V Brengovi, nedaleč od Cerkvenjaka, živi eden od največjih poznavalcev narečij na gričevnatem svetu med Dravo in Muro, upokojeni univerzitetni učitelj, nekdanji ravnatelj Univerzitetne knjižnice v Mariboru in nekdanji urednik revije Dialogi, avtor narečnega slovarja severozahodnoprleškega govora »Gučati po antujoško« in jezikoslovec, dr. Bernard Rajh. Izkoristili smo njegovo ljubeznivost in se z njim pogovarjali o narečnem govoru v Slovenskih goricah, o tem, kako ga ohraniti, in nasploh o jezikovni kulturi in jeziku, ki je za Slovence še posebej pomemben, saj brez njega ne bi bili to, kar smo.

»Človeški jezik je najčudovitejša stvar na svetu,« ste nekoč zapisali in dodali, da z njim izražamo svoje misli in čustva, se sporazumevamo s soljudmi in vplivamo nanje, posredujemo spoznanja o svetu in ohranjamo vedenje o preteklosti itd. Se tega zavedamo in se vse življenje dovolj jezikovno izobražujemo, da resnično znamo povedati to, kar želimo? Ali jezikovna kultura napreduje ali nazaduje?

Dejstvo je, da se uporabniki jezika neverjetnih razsežnosti jezikovnega sporazumevanja kot samosvojega človekovega orodja le redko zares zavedamo, čeprav ga od vseh svojih življenjskih pripomočkov vsak dan in najpogosteje uporabljamo. Njegov pomen odkrijemo šele, ko ga ne moremo uporabiti (npr. gluhi, nepismeni, pojav tujega jezika oziroma pisave). Z rabo jezika je človek pravzaprav postal »človek«, saj preko njega tudi misli, z njim vzpostavlja odnose s soljudmi, prenaša civilizacijske dosežke, načrtuje svojo prihodnost in še marsikaj.

Ko prepoznamo te neslutene zmožnosti jezika oziroma jezikovnega sporazumevanja, mora postati naš odnos do (tudi slovenskega) jezika povsem drugačen, ne pišmeuhovski, ampak spoštljiv odnos do nečesa, kar nas dela primate med živimi bitji.

Po nekaterih podatkih je pri nas še vedno veliko funkcionalno nepismenih, ki niti prošnje za sprejem v službo ne znajo napisati sami. Kaj lahko storimo za izboljšanje razmer?

Svoj odnos do (slovenskega) jezika in svoje pozitivno praktično jezikovno obnašanje lahko gradimo oziroma izpopolnjujemo na več načinov. Najprej torej z razumevanjem jezika kot nepogrešljivega človekovega orodja, ki hkrati določa našo človeško (in tudi slovensko) identiteto. Slediti mu morata nenehno jezikovno izobraževanje in usposabljanje (šola, samoizobraževanje, uporaba jezikovnih priročnikov), kar pa spremlja samozavestna jezikovna raba na najrazličnejše načine, od vsakdanjega pogovora do poslušanja/branja ter ustvarjanja strokovnih, znanstvenih in umetnostnih besedil. Kompetentna uporaba jezika, kot smo že rekli, nas v svojem bistvu dela ljudi, širi naša obzorja ter tudi omogoča našo družbeno vlogo in vpliv.

Vse več ljudi, zlasti mladih, v današnji računalniški dobi prisega na informacijsko tehnologijo in sodeluje na družabnih omrežjih. Mnogi pri tem uporabljajo nekakšen sleng, pri čemer ne spoštujejo nobenih jezikovnih pravil. Tudi klasičnega branja je vedno manj. Kakšen je vaš odnos do tega?

Sodobna komunikacijska tehnologija ponuja vtis, da je najpomembnejša stvar na tem svetu, in s svojo superiornostjo ogroža uveljavljen tradicionalni pomen jezika oziroma sporazumevanja z njim. Tudi dodelana oblika sporočil oziroma besedil je v popolnem razkroju. Ob tem pa pozabljamo, da so tudi izumitelji te tehnologije vse svoje uporabljeno znanje pri njenem ustvarjanju črpali le iz klasičnih jezikovnih virov in da omenjeni tehnološki čudež tudi v najsodobnejši obliki ne deluje brez jezika in jezikovnih sporočil; celo svoj negativni družbeni vpliv (seveda tudi ekonomski profit) ustvarja na osnovi jezikovnega sporazumevanja. Vse bolj spoznavamo, da doseženo izobilje informacij in sporočil postaja tudi balast brez smiselnega namena, celo kaos.

