Včasih so rekli, da se dober vodja kali tako, da začne čisto spodaj, se po hierarhični lestvici počasi vzpenja in spoznava vse plasti podjetja ali ustanove, v kateri je zaposlen, zato ga težko »vozijo«. Tudi s Petro Kranvogel Korošec je tako: v lenarški knjižnici je začela delati še kot študentka, nadaljevala prek javnih del in projektno, napredovala do redne službe računalniškega informatorja in slednjič prevzela vodenje knjižnice kot njena direktorica. Je knjižničarka in profesorica slovenščine, torej v mesecu februarju, ko praznujemo kulturni praznik, obeležujemo pa tudi mednarodni dan maternega jezika, idealna sogovornica.

Z lenarško knjižnico ste se spoznali že veliko pred študijem, tako da vam je bila vse prej kot tuja.
Že kot deklica sem redno zahajala tja. Od nekdaj sem rada brala, v knjižnici je bilo tudi neko posebno vzdušje. Morda tudi zato, ker spadam v generacijo, ki je še veliko brala. Resnici na ljubo: veliko drugega tudi ni bilo.

Večletna raziskava je pokazala, da v povprečju več kot 40 odstotkov Slovencev ne prebere niti ene knjige, ki ni povezana s službenimi ali šolskimi obveznostmi, med razlogi za nebranje pa je pomanjkanje časa, volje in interesa.
To so vsekakor skrb vzbujajoči podatki. Pravijo, da je najpomembnejše obdobje za bralno kulturo posameznika tisto pred šolo, torej tako imenovano družinsko branje, ko starši svojemu otroku redno berejo ali pripovedujejo pravljice. Danes smo na žalost priče prave obsedenosti z zasloni vseh vrst. Že pojav filma in televizije je prinesel spremembe, saj se gledalcu za razliko od branja knjige ni treba poglabljati v like, zagnati domišljije, da si lahko predstavlja dogajanje, saj mu je že vse dano na pladnju. Moji junaki iz knjig so v moji glavi gotovo drugačni od vaših. Seveda branje od človeka terja intelektualni napor, koncentracijo, kar zna biti danes težava. Nekje sem prebrala, da so mladi samo osem sekund pri neki stvari na družbenih omrežjih; če jih torej v tem kratkem času vsebina ne pritegne, gredo na lov na druge. Mislim, da je to pomanjkanje osredotočenosti, »zicledra«, če hočete, danes resna težava, ki nato vpliva na vsa področja življenja.

»Imam srečo, da sem doma in v službi obkrožena z ljudmi, ki radi berejo.« Foto: Senka Dreu

Kako neki se lahko veter brije?

Med drugim na bralno nepismenost?
Seveda. Če cele dneve čepiš na družbenih omrežjih, kjer kraljujejo pogovorni jezik, okrajšave, napol poslovenjene angleške izpeljanke, besede brez šumnikov, stavki brez ločil ipd., potem se takega načina pisanja navadiš in pozabiš na pravopis, ali po domače, ne znaš več pisati. Da o besednem zakladu, ki ti ga nedvomno da samo branje leposlovja, sploh ne izgubljam besed. V nekem devetem razredu so preizkušali poznavanje besed. Med tistimi, ki so jih morali učenci opisati, sta se znašli tudi besedi letališče in letovišče. Zanimivo – ali pa kar grozno – je, da ju niso razločili, saj so mislili, da je letovišče napačno zapisano letališče. Naj povem še en podoben primer pomanjkanja besednega zaklada: v eni od srednjih računalniških šol sta imela dva fanta težave z razumevanjem besedne zveze veter brije, saj jima ni bilo jasno, kako se lahko veter brije.

Učitelji ugotavljajo, da imajo otroci danes veliko raje angleščino kot svoj materni jezik – slovenščino.
Najbrž zato, ker si mislijo, zakaj bi se učili nekaj, kar že znajo, saj vendar govorijo slovensko. Potem se soočijo s slovnico in pravili, kar pa je malce druga zgodba. Ali slovenščino marajo ali ne, je po moje v veliki meri odvisno tudi od tega, kako jo učitelj podaja.

