Mariborčan, ki ga je pred skoraj desetimi leti Lenart prepričal kot popolno stičišče prijaznih ljudi in razvite infrastrukture, se je na svoji medijski poti preizkusil tako rekoč v vseh medijih in vlogah. Robert Levstek ob delu odgovornega urednika na Radiu Maribor - funkciji, ki pride z veliko odgovornostjo, pa tudi z jasnimi, drznimi in dobro argumentiranimi stališči - uspešno vodi še svoje podjetje Topmedija.si. V pogovoru ob kavi nam je razkril, kako ga je ljubezen do glasbe pripeljala na radijske valove, in nam povedal več o svobodi, ki jo najde na motorju in v avtodomu.

V osnovni šoli je sodeloval pri šolskem radiu. Preden se je vpisal na gimnazijo, je na valeti povedal, da bo novinar. Ob študiju medijskih komunikacij na FERI-ju pa se je njegova medijska pot tudi resnično začela. Slišali ste ga lahko na radiu Plus, brali v spletni in tiskani različici Večera, delal je za študentski Dostop.si, sodeloval pri izdajanju revij za podjetje Videotop, soustvarjal slovensko izdajo revije Bravo, preizkusil se je na lokalni televizijski postaji itd. Po uspešni avdiciji za Radio Si je začel delati na RTV Slovenija. »V različnih vlogah sem bil tam zaposlen sedem let, tekom katerih sem se preizkusil kot moderator, voditelj nočnega programa, terenski poročevalec itn. Potem pa sem, ko se je tam na nek način zamenjevala generacija, prešel na Radio Maribor in kasneje postal še odgovorni urednik,« povzame Robert Levstek.

Z glasom se lahko najbolje izrazi

Kako in zakaj se je med toliko možnostmi v medijih ustalil ravno na radijskih valovih?

»Radio je na svoj način najintimnejši medij, vsaj jaz ga tako dojemam. Čeprav se nekateri bojijo časa, v katerem živimo, raziskave kažejo, da ljudje še vedno zelo radi poslušamo vsebine. Ne poslušamo vedno manj, temveč le v različnih oblikah skozi različne vire in formate,« pojasni.

Ima ta ljubezen do radia korenine v ljubezni do glasbe, ki Roberta spremlja že od majhnih nog? »Mogoče,« odgovarja in nato nadaljuje: »Že v tretjem razredu osnovne šole sem začel z igranjem v Pihalnem orkestru občine Šentilj-Paloma. Najprej sem igral klarinet, nato saksofon. Iz slednjega sem končal tudi srednjo glasbeno šolo, ker sem želel znati več. Pet let sem – upam si trditi, da uspešno – vodil pihalni orkester v Dupleku. V srednji šoli sem bil del več rokovskih skupin, potem sem leto in pol igral narodnozabavno glasbo pri ansamblu Ekart. V marsičem sem se preizkusil, zdaj pa spet igram v Šentilju.«

Prav v tem – poskušanju, preizkušanju, raziskovanju – je ključ do uspeha, pravi Robert. Izpostavi, da se pri svojem delu vseskozi trudi biti predvsem drzen: »Izguba časa in življenja je delati eno in isto ter dati glavo v pesek pri prvem problemu, na katerega naletimo. Sam zagovarjam delo na način, ko problemov ne rešujemo zgolj po liniji najmanjšega odpora, temveč iščemo inovativne rešitve. Nekaj več.

Šele ko se nam tla pod nogami zatresejo in nas nekdo vrže iz ravnotežja, začnejo nastajati res dobre stvari. K temu stremim – rad nekoliko provociram, morda sem kdaj malo »tečen«, a vedno vem, da bodo le izven naše cone udobja nastali opazni rezultati. Priznam pa, da je zato včasih težko delati z mano,«

se nasmeje sogovornik in doda: »Še to – zdaj se toliko govori o tem, kako težko je delati z mladimi. Da jih delo ne zanima, da jim je vse brezveze. Sam mlade generacije ne dojemam tako. Sem mnenja, da je treba spremeniti pristop do uvajanja mladih v delo. Zavedajo se namreč, da imajo na trgu dela širok izbor.

Zgolj zato, ker stopijo v neko uveljavljeno institucijo, ne bodo absolutno padli na kolena pred vsemogočnostjo enega RTV-ja ali Večera. Ne bodo. Je pa na drugi strani res tudi, da si danes že vsak misli, da je lahko vse od A do Ž.

Ker nekdo drug nekaj uspešno počne, se nam hitro zdi, da bi tudi mi to z lahkoto zmogli. Pa ni vedno tako. Z razlogom imamo ljudi, specializirane za novinarstvo, odnose z javnostmi, trženje ... Trikrat klikneš, pa je, kajne? No, ni!« strogo komentira sicer univerzitetni diplomirani medijski komunikolog, ki ima v teku še doktorski študij. Robert ob nazivu odgovornega urednika že od leta 2010 uspešno vodi svoje podjetje Topmedija, ki se ukvarja s spletno prodajo reklamnih stojal.

Mariborčan, ki je postal ambasador Lenarta

Pred devetimi leti sta Robert in njegova partnerka Jasmina, sicer prav tako voditeljica na Radiu Maribor, iskala dober prostor za skupni začetek. Tako sta na polovici poti med njegovo in njeno domačijo – Jasmina prihaja iz Destrnika – izbrala hitro razvijajoče se mesto v osrčju Slovenskih goric. »Pritegnile so naju dobra infrastruktura mesta, prijetni sokrajani in odlične cestne povezave. Oba sva dobila redne službe, se zakreditirala in kupila stanovanje. Drugače danes skorajda ne gre.