Moje globoko prepričanje je, da človeka lahko bogati le usvajanje preverjenih informacij in relevantnih znanj (iz klasičnih ali najsodobnejših jezikovnih virov), škodi pa mu odvisnost od množine katerih koli informacij ali celo od tehnologije, ki mu kakršna koli sporočila nudi, tudi vsiljuje.

Glasilo Ovtarjeve novice prejemajo gospodinjstva na območju šestih občin v osrednjih Slovenskih goricah. Gre za občine Lenart, Sveta Ana, Sveti Jurij v Slovenskih goricah, Benedikt, Lenart, Sveta Trojica in Cerkvenjak. Govorijo prebivalci na območju teh občin isto narečje ali se srečujemo z več narečji in s katerimi?

Narečna podoba osrednjega dela Slovenskih goric je v slovenistiki dokaj raziskana. V okviru panonske narečne skupine se tod pojavljata dve izraziti narečji, in sicer slovenskogoriško in prleško, ki se ločita predvsem po rabi e-jevskih in o-jevskih odrazov za stare slovanske samoglasnike (npr. »peisek, brieza, rouža, kuoš« v severozahodnem delu območja, »pesek, breza, roša in koš« pa v prleškem delu). Seveda je jezikovnih razlik še več (oblika deležniškega izglasja, različen nabor besedja, posebna jezikovna intonacija). Povsem ostre meje med obema narečjema seveda ni, poteka pa približno po črti od Ivanjcev, prek Oseka in Verjan do Spodnje Senarske in Zavrha, čez katero se prelivajo posamezne jezikovne značilnosti iz enega narečja v drugega (kot na primer kratkonaglašeni samoglasniki iz prleščine v slovenskogoriške govore proti severozahodu).

Odgovorili ste na vprašanje, do kod v Slovenskih goricah sega prleško narečje. Kaj menite o tezi, da Prleki niso dobili imena po pokrajini Prlekiji, ki nima jasnih in čvrsto določenih naravnih meja, temveč je Prlekija dobila ime po Prlekih, ki naj bi bili tu naseljeni že »prle« oziroma prej, kot se je začela ponovna kolonizacija sveta med Dravo in Muro, to je od 10. do 13. stoletja?

Problem poimenovanj Prlekija in prleški nikoli ni bil dorečen. Za Prleke so od nekdaj poimenovali le slovenskogoriške prebivalce na širšem območju v okolici Ljutomera, ki so v svoji govorici premogli omenjeno besedico »prle« za prislovni pomen »prej«. Prlekije kot zemljepisnega imena stroka ni nikoli uveljavila, kot prleško narečje pa so jezikoslovci določili skupino govorov jugovzhodnega dela Slovenskih goric, za katere sta značilna enoglasna sestava kratkih in dolgih samoglasnikov (v nasprotju z dvoglasnimi samoglasniki v slovenskogoriškem in prekmurskem narečju zahodno oziroma vzhodno od prleškega narečja).

Kako je danes v osrednjih Slovenskih goricah z uporabo narečnega govora? Se narečja ohranjajo ali pod vplivom medijev in družabnih omrežij izginjajo oziroma se spreminjajo? Kaj bi veljajo storiti za njihovo ohranitev?

Vsa slovenska narečja tudi v širšem slovanskem svetu in celo v svetovnem merilu predstavljajo neverjetno jezikovno bogastvo. Treba pa je priznati, da se, kot vsak jezikovni pojav, nenehno spreminjajo; zlasti v sodobni družbi s pojavi vse hitrejšega razvoja na vseh ravneh, polnih migracij in globalnega enotenja, so tudi narečja pod vse večjim pritiskom in celo izginjajo, zlasti njihove svojevrstne posebnosti, ki so pravzaprav v protislovju z opisanim družbenim unificiranjem. Vsak tehnološki preobrat zavrže besedje prejšnje dobe, mešanje prebivalstva zbliža glasovne in slovnične razlike narečnih govorcev, splošni pogovorni in knjižni jezik ter tudi tuji jeziki večajo svoj vpliv na posamezna narečja.

Kar lahko dosežemo zoper pozabo narečnih jezikovnih dragotin, je to, da jih govorci v primernih govornih položajih uporabljamo, narečni strokovnjaki pa v čim večji meri in pravočasno s svojimi natančnimi raziskavami ter opisi dokumentirajo za prihodnost.