»Če bi človek sodil o napredku po tem, kako praznujemo božično-novoletne in druge praznike, bi lahko rekel, da nam gre iz leta v leto boljše,« pravi Marija Kocuvan, rojena Smej. Njen mož Ferdinand Kocuvan pa dodaja, da so nekoč praznike proslavljali bolj skromno, vendar nič manj doživeto, saj človeku praznične topline ne prinašata razkošno okrasje in obilica dobrot, temveč družinska ljubezen in razumevanje med ljudmi.

Pred nami je »veseli december«, ki se ga otroci najbolj veselijo, ker nas obiščejo Miklavž, Božiček in Dedek Mraz. Kako so te in druge praznike praznovali v starih časih, smo se »spominjali« skupaj z Marijo in Ferdinandom Kocuvan. Oba sta že več desetletij aktivna v društvenem življenju v Cerkvenjaku in dobro vesta, kako je teklo življenje v osrednjih Slovenskih goricah v preteklosti. Marija je več kot štiri desetletja članica Društva kmečkih žena in deklet Cerkvenjak, Ferdinand pa je dolgoletni član Društva vinogradnikov in ljubiteljev vina.

»Najbolj mi je ostalo v spominu praznovanje božiča, ko smo na smrekice obešali kekse, jabolka, orehe in celo lectove srčke, če jih je kdo imel. Ko smo za sveti večer prižgali svečke na smrekici, se je ob njej zbrala vsa družina,« se spominja Marija. »Za božič pa smo imeli praznično kosilo s piščancem, potico, sadnim kruhom in drugimi dobrotami.«

Kot pravi Ferdinand, je bilo lepo tudi za Miklavža, čeprav so se ga otroci malce tudi bali zaradi parkljev, ki so ga spremljali. Miklavž je otroke običajno obdaril z jabolki, krhlji, svinčnikom, barvicami in bomboni, manj pridni pa so dobili še repo, v katero je bila zapičena šiba.

»Takšnih silvestrovanj, kot jih imamo danes, pa v časih najine mladosti na podeželju nismo poznali. Bolj kot novega leta smo se veselili največjega domačega praznika, to je mesarije,« pravi smeje Ferdinand. »Danes vsi hočejo imeti prašiče brez špeha, včasih pa so gospodinje najraje videle, če je imel prašič več kot 200 kilogramov in debel špeh, ki so ga nato sušili na podstrehi.«

Marija in Ferdinand se še dobro spomnita tudi, kako so po Peščenem Vrhu, kjer sta si pred pol stoletja ustvarila družino, »za fašenk« hodili rusa, gonjač in pobiralec s košaro, v katero so mu domačini za srečo dajali jajca, krofe, pecivo in druge domače dobrote.

»Spomladi smo na podoben način kot danes proslavljali največji krščanski praznik, veliko noč,« se spominjata. »Velik praznik je bila tudi žetev. Traktorji so bili takrat še redki, zato je bilo ob žetvi veliko težkega dela. Gospodinje so za žetev pripravile dobro in obilno hrano.«

»V starih časih so slovesno proslavljali tudi zlate maše in zlate poroke,« pravita Ferdinand in Marija Kocuvan, ki sta pred kratkim sama proslavljala 50 let skupnega življenja. Veliko slavje, na katerem se je zbralo več kot 70 sorodnikov, sosedov in prijateljev, so jima pomagale pripraviti tri hčerke – Lidija, Andreja in Mateja, na katere sta ponosna, saj so se vse izšolale ter so v življenju skrbne in uspešne. Še posebej pa sta ponosna na tri vnukinje, tri vnuke, enega pravnuka in dve pravnukinji.

Sicer pa, kot pravita, življenje samo po sebi ni praznik, temveč je povezano s trdim delom. Da sta lahko lepo poskrbela za svoje hčere, je Ferdinand 42 let delal v sosednji Avstriji. Tudi Marija je najprej delala v Avstriji, nato pa na domačiji, kjer je s trdim delom poskrbela, da je bila družina samooskrbna. Še danes zakonca Kocuvan redita dve kravi, štiri prašiče in kokoši, tako da vesta, »kaj jesta«. Bila sta tudi med prvimi v občini, ki so že leta 2007 prejeli priznanje turističnega društva za urejeno okolje. Tudi ta čas njuno domačijo krasijo številne okrasne rastline ter majhne in velike buče, ki sta jih pridelala sama.