Sovražnost je le odsev naše nevednosti

Za kratek čas ste se tudi vi preizkusili v vlogi učiteljice.
Res je. Pripravništvo iz slovenščine sem opravljala na osnovni šoli v Pesnici in moram reči, da imam na tisto obdobje lepe spomine. Ker sem bila športnica, trenirala sem odbojko, sem nekaj časa tam učila celo telovadbo. Všeč mi je bilo, da sem lahko v službo hodila v trenirki (smeh, op. p.). Mislim, da je bilo takrat še »luštno« delati v šoli, saj je to danes veliko težje, zlasti zaradi vsesplošnega pomanjkanja spoštovanja in razvrednotenja učiteljskega poklica. Učenci, njihovi starši in družba nasploh si veliko več upajo, kar je posledica vpliva družbenih omrežij, na katerih lahko vsak komentira vse, blati vsevprek in širi sovražni govor. Sovražnost pa ni nič drugega kot le odsev naše nevednosti. In smo spet na začetku: če bi več brali, bi več znali in razumeli, obenem pa bi tudi lažje razvijali kritično razmišljanje, da bi v današnji poplavi informacij znali izluščiti zrnje od plevela, torej verodostojne informacije od lažnih. Šele takrat lahko koristno uporabljamo internet in umetno inteligenco.

Čeprav ugotavljamo splošen upad bralne kulture, pa so vaše osebne izkušnje veliko bolj pozitivne.
Imam srečo, da sem doma in v službi obkrožena z ljudmi, ki radi berejo – od mojih staršev, moža in 12-letne hčerke do mojih sodelavcev v knjižnici in seveda naših bralcev. Knjižnica Lenart z enotami v Voličini, Sveti Ani in Cerkvenjaku šteje 2.651 članov, ki si iz leta v leto izposojajo več gradiva. Leta 2023 se je to število ustavilo pri 165.555, lani pa naraslo že na 183.496 izposojenih knjižnih enot, torej skoraj 20.000 več.

Na podeželju je bilo nekdaj branje slovenskih knjig tako rekoč obveza pri vsaki hiši, saj je bila narodna zavest zmeraj zelo prisotna.

Menim, da je ostala v veliki meri ohranjena vse do danes.

Od Združenja splošnih knjižnic so lenarške knjižničarke od pubude Lačni morda do knjige Ke 'mo jeli? leta 2022 prejele nagrado za najboljši projekt na področju strokovnega dela knjižnic. Foto: arhiv knjižnice

Knjižnica ni samo izposojevalnica

Kakšne knjige so najbolj priljubljene?
Naši bralci posegajo po pisani paleti knjižnih žanrov, od družbenih romanov do kriminalk in priročnikov, zlasti študentje prihajajo po strokovno gradivo, mnogi pridejo, ker bi pač nekaj brali in nam prepustijo izbiro, ali pa se oglasijo, da malce poklepečejo. Naša knjižnica namreč ni zgolj izposojevalnica knjig, ampak je tudi družabni prostor. Organiziramo knjižne predstavitve, v okviru bralne značke vabimo medse znane pisatelje, vsako drugo sredo imamo zelo obiskane pravljične urice, otroci so pri nas med drugim spoznali kurenta, gasilca, policista, vojaka, pred veliko nočjo pa tudi čisto pravega živega zajčka. Skratka, trudimo se z različnimi dejavnostmi narediti knjižnico in knjige zanimive. Za zdaj nam to dobro uspeva.

Kaj pa načrti in želje za v prihodnje?
Želim si nekoliko okrepiti naš desetčlanski kolektiv z vsaj še enim sodelavcem, da bomo lahko dlje odprti za bralce, nekoč pa si želim tudi samostojnih prostorov v vseh naših krajevnih enotah. V Sveti Ani je knjižnica namreč kar v šoli, zato smo tam malce utesnjeni, najbrž kdaj tudi moteči. Tudi ostali dve enoti sta locirani neposredno ob šolah, a imata ločene vhode. Sodelujemo v več projektih. Leta 2022 nas je Združenje splošnih knjižnic nagradilo za inovativno ohranjanje prehranske dediščine Slovenskih goric in povezave knjižnice s kulinariko oziroma za naš projekt Od pobude Lačni morda? do knjige Ke 'mo jeli?. »Migamo«, skratka, in se trudimo, morda dobimo še kakšno priznanje. Predvsem pa si želim zadostnega števila bralcev in izposojenega gradiva – potem bo vse, kot mora biti.

Na pobudo Knjižnice Lenart so na lenarški tržnici izpeljali prvi lenarški knjigomob. Več kot 40 ljudi različnih generacij je ob 12. uri za pet minut glasno prebiralo svojo najljubšo knjigo.