Lansko leto smo spremljali zlato mašo tako pri Sveti Ani kot v župniji sv. Benedikta - 50 let mašništva je praznoval Jožef Urbanič. Za duhovnika je bil posvečen 29. junija 1973, novo mašo pa je imel 8. julija tega leta v župnijski cerkvi sv. Ane v Slovenskih goricah. Vsem nam najbolje poznan kot »Pepek« deluje kot duhovnik v Selnici ob Dravi. Pogovarjala sva se o prehojenem življenju, o njegovih potovanjih oziroma bivanju v tujini, kjer se je širilo njegovo mednarodno obzorje, in o sporočilu prihajajočih praznikov.

Dragi Pepek, pojdiva na začetek življenjske poti - kje ste se rodili in odraščali?

Rodil sem se v naselju Drvanja v občini Benedikt. Moja rojstna hiša je do nedavnega še stala, zdaj je tam že bivališče novih mlajših lastnikov. Osnovno šolo sem obiskoval v Benediktu in ministriral v tamkajšnji župnijski cerkvi. Leta 1966 smo se z družino preselili na Zg. Ščavnico. Prav zato čutim pripadnost obema občinama in župnijama.

Vem, da ste obiskovali gimnazijo v Mariboru. Kako je potekalo šolanje pred več kot pol stoletja?

Po osemletki sem se leta 1963 vpisal na Drugo gimnazijo v Mariboru, kar je bila takrat bolj redkost za mlade s podeželja. Bil sem odličnjak in dvakrat osvojil nagrado za znanje matematike. Živel sem v internatu, ki ga je Mariborska škofija ustanovila v Frančiškanskem samostanu. Temeljito sem se učil francoščine, nemščina je bila moj prvi tuji jezik.

Kako ste se odločili, da postanete duhovnik?

Odločitev je šla v smeri notranje, že v otroštvu dane poklicanosti za duhovništvo. Kot zanimivost lahko povem, da mi je takratni ravnatelj gimnazije, domačin iz Gornje Radgone, Alfonz Fekonja, ponudil štipendijo za študij matematike z namenom, da bi po diplomi poučeval ta predmet na tej šoli. Za ponudbo sem se zahvalil in povedal, da kljub privlačnosti matematike čutim še večjo bližino do duhovništva. Ravnatelj je mojo odločitev spoštoval.

Kasneje ste se odločili za študij teologije?

Po maturi sem šel za leto dni na bogoslovje v Ljubljano. Takrat teologija še ni veljala kot splošno priznan univerzitetni študij. Po letu dni bogoslovja sem 18 mesecev služil vojaški rok na Hrvaškem in potem nadaljeval študij. Moja družina je živela pri Sveti Ani.

Kako pa je potekalo vaše življenje po mašniškem posvečenju? Vem, da ste po diplomi študij nadaljevali v tujini.

Po novi maši sem bil tri leta vzgojitelj v škofijskem zavodu v Mariboru. Tam sem se posvetil inštruiranju, učnemu spremljanju mladih. Sicer sem inštruiral že v srednji šoli, to je bila medgeneracijska pomoč, v obdobju službe vzgojitelja pa so bile inštrukcije moje osrednje delo. V tem času so se v fiziki in matematiki uveljavljali novi pristopi - približati se je bilo treba mladim, zato sem se dodatno poglobil v šolsko tvarino in mlade uvajal v logično razmišljanje. Po treh letih sem dobil ponudbo za študij v Rimu. Pol leta pred tem sem se začel temeljito učiti italijanščine: učil sem se iz navadnih vadnic in ob gramofonskih ploščah, da sem prisluhnil izgovorjavi in pravilnemu oblikovanju glasov. Poleti, pred odhodom v Rim, pa sem odšel v italijansko Gorico k šolskim sestram. Spoprijemal sem se z italijansko slovnico in z besediščem, uro na dan pa sem se učil izgovorjave in tvorjenja stavkov z eno izmed sester. Sledilo je pet let študija v Rimu.

Ste bili teh pet let ves čas v Rimu?

