Miho Balažiča in Gregorja Nikolića so rastoče cene iz Maribora povlekle v Lenart, natančneje na ne tako majhno parcelo v Gradenšaku, kjer sta se na prvi pogled zaljubila v domačnost kraja in prijaznost ljudi. Ideja Džezve, kot lahko zdaj ponosno imenujeta svojo registrirano blagovno znamko, je začela nastajati že prej, v Žikarcah, kjer sta majhno leseno hiško kar štiri leta imenovala dom. Kar so bile tam le ideje in sladki izdelki za družino ter prijatelje, je koronakriza najprej prestavila v Gradenšak, vse večje zavedanje ljudi o lokalnih izdelkih in ponudnikih pa je zanju pomenilo izjemno priložnost, da združita svoji ljubezni do slaščic ter podjetniški žilici. Tako je pred dobrim letom dni luč sveta zagledala slaščičarna Džezva.

Izdelujeta torte po naročilu, kremno in mešano pecivo, lučke, popse ter še veliko drugih sladkosti za poročne in ostale sladke kotičke. Obilica dela omogoča, da so Mihove pridne roke zdaj polno zaposlene doma. Gregor kljub veliki količini naročil še poučuje na šoli: »Po profesiji sem tehnik. Zelo organizacijski tip. Dan ima konec koncev 24 ur, kar se nama zaenkrat še izide, če vse dobro razporediva in organizirava. Stvari tečejo bolj kot ne po načrtih. Džezva raste. Čeprav je veliko ponudnikov, imava pred mnogimi prednost.«

Poleti nabirata in sušita rože, s katerimi dekorirata sladke izdelke. Foto: osebni arhiv

Trudita se ponujati kvaliteto, ne kvantitete. To zanju pomeni predvsem sestavine domačega ali lokalnega izvora, sezonske okuse in ročno izdelavo vsakega piškota oziroma torte, hkrati pa tudi unikatni izdelki.

»Ko sva parcelo izbrala in kupila, je bila bolj kot ne prazna. Hiša in hlev sta bila prazna, okrog njiju je bilo zgolj nekaj grmičevja,« o začetkih pove Gregor. »Včasih se nama zdi, da v tem letu nisva še nič uredila. Potem se pa ustaviva, sploh, ko naju kdo drug opomni oziroma pohvali, in opaziva, koliko stvari se je zgodilo. Naredila sva slaščičarno, postavila rastlinjak in kokošnjak, uredila hlev, kupila traktor, pričela obdelovati zemljo, pripravila teren za sadovnjak … ko pa delaš, sproti, se zdi, da nikoli ne storiš dovolj.«

Zdaj na parceli zagotovo ni tako pusto ali mirno, kot je bilo, ko sta sama stopila nanjo. Že ob izstopu iz avta obiskovalce pozdravi kuža Bobi, ki si kmetijo deli še s kokošmi, racami, zajci in prašiči. Iz hiše s polnimi rokami prihiti Miha, ki stvari takoj pospravi in me s stiskom roke brez obotavljanja povabi naprej, v kuhinjo. Ko poskrbita, da sem s skledo piškotov pred seboj udobno nameščena, Gregor prinese še steklenico domačega jabolčnega soka. Doda, da sta »jabolka sicer kupila pri lokalnem ponudniku, sok pa sva naredila kar sama. Letos sva uspela že pripraviti tudi zemljo za nasad jagodičevja, dvajset sadnih dreves, pa smo že posadili. Najboljše sestavine so domače, posledično sezonske. Temu prilagajava tudi okuse tort – ko so jagode, pečeva z njimi, isto z ostalim sadjem. Naredila sva tudi domačo jurkino marmelado in sva potem iz nje delala torto. Zdaj sva poleg hrušk, jabolk, marelic in kakija recimo posadila še češnje, iz katerih bova izdelovala kompot.«

Prisotna sta na lenarškem božično – novoletnem sejmu, ki poteka vsak petek in soboto v decembru, njune torte strežejo v Family caffeju, lahko pa jih kupite tudi pri njima doma, v Gradenšaku. Foto: osebni arhiv

Skozi pogovor sem vse bolj presenečena, koliko idej lahko ustvarita dve zagnani glavi in koliko različnih stvari postorita njuna pridna para rok. Poleti nabirata in sušita rože, s katerimi dekorirata sladke izdelke. Ker v trgovini nista uspela najti slovenskega česna, sta ga pridelala in posušila kar doma. Tudi v hiši je skorajda vsaka stvar plod njunega dela. »Vse delava sama. Želiva, da je domače in lokalno. Odvisna tako rekoč nisva od nikogar, razen od surovin,« zadovoljno doda Miha.

