Vid Homšak je svoje prve korake tako dobesedno kot v akademskem in glasbenem svetu naredil v Mariboru, njegovo nadaljnje življenje pa je mešanica ljubezni do zdaj domačega Lenarta, igranja klavirja v avstrijskem Gradcu, študija fizike v Angliji in različnih športov ob vsaki priložnosti. S 23-letnim raziskovalcem fizike osnovnih delcev na Univerzi v Oxfordu smo se pogovarjali o študiju v tujini, strasti do glasbe in športa ter o življenjski filozofiji.

Do Vidovega sedmega leta je družina Homšak živela v Mariboru, potem pa so se preselili v mamino domače mesto – Lenart. Nekateri se bodo še spomnili Vidove babice, Hilde Udiljak, ki je bila dolga leta zaposlena kot učiteljica v lenarški osnovni šoli. Vid izhaja iz »naravoslovne« družine. Njegov oče kot pediater koncesionar deluje v Lenartu, mama pa kot biokemičarka specialistka v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Pove, da se kljub delovnim mestom staršev ni nikoli niti spogledoval z medicino, sta pa ga privlačili kemija in biologija, ter v smehu mimogrede doda, da je mariborsko Osnovno šolo Bojana Ilicha bojda izbral kar sam, ker so mu bila tako všeč velika vhodna vrata. V srednji šoli je v ospredje stopilo področje, kateremu se je odločil nameniti svoje življenje.

»Na II. gimnaziji Maribor me je fiziko vseskozi poučeval profesor Marko Jagodič. Ne pravim, da zdaj fiziko študiram le zaradi njega, mu pa zagotovo gre podeliti velike zasluge za to.  Fiziko obvlada in jo zna na super način predajati dijakom. Poleg tega si je bil vedno pripravljen vzeti dodaten čas za dodatne razlage, vsebine, znanje.

Vse bolj mi je bilo jasno, da je fizika osnova vsega – vsega, kar smo, in vsega, kar se dogaja okoli nas. To so osnove sveta, ki jih želim odkrivati in razumeti. Občutek, ko lahko opišeš in pojasniš nek pojav, je skoraj tak, kot da bi »ukrotil« naravo. Po drugi strani je velik del oziroma jezik fizike tudi matematika, ki mi je estetsko privlačna. Kasneje sem ugotovil še, da je danes v fiziki veliko programiranja, v čemer prav tako uživam,«

navdušeno pove Vid in neumorno nadaljuje:

»Medicino greš študirat, da boš zdravnik. Pri fiziki pa ne greš zato, da boš fizik – ker kaj to sploh je? –, ampak zato, ker te zanima svet in rad rešuješ probleme. Ravno reševanje problemov je v bistvu glavnina fizike. Ob dejstvu, da si po študiju fizike tudi zelo zaposljiv, odločitev sploh več ni bila pod vprašajem.«

Po opravljeni mednarodni maturi je Vid izbral enoviti magistrski študijski program na Imperial College London v Angliji. Ob tem je imel,
če smem tako zapisati, nesrečo – po uvodnih mesecih je potek sicer utečenega študija, tako kot vseh ostalih dejavnosti v naših vsakdanjih življenjih, drastično spremenila pandemija koronavirusa. Da bi študij v tujini vseeno okusil v čim polnejši meri, je Vid v Londonu ostal tudi, ko je bilo zaradi epidemije družabno življenje močno okrnjeno. Z nasmeškom mi pove, da je oddelek fizike takrat pripravili pakete, ki so vsebovali potrebno opremo za opravljanje laboratorijskih vaj, in jih poslali vsem študentom, med katerimi se je večina v tem času vrnila domov in so bili razpršeni tako rekoč po vsem svetu. V drugi polovici drugega letnika se je življenje počasi začelo vračati v ustaljene tirnice, šele četrti letnik pa je Vid končno doživel študij v tujini v vsej njegovi polnosti.

V Angliji je študijsko leto sestavljeno iz treh semestrov. Med vsakimi počitnicami se je Vid za nekaj tednov vrnil domov, v Slovenijo. »Vsaj bežno poznam kar nekaj Slovencev, ki študirajo v Londonu, drugje v Angliji oziroma drugje po svetu.