Domov sem se vračal za veliko noč. Za božič sem ostal kar v večnem mestu, ker je bilo takrat v nemškem kolegiju (Campo Santo Teutonico), kjer sem bival, bolj mirno in je študij bil bolj temeljit. V Rimu sem občasno tudi inštruiral. Eden izmed dijakov je bil sin predsednika Avstrijskega kulturnega inštituta. Magistriral sem leta 1978 in naslov dela, pisanega v nemščini, je bil Pomen matematične logike v filozofiji znanosti pri Evandru Agazziju, ki je bil izstopajoč italijanski mislec. Leta 1981 sem doktoriral z nalogo v nemškem jeziku z naslovom Od filozofije jezika preko logike h kozmologiji in s podnaslovom Problem referencialnosti danes. Na slavnostni zagovor doktorske naloge so prišli z vlakom tudi starši in župnik Jožef Horvat.

Kako je potekalo življenje po vrnitvi v domovino?

V Rimu sem imel pisalni stroj in nemalo knjig. Vse je bilo treba spraviti domov. Na pomoč mi je priskočil prijatelj iz Nemčije, s katerim sva vse zložila v njegov avto Fiat 127 in prepeljala stvari domov. Po vrnitvi iz Rima leta 1981 sem bil od jeseni tega leta nedeljski duhovni pomočnik v Zrečah in na Skomarju. Sledilo je leto duhovniške pomoči v župniji Laporje, nakar sem prišel v Selnico ob Dravi, kjer sem že 41. leto. Med tednom sem bil do leta 2001 vzgojitelj v Slomškovem dijaškem semenišču. Sočasno sem na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani študentom predaval logiko in kozmologijo. Leta 1994 sem na Ministrstvu za pravosodje opravil preizkus znanja za sodnega tolmača za nemški jezik.

Večkrat ste bili po farah v tujini – kje vse ste maševali?

»Štirinajstkrat po dva meseca sem bil po župnijah v Nemčiji. Z ljudmi sem govoril v njihovem jeziku. Leta 1991 sem se odločil, da moram na področju angleščine napraviti nekaj več in sem odšel v Anglijo. Tam sem se sprva za vsako maševanje posebej pripravljal in pri tem so mi pomagale sestre usmiljenke, da sem zmogel prav izgovarjati in tvoriti stavke. Tudi nedeljski nagovor sem moral pripraviti že prvo nedeljo in skupaj smo ga izpilili. Šele po tretjem bivanju na Britanskem otočju je jezik prišel v uho in Angležev ni bilo več težko razumeti. V Angliji sem bil tridesetkrat po dva meseca, moj zadnji obisk je bil lansko leto. Cilj bivanja v tujini so bili vedno tuji jeziki. Slovenijo pokažimo v najlepšem zrcalu - to je poslanstvo vseh nas, Slovencev.

Približuje se praznovanje velike noči. Kako to doživljate vi in kaj je najgloblji pomen tega krščanskega praznika?

Kristjani verujemo, da se človek kot takšen ne more odrešiti sam. Nujno je, da mu pride božanstvo naproti. Bistvo vsakega verstva sloni na tem, da človek nima razloga za svoje bivanje sam v sebi, temveč v nekom drugem. Zanikati Boga pomeni trditi, da se človek lahko odreši sam - nasprotno: z zaupanjem se je treba obračati na božanstvo. Za veliko noč kristjani v obliki praznovanja doživljamo svojo odrešenost, za katero verujemo, da je Božje delo, ki ga človek v dokončni obliki doživi v onostranstvu. V tem je vsa vsebina velike noči. Ko nekdo umre, vemo, da nobeno življenje ni izgubljeno, da se nihče ne spremeni v prah, temveč da se zemeljsko bivanje nekje nadaljuje. Čeprav še tega nimamo na dlani, verujemo, da ne gre za neko utvaro.

Ali lahko razloživa še potek velikega tedna - se to praznovanje že začne na cvetno nedeljo?

»Veliki teden je doživljanje Jezusove poti trpljenja, ki se zaostri v noči velikega četrtka po njegovi zadnji večerji in konča na veliki petek z njegovo smrtjo na križu, nakar ga vidimo ležečega v grobu na veliko soboto, ko prinašamo k blagoslovu velikonočne jedi. Velika noč pa je dan njegove zmage. Vsem, ki se boste pomudili ob vrsticah uvodne pesmi velikonočne procesije, želim, da v sebi svojo vero poživite, iz nje živite, se v njej veselite, ob njej osvetlite temne strani življenja in si v teh prazničnih dneh naredite nekaj lepega. Bog vas živi in z vami naj bo njegova presveta Mati!«