O vsesplošnem dvigu cen povesta: »Seveda se vsak trudi preživeti in nekaj zaslužiti, vendar želiva delati pošteno. Ko so vsi dvigovali cene - povsod, v vsem - sva midva nalašč v naprej kupila sestavine, prav z namenom, da ohraniva cene. Zdaj sva sicer bila primorana zvišati ceno kosa tortice iz 2,7 eura na 2,9 eura, vendar sva še zmeraj med cenejšimi ponudniki. Nočeva biti draga, vseeno pa delava s kvalitetnimi sestavinami.«

Miha si je v predprazničnem času zamislil prav posebno lučko, ki bi jo krasila Božičkova brada. Oblikoval je dizajn in jih izdelal s pomočjo 3D tiskalnika. Foto: osebni arhiv

V zadnjih mesecih sta opazila predvsem dvig cen sladkorja. Tega v tortah uporabljata zgolj in samo za pripravo biskvita. Začudeno povprašam, kaj torej uporabljata namesto le-tega in kot iz topa dobim preprost odgovor: »Čokolada, sadje in smetana so sami po sebi dovolj sladki. Pri vsakem okusu želiva, da je pripravljen na način, da po prvem kosu želiš še in da lahko še. Marsikje poješ tortico ter imaš dovolj za cel teden. Midva se pa trudiva, da najine niso težke. Ker so ljudje že navajeni presladkega in pretežkega peciva, ki po dogodkih običajno ostane, nama včasih kdo ne zaupa glede priporočene količine. Se pa mnogi vračajo in v drugo povedo, da sva imela prav. Spoznajo, da dejansko izdelujeva nekaj drugačnega, nekaj, po čemer gostje z lahkoto posežejo v nekoliko večjih količinah kot običajno. Recepture prilagajava, pokušava, iščeva kombinacije in razmerja, dokler ni popolno. Prednost imava tudi, ker nudiva vse; ne le tort ali peciva, temveč celovite in unikatne rešitve.«

Mladoporočenci pogosto pričakujejo, da bodo od določenega ponudnika dobili zgolj ali torto ali pecivo. Miha in Gregor pa strankam ponudita torte, kremno pecivo, piškote, lučke na palčkah, potice, pite, krofe, postavitev in dekoracijo sladkih kotičkov … »Sveže cvetje za dekoracijo zmeraj kupiva pri Cvetličani Maj ali Larisi v Lenartu. Vesela sva, ko drugi prepoznajo naju, ko se lokalno združujemo, zato tudi sama delava tako,« poudarita. Njunih izdelkov pa ne krasi le cvetje, temveč tudi topperji in druge dekoracije. To izdelujeta sama, saj se lahko tako najbolje prilagodita vsaki želji. Uporabljata različne materiale, ki tako sovpadajo z željami in tematiko dogodka. Gregor pove: »Delava res unikatne sladice in dekoracije. Sem inženir, zato hočem delati drugače.« Miha si je v predprazničnem času zamislil prav posebno lučko, ki bi jo krasila Božičkova brada. Ker nista našla ustreznih modelčkov, je Miha zaposlil kar Gregorja: »Prosil sem ga, naj nama naredi izsekovalce, ki bodo samo najini. Oblikoval je dizajn in jih izdelal s pomočjo 3D tiskalnika. Enako tudi rogovje za lučke jelenčka Rudolfa. Oboje je tako res unikat.«

Tudi sicer vse izdelujeta ročno. Ker sedimo pri kuhinjskem pultu se imam možnost med pogovor malce razgledati. Opazim lahko le mešalec - to je edini stroj v vsej kuhinji. »Vse kar ustvariva, je ročno razrezano, rolano, izdelano. Zato je v najini kuhinji vedno tako živahno. Strojev za piškote nočeva uporabljati, saj je tam potrebno prilagajati recepturo, da masa ustreza stroju. Tako se izgubljata pravilna tekstura in s tem okus,« mi zadovoljno obrazložita.

