Nogomet je zaradi svoje vznemirljive dinamike, enostavnosti igranja in globalne privlačnosti eden najbolj priljubljenih športov na svetu. Za igranje potrebuješ le žogo in nekaj prostora, saj se ga lahko igra kjerkoli, od uradnih stadionov do ulic in travnikov. Enostavno ga je začeti igrati, a hkrati omogoča neskončno možnosti za razvoj spretnosti, taktike in strategije. Igralci lahko skozi igro izrazijo svoje strasti, zgradijo prijateljstva in se učijo pomembnih življenjskih lekcij, kot so timsko delo, vztrajnost in sprejemanje porazov ter zmag.

Pogovarjala sem se z mladima nogometašema, ki sta v lanskem letu postala nogometna sodnika.

Anže Horvat je športnik že od majhnih nog. Najprej je treniral atletiko. Pri 8 letih pa si je tako kot večina njegovih sošolcev želel igrati nogomet. Svojo nogometno pot je začel v NK Podvinci.
Aneja Simoniča je za igranje nogometa navdušil oče. Pri rosnih 5 letih je že začel s treningi v NK Aluminij, v klubu je treniral kar sedem let. Pri 12 letih je s treningi nadaljeval v NK Podvinci in tam trenira še danes.

Kako bi opisala svoj stil igre in vlogo na igrišču? Kateri trenutek ali tekma v vajini karieri vama je najbolj izstopala in zakaj?

Anže: Vsak ima na igrišču svojo vlogo, vsaka pozicija je enakovredna. Ena pomembnejših tekem je bila lansko sezono tekma, s katero smo postali MNZ prvaki.

Anej: Na igrišču imam kot igralec vlogo napadalnega krila, torej kreiram akcije za gol in tudi pomagam v obrambi. Seveda izstopajo trenutki, v katerih igram za člansko ekipo, vendar so mi v spominu najbolj ostale kvalifikacijske tekme za višjo ligo. Te so mi dale novo znanje in izkušnje, bil je užitek igrati tekmo z veliko gledalci.

Kako se pripravljaš na tekme in ohranjaš vrhunsko fizično kondicijo?

Anže: Na treninge hodim precej redno, zato nimam problemov s kondicijo, včasih pa se tudi dobimo s prijatelji na igrišču v Trnovski vasi.

Anej: Za fizično kondicijo poskrbim z vsakodnevnimi treningi. Pred tekmo rad poslušam glasbo, razmišljam o tekmi in mojih odločitvah, saj mi je tako potem lažje na igrišču.

Kaj vaju je navdušilo, spodbudilo, da sta se odločila postati nogometna sodnika?

Anže: Definitivno neka nova izkušnja v življenju ter to, da si čez vikend nekaj zaslužim in to pri tem, kar rad počnem.

Anej: Za sojenje so me navdušili moji prijatelji, ki so tudi sodniki. Seveda pa je tudi mene zanimalo, kako je biti sodnik in gledati na tekmo, saj jo kot igralec zagotovo gledaš drugače.

Kot sta povedala, je tečaj za sodnika trajal dva dni, nato so sledili testi. Najprej sta postala sodnika pripravnika, po enem letu sta prejela sodniške grbe in postala sodnika. Kako se pripravljata na sodniške naloge?

Anže: Izven tekem so razni seminarji, delovne skupščine in podobno.

Anej: Priprave na tekmo, kjer sodim, se zelo razlikujejo od priprav na tekme, kjer igram. Pred sodniško tekmo poskušam ostati miren in se dobro pripraviti na težke in hitre odločitve.

Koliko tekem sta že sodila? Kaj vama je bilo pri tem najtežje?

Anže: Sodil sem že 25 tekem. Najtežje se je soočati s pritiskom s tribun.

Anej: Sodil sem 16 tekem in najtežje je ostati miren, zbran in zelo hitro sprejemati pravilne odločitve med tekmo.

Kaj menita, da je ključno za uspešno in pošteno sojenje v nogometu? Kakšne spretnosti in lastnosti so ključne za dobrega sodnika v nogometu?

Anže: Potrebno je, da si pri sojenju zbran in fokusiran le na tekmo. Dober sodnik mora biti nepristranski.

Anej: Za uspešno sojenje moraš biti z glavo na tekmi. Moraš biti osredotočen na tekmo in biti pripravljen na težke in hitre odločitve.

Kakšen nasvet bi dala mladim, ki bi se radi podali v sodniško kariero v nogometu?

Anže: Pri tem bi jih spodbudil. Vsak začetek je težak, zato naj ne odnehajo.

Anej: Če ti je všeč nogomet in bi se rad preizkusil tudi kot sodnik, poskusi in ne odnehaj, saj te bo s trdim in z dobrim delom vse nazaj nagradilo.

Dušanka Škamlec
za Trnovski zvon