družine. Skupaj z drugimi otroci je nadušen pričakoval darilce, popolnoma brez predsodkov. In tako otroci pogosto za seboj povlečejo še starše, ki jim obotavljajoče sledijo.

»Dobromisleči in visokokulturni ljudje, ne glede na skupnost, iz katere izhajajo, niso problem. Kjer ni sensibilnosti, pa se strani prepirajo,« še doda Bezgovšek.

Dotaknila sva se že Miklavža, kaj pa Božič? Je prav, da tako in drugače praznujemo cel december, ali se je ob tem pozabilo na bistvo – prihod Božjega sina?

»Kulturno oziroma duhovno vzdušje, ki ga Božič prinaša s seboj, prinaša tudi nek drug način komuniciranja. V decembru se ljudje več družijo, skupaj se veselijo.

Sama cerkvena mitologija se je razširila, popestrila. V priprave na Božič so se dodale božičnice, kjer se s pesmijo mladih obogati tisto vzdušje pred osrednjim prazničnim dnem oziroma večerom. Družine skupaj postavljajo jaslice, pri čemer je na primer nepomembno, v katero smer otrok obrne figurice, ker je bistvo v povezovanju in v tem, da se jih kaj od te zgodbe – Božjega rojstva – dotakne.

Ta božična dekoracija, jaslice in tudi vse ostalo, kar v decembru razstavimo, tako razveseljuje, da je niso sprejele le družine, ki verujejo v Boga, temveč tudi družba. Danes torej ne okrašujemo le domov, temveč z lučkami razsvetlimo celotna mesta. Tudi obdarovanje je konec koncev le način, na katerega razveselimo družinske člane oziroma sorodnike, prijatelje.

Hkrati je vse to povezano tudi s pričakovanjem novega leta. S pričakovanjem novega obdobja, ki naj bi bilo polno veselja, povezanosti, upanja.

Ne glede na vsa dogajanja čez leto z veseljem opažam, da so cerkve za božič še vedno polne do zadnjega kotička. Kot da nekje v zraku bdi misel: »Nekaj lepega se dogaja.«

Želim si, da bi takšno vzdušje med ljudmi ostalo vse leto. Hvala bogu, da se skupaj veselimo. Veselje povezuje. Na to pa se veže tudi duhovni pomen, kajti Kristus, Božji sin, prihaja v ta svet nepovabljen – iz lastne dobrote in plemenitosti, v katero kot kristjani verujemo. In če hočemo karkoli od tega resnično slaviti, moramo biti tudi sami dobri. Dobroto moramo nositi tudi v svojem srcu. Veste, dobrota v sebi nosi večnost, slabe stvari pa v sebi ne nosijo ničesar.«