Miha in Gregor pa strankam ponudita torte, kremno pecivo, piškote, lučke na palčkah, potice, pite, krofe, postavitev in dekoracijo sladkih kotičkov. Foto: osebni arhiv

Za menoj stoji hladilnik. Medtem, ko si v njem ogledujem lično zložene škatle, polne raznovrstnih piškotov, Gregor pove:

»Paketi so pripravljeni za na sejem ta vikend in za tiste, ki so jih naročili. Nikoli ne delava kar tako, nekam za v naprej. Niti slučajno. Ne gremo preko polne zasedenosti. Si ne bi oprostil, da bi imel nekdo slabo izkušnjo z nama in najinimi sladicami, ker ne bi bile sveže. Vedno je vse sveže. Torte so recimo dekorirane šele na dan prevzema ali pa večer prej.«

Govora je o lenarškem božično – novoletnem sejmu, ki poteka vsak petek in soboto v decembru. Povesta, da so ljudje zelo veseli, ko ju tam vidijo, čeprav se ne proda toliko, kot se proda kuhančka. Glavni cilj je, da ju potencialne stranke opazijo in spoznajo. Sploh starejša populacija še ni toliko na družbenih omrežjih in spletu nasploh, zato je pomembno, da se glas o njunih sladkih dobrotah med njimi širi kar od ust do ust. Na Zavrhu sta na svojem prvem prazničnem sejmu razprodala vse, kar sta prinesla s seboj. Ta vikend se bosta udeležila tudi prvega sejma v tujini, v Avstriji.

Sicer je njune tortice mogoče poskusiti tudi v Family Cafe-ju v Lenartu. Čez vikende pa lahko željeno število kosov dvignemo kar pri njiju doma:

»V ponudbi vrtiva približno petindvajset okusov tortic. Ljudje se pogosto vračajo, mnogi konec tedna kar pokličejo ter povprašajo, katere okuse bova imela na voljo tokrat. Kmalu bova v to ponudbo dodala tudi tedenske piškote. Te za enkrat delava le po naročilu. Ker lahko čez vikend ljudje sladice dvignejo kar tukaj, se trudiva tudi dvorišče okrasiti tako, da je opazno in privlačno.«

Gregor Nikolić ob obilici dela poučuje še na šoli. Foto: osebni arhiv

In res je. Zunanjost hiše je v prazničnem duhu okrašena z žarečimi lučkami in velikimi škatlami pisano zavitih daril. Pred njo stoji lična tabla, ki mimoidočemu na kratko predstavi kdo sta in kaj počneta. Kmalu se ji bo pridružila še ena velika pridobitev, nam pove Miha: »Džezva je pred kratim postala registrirana blagovna znamka. Džezva živi in džezva bova samo midva. Zaščitena je za vsa peciva, za strežbo kave in kave nasploh. Kdo v Sloveniji ne pozna rdeče pikčaste džezve?! Zdaj sva eno veliko, metrsko, izvedbo dala izdelati umetniku Frasu iz Razvanja. Ta bo stala zunaj pred hišo, ker marsikdo reče, da kljub že postavljeni tabli ni vedel, kje sva. Ko bodo ljudje šli oziroma se peljali mimo velike, rdeče, pikčaste džezve, naju ne bodo mogli spregledati.«

Za naprej ostaja želja bo odprtju prave kavarne s slaščičarno, kjer bo strežba v džezvi. Navadna kavica v džezvici in domače sladice. Načrtujeta tudi ureditev jase, kjer bosta pohodnikom in kolesarjem ponudila možnost, da se ustavijo, si odpočijejo, kaj poskusijo in se nato polni energije odpravijo naprej. Sama sem se iz njune hiše odpravila opremljena s tremi škatlami piškotov. Tako, kot sta me toplo sprejela, me zdaj Miha pospremi tudi do avta in poskrbi, da se varno odpeljem. Imela sta prav, ko sta na začetku pogovora dejala, da so tukaj doma res prijazni ljudje. Pristni, odprti, družabni. Pripravljeni sprejeti vsakega. In prav takšna sta tudi Gregor in Miha. Zadovoljno pomislim, da sta prav res našla pravi raj na Zemlji. Naslednjič pa pridem zagotovo za vikend – po tortico.