Maksimiljan Potočnik prihaja iz Svete Ane, a že več kot trideset let vodi podjetje v centru Lenarta. Razpet je med Slovenskimi goricami in potovanji po tujih deželah, ki si jih privošči, ko mu to čas dopušča. Preprost, premišljen in dober ter iskren podjetnik je zaljubljen v tehniko in si rad vzame čas za družino (predvsem vnuka Maksa) in prijatelje. Najbolje se počuti v trenirki, ki mu daje svobodo, da lahko vsak trenutek skoči pod tiskarski stroj, da ga popravi. Mojster, ki je v treh desetletjih natisnil na tone promocijskih materialov. Tako rekoč smo prav vsi imeli v rokah vsaj en izdelek, ki je šel skozi Potočnikove roke.

Kdaj se je začela vaša podjetniška pot?

Začela se je že leta 1988, takrat sicer kot popoldanska obrtna dejavnost. S 1. 9. 1989 pa sem pustil takratno službo in začel delati kot obrtnik. Kot finomehanik sem se izučil v Birostroju, na oddelku Precizna mehanika, kjer se je začela moja »profesionalna« pot serviserja; prvo leto na področju pisalnih strojev, kasneje pa fotokopirnih in razmnoževalnih strojev. Kmalu po strokovnem izpitu sem se zaposlil pri podjetju Express tajnica, kjer sem delal do leta 1989, ko sem »prestopil« v redno obrt. Prav ta zaposlitev mi je dala ogromno znanja s področja tiskarstva in vsega, kar spada zraven. Bil sem sicer zaposlen kot mehanik raznih strojev in naprav, na katerih sem tudi delal, ko sem imel čas in je bila potreba. Saj veste, v majhni firmi pač delaš vse, kar se pokaže. Vedno pa so me gnali naprej novi izzivi in nove tehnologije. Ko se oziram nazaj, vidim, kakšen nesluten razvoj se je zgodil na področju tiskarstva, predvsem v digitalnem tisku, ki omogoča izdelke, o katerih pred 30 leti nismo niti upali sanjati.

V Indiji pred Taj Mahalom. Foto: osebni arhiv.

Ste zastopnik Canon servisa in njihovih naprav. Kaj vas je najbolj prepričalo, da ostajate v tem poslu?

Dolgoletne izkušnje na raznih strojih, še posebej na fotokopirnih strojih Canon, za katere smo zastopnik in garancijski servis že več kot 20 let.

Odločili ste se, da je čas za spremembo, da poslovanje dvignete na višjo raven. Zakaj?

Po 30 letih sem se odločil, da se preselim v »nove« prostore, v nekdanji Klasek. Ponudila se je priložnost, da oba poslovna prostora združim v en prostor, kar bo zelo priročno, saj se obe dejavnosti dopolnjujeta in bo tako lažje poslovati na eni lokaciji.

Predvidoma se bomo preselili spomladi 2023.

V poslu so vzponi in padci. Kako vam uspeva, da uspešno krmarite že 34 let?

Bili so dobri, pa tudi slabi časi. Uspešnost obstoja vidim predvsem v prepričanju, da za dežjem slej ko prej posije sonce oziroma da je treba včasih potrpeti in ne kar ob prvi krizi odnehati.

Bili so trenutki, ko sem preštel drobiž v žepu, da vidim, ali imam dovolj za sendvič za malico ali samo za žemljo – najprej so bili firma in plačani računi, šele potem zaslužek.

Kaj bi svetovali mladim, ki vstopajo v svet podjetništva?

Ko poslušam in vidim mlade, se čudim, kako jih je večina prepričana, da bodo že v nekaj mesecih obogateli. To je seveda daleč od resničnosti.Eno je od daleč opazovati nekoga, ki je uspešen, drugo pa je biti sam postavljen v položaj vodje podjetja in preživeti v tem včasih krutem in neizprosnem svetu podjetništva.

Na kar nekaj potovanjih po svetu se mu je pridružila hčerka Mojca (med vulkani v Indoneziji). Foto: osebni arhiv.

Tiskate vse od šolskih časopisov, vabil do knjižic in zloženk. Potiskali ste mnogo majic in kap ter zgravirali nešteto pisal in kozarcev. Ko vidite, da nekdo uporablja vaš izdelek, kakšen je občutek?

Vedno me prevzame občutek zadovoljstva, sploh takrat, ko uporabim kakšno novo tehniko tiskanja, ob kateri sem se tudi sam naučil nekaj novega.

Veljate za mojstra za vse. Ko je govora o tehniki, ki jo je treba popraviti, tako rekoč celo noč ne spite, saj razmišljate, kako bi problem rešili.

Se je tudi že zgodilo, da mi kakšna reč ni dala miru in sem se sredi noči spomnil, kako bi lahko rešil problem; pa sem se usedel v avto in se odpeljal v delavnico.

Pred upokojitvijo ste se odločili, da boste renovirali očetov motor Puch. Kako poteka prenova?

Oče je Puchov motor TF250 kupil leta 1957 in je do danes ostal v družinski lasti. Renoviranje je bilo zelo zahtevno. Motor sem razstavil do zadnjega vijaka, dokupil nekaj delov, ki so bili uničeni, in ga počasi sestavil. Nekaj delov je bilo treba izdelati v domači delavnici, kar mi ni predstavljalo velikega problema, saj imam veliko raznega orodja in stružnico. Zdaj motor izgleda kot nov in z užitkom naredim z njim kakšen kilometer.

Očetov Puchov motor mu je v posebno veselje in ponos. V družinski lasti je že 65 let.

Ali je na vidiku še kak motor, ki ga boste obnovili?