Lenart ima res neko posebno dimenzijo, niti malo ne obžalujeva, da sva se ustalila prav tukaj.«

Robert je na nek način postal kar ambasador Lenarta, mi pove napol v šali in doda, da je zdaj »po srcu Lenartčan. V Ljubljani vsi vedo, da sem – čeprav sem Mariborčan – zdaj doma v Lenartu. Povsod ga oglašujem, če lahko temu tako rečem.«

Odgovorni urednik Radia Maribor se tako vsakodnevno vozi iz Lenarta v Maribor v službo. Nasmejano pokomentira, da mu vožnja do Pohorja, pod katerim se nahaja studio RTV Slovenija, vzame manj časa kot nekaterim iz centra Maribora. In čeprav v Lenartu torej živi že devet let, njegova pot zadnje leto izgleda nekoliko drugače kot prej. »V minulem letu sem uspešno naredil še izpit za motor. V bistvu sem od takrat pa do zdaj samo na relaciji dom–služba z motorjem naredil približno 4000 km. Je pa ta ljubezen povezana z ljubeznijo do avtodoma. Odkril sem jo čisto spontano, ko smo v srednji šoli s prijatelji najeli avtodom in v naslednjih štirih letih obiskali Grčijo, Španijo, Veliko Britanijo in Skandinavijo. Tako sem se zaljubil v ta način potovanja, da sem si, ko sem še živel pri starših, najprej kupil avtodom. Zdaj pa sem ponosni lastnik že tretjega avtodoma. No, motor pa tej svobodi, ki jo nudi že avtodom, daje še nekaj več. Veter v laseh. Ti, cesta, mir. Taka vožnja me osvobaja in mi čisti glavo. Tudi kolesarjenje mi je zanimivo, ampak si zanj ne vzamem dovolj časa. Raje jem,« zaključi misel in iz že tako nasmejanih ustnic se razleže glasen smeh.

Robert se je v teh skoraj desetih letih opazno vključil tudi v družabno življenje Lenarta oziroma Slovenskih goric. S svojim radijskim glasom povezuje razne prireditve v kraju, pri čemer zadovoljno pokomentira, da je tudi v tem kontekstu v bistvu obkrožen z bivšimi sodelavci – če ste se v zadnjih letih udeležili vsaj nekaj prireditev v tem okolišu, zagotovo poznate tudi Darinko Čobec in Staneta Kocutarja.

Lokalni ali nacionalni mediji?

Na eni strani Robert tako aktivno spremlja lokalne novice in medije, na drugi strani pa je vpet v delo na nacionalnem nivoju. Presenetljivo lahko je potegniti vzporednice, razloži: »V času, ki mu vedno bolj vladajo rumene vsebine svetovnih zvezdnikov, je pomembno, da znamo stopiti korak nazaj in videti to, kar je tik pred nami. Lokalni mediji – tudi Ovtarjeve novice – so pomembnejši kot kadarkoli doslej. Nujno je, da obstajajo in obstanejo. Sam sem takoj na začetku na Radio Maribor naročil Ovtarjeve novice in priznam, da so me sodelavci čudno gledali. Pa sem jim rekel, da jih naj začnejo brati; da bodo videli, kaj se po Slovenskih goricah na hiperlokalnem nivoju dogaja. Tukaj namreč najdemo zanimive ljudi, dogodke za terensko javljanje itd. V bistvu na tak način iščemo tudi ideje za svoje vsebine.

Se pa na žalost pri lokalnih medijih velikokrat zgodi, da jim dirigira aktualno županstvo, ker je velikokrat prav to glavni vir financiranja. Ampak to ni v redu. Tukaj je treba ločevati, kaj je glasilo in kaj časopis. Moti me, ko v teh občinskih glasilih na vsaki strani najdemo pet fotografij župana, po možnosti še kakšno z direktorjem občinske uprave, pa vsak svetnik mora biti omenjen vsaj trikrat ... To so občinska glasila, ne občinski oziroma lokalni časopisi.

Slednji imajo lastno uredniško politiko, urednika. Seveda tudi uredniški odbor, predstavnike lokalne skupnosti, ki lahko vsebine predlagajo, ne morejo pa biti končni odločevalci, kaj bo tudi objavljeno in na kak način se bo o določeni tematiki poročalo. Ovtarjeve novice se mi zdijo pozitiven primer tega, kako lahko ponudiš lokalne informacije oziroma aktivnosti širši javnosti. Lokalni dogodki so več od župana, ki je tja povabljen. In sam v Ovtarjevih novicah to zavedanje jasno vidim,« Robert pokomentira lokalne medije.

Z besedo se naveže še na medije, ki delujejo na državnem nivoju: »Tudi na RTV marsikdo na veliko govori o tem, kako pomembne so lokalne in regionalne novice. Nihče pa se noče s tem zares kaj veliko ukvarjati. Ker je daleč od Ljubljane, daleč od srca, daleč od zanimanja zaprte skupnosti, ki se je razvila znotraj glavnega mesta in ki vse težje spušča zraven nekoga od drugod.

Če pride državna sekretarka v Maribor na univerzo in govori o tem, kako je zelo vesela, da se tudi periferija razvija, potem imamo problem. Razumem, da so aktualna politika in državni dogodki na prvem mestu, ampak je ob tem potrebno tudi zavedanje, da so v bistvu velikokrat neka abstrakcija našega časa. Nek svoj svet.

Ljudje na podeželju - pa ne mislim samo na vasi, ker je Slovenija sama ena velika vas v mednarodnem merilu, niti Ljubljana ni neko veliko mesto – živijo drugače. Na vasi se godi marsikaj, so zgodbe ljudi, ki so dobre, in prav to je vloga lokalnih, regionalnih medijev – da takšne zgodbe najdemo,« zaključi Robert.