Zdaj je na vrsti moj prvi moped, ki sem si ga kupil leta 1977. Je že v prafaktorjih. Trenutni problem je samo čas za to delo.

Ljudje vas poznajo kot načelnega, dobrosrčnega, delavnega in poštenega poslovneža. V vaših delovnih okoljih vlada kolegialni duh.

Spadam med starejšo generacijo, pri kateri še veljajo načelnost in poštenost ter misel, da brez dela ni jela. V prej omenjeni službi je bil šef sicer strog, a pravičen, in ni bilo ure dela, ki ne bi bila plačana. Od njega sem se tudi naučil reda v poslovanju in kolegialnosti v kolektivu, kar mislim, da se čuti tudi v našem malem kolektivu.

Danes bi mladi življenje zajemali s (pre)veliko žlico, uspeh dosegli čim prej in se tako posluževali nepoštenih praks, tudi moralno spornih. Kaj menite o tem?

Moje osebno mnenje je, da je tega vedno več in enostavno preveč. Vse se gleda samo še materialno, brez pogleda v prihodnost.

Med domorodci - Indonezija. Foto: osebni arhiv.

Pred časom ste se upokojili, a ne upočasnili. Je to vaš način življenja?

Glede na to, da trenutno nimam naslednika, ki bi prevzel poslovanje, sem odločen nadaljevati dejavnosti; če mi bo zdravje to seveda dopuščalo.

Kaj vam pomeni društveno udejstvovanje?

Sem član Strelskega društva Sveta Ana, ki spada pod Društvo upokojencev Sveta Ana. S strelnim orožjem sem se srečal že v osnovni šoli. Ta področje mi leži, saj se bil kot mladostnik na državnem prvenstvu. Zadnje tri leta se aktivno udeležujem strelskih srečanj, saj mi gre v prvi vrsti za druženje in sprostitev. V ostalih domačih društvih sicer nisem član, vendar rad priskočim na pomoč, ko me potrebujejo.

Tudi za prijatelje si vedno vzamete čas. Predvsem je zanimivo vaše vsakoletno jadranje.

Čeprav me vedno pesti pomanjkanje časa, si ga vzamem za druženje s prijatelji. Pred 20 leti sem prvič šel na jadranje in se tako rekoč s tem zasvojil. Marsikdo misli, da je jadranje samo popivanje. Daleč od tega. Na ladji je druženje, ogromno dobre volje in predvsem spoznavanje raznih krajev ob morju in na otokih. V zimskem času pa se s prijatelji dobivamo ob petkih zvečer na igri taroka.

Ste tudi ljubitelj potovanj. Katere dežele ste obiskali in kaj vas vleče v spoznavanje novih kultur?

V želji po novih spoznanjih tujih navad in kultur sem prehodil kar nekaj sveta. Bil sem v Egiptu (kjer smo za las ušli teroristom, ki so nekaj minut za našim odhodom pobili dva avtobusa, polna turistov), na Kitajskem, v Ameriki, Avstraliji, Maleziji, Singapurju, Indiji, Nepalu, Indoneziji, Šrilanki, na Maldivih, nazadnje pa v Maroku. Vsako potovanje je poglavje zase. Rad opazujem ljudi, njihove navade. Če jezik to dopušča, rad tudi poklepetam z domačini; predvsem mladi se trudijo vzpostaviti stik s turisti. Enkrat mi je eden dejal, da se na tak način uči angleškega jezika. Vedno pa se spomnim domačega pregovora: »Povsod je lepo, a doma je najlepše.«

Šele ko greš malo po svetu in vidiš, kako živijo drugod in se borijo za preživetje, dobesedno od danes na jutri, takrat znaš ceniti to, kar imaš doma.

Po rečnih rokavih - Kerala, Indija. Foto: osebni arhiv.

Na potovanjih ne gre brez fotoaparata. Z njim tudi ovekovečite razne lokalne dogodke, slavja itd. Čeprav se s tem ukvarjate ljubiteljsko, so vaše fotografije vrhunske. Kje ste pridobili znanje?

Že moj oče se je ukvarjal s fotografiranjem. Čez teden je fotografiral razne dogodke, ob nedeljah pa so se kar doma v temnici razvijali filmi in slike. Tako sem pridobil nekaj tehničnega znanja o fotografiji. Pred leti sem si kupil dober fotografski aparat, ki ga vzamem zraven na potovanje, in včasih mi uspe kakšna dobra fotografija.

Pred nami so meseci, ko je delovni proces obremenjen: tiskanje koledarjev, voščilnic itd. Takrat v vaših poslovnih prostorih gori luč pozno v noč, slišati je rock glasbo. Vam da motivacijo za delo?

Po duši sem roker in glasba mi krajša čas. Včasih pa se prileže tudi kakšna resna glasba.

Nedavno nazaj ste se udeležili sejma, kjer so se predstavljale tehnologije sodobnega tiska. Kakšni so trendi?

Trendi so v personalizaciji na več področjih in v malih nakladah, tudi po en kos, saj digitalna tehnika to omogoča.

Kaj si želite v prihodnosti – tako na poslovni kot na osebni ravni?

Poslovno si predvsem želim, da bi se gospodarstvo stabiliziralo, saj je bila do zdaj prihodnost vedno precej negotova. Če bo vsaj malo pozitive, bo v delavnici zabrnel še kakšen nov stroj. Osebno pa si želim predvsem zdravja in še kakšnega potovanja po daljnih deželah.

Levo: Vhod v tempelj - Malezija. Desno: Težko življenje v Indoneziji. Foto: osebni arhiv.

Ples, Indonezija. Foto: osebni arhiv