Kaj hitro sem ugotovil, da imamo vsi Slovenci našo Slovenijo res radi. Še posebej, ko za nekaj časa odideš in se nato vrneš, vidiš, kaj vse imamo doma. Sploh narava – toliko biserov na tako majhnem območju težko najdeš kje drugje. Ob vsaki priložnosti sem se in se še vračam domov,«

Vid z ljubeznijo oriše domačo Slovenijo.

Študija v Angliji si sicer ne bi upal primerjati s študijem v Sloveniji, ker tukaj ni študiral, vseeno pa izpostavi nekaj opažanj: »Tudi slovenski faksi so, akademsko gledano, zelo dobri! Fizika, denimo, je pač fizika, ne moreš je učiti drugače. Sam študija v tujini nisem izbral, ker bi se mi zdel toliko boljši, ampak bolj zaradi nekih dodatnih razlogov.

V tujino sem šel po nove izkušnje, spoznavati nove ljudi in skozi njih druge kulture. Gre za doživetje, ki ti – upam – da neko širino in nov pogled na določene stvari. Prisiljen si odrasti, se znajti, samostojno zaživeti. Res je pa, da mi je bil zaradi magistrskega študija na Imperial College London potem vpis na doktorski študij na katerikoli izbrani univerzi nekoliko lažji, ker gre pač za zveneče ime.

Renome zagotovo pomaga tudi pri pridobivanju praks na relevantnem področju, ki ti dajo potrebne izkušenje, da lahko dobiš mesto za doktorski študij na kakšni prestižni univerzi. Ravno tu, pri nadaljevanju študija, se pa potem morda bolj vidijo tudi akademske razlike, ker so vsebine že toliko bolj poglobljene.« Poudari še, da slovenski sistem šolanja in štipendij izkušnjo šolanja v državah članicah Evropske unije omogoča tako rekoč vsakemu mlademu nadobudnemu umu, ne glede na finančno stanje družine iz katere izhaja. Pri tem velja omeniti specifično situacijo – ko je Vid s študijem v Združenem kraljestvu začel, je le-to še bilo del Evropske unije.

»Z odličnimi ocenami tekom srednje šole sem pridobil štipendijo Ad futura Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS.

Iz tega naslova so mi pokrili šolnino, dobil pa sem še dodatna sredstva za stroške. Res je, da sem, ker sem si to pač lahko privoščil, porabil še nekaj več denarja, a bi se dalo zvoziti tudi samo s štipendijo. Seveda ne smemo pozabiti, da so tudi za študij v Sloveniji potrebna določena finančna sredstva.« V zameno za prejeto pomoč s strani države bo moral Vid v okviru petnajstih let po končanem študiju (v času doktorskega študija se vse skupaj zamrzne) biti v Sloveniji zaposlen vsaj štiri leta. V nasprotnem primeru bo moral denar vrniti, kot da bi vzel zgolj posojilo.

Med pogovorom me večkrat prešine, s kakšnim žarom 23-letni Vid govori o fiziki, študiju in vseh dodatnih aktivnostih. Nato pa me sogovornik preseneti s še eno temo, ki je, kot pravi sam, druga polovica njegovega življenja. Zgolj šestletni Vid je hitro po vpisu na ure klavirja pri mentorici mag. Saši Gerželj Donaldson na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor ugotovil, da je glasba »njegovo« področje.

V osmem razredu osnovne šole je uspešno prestal sprejemne izpite na Kunstuniversität Graz in sprejemne izpite za srednjo glasbeno šolo na konservatoriju v Mariboru. V drugem letniku srednje šole, se pravi II. gimnazije Maribor, je na mariborskem konservatoriju uspešno maturiral iz glasbe, leto kasneje pa zaključil še z urami klavirja v Grazu.

»Igranje klavirja mi je v neizmerno veselje. Med magistrskim študijem na Imperial College London sem zmagal eno avdicijo, igral sem tudi z orkestrom. V letu 2022 sem v dogovoru z lenarško podružnico mariborskega konservatorija snemal pesmi za album »10 Piano Pieces«, ki ga je napisala Nadin Polyakova. Te pesmi so zdaj na voljo za poslušanje na spletnih platformah, kot sta Spotify in Apple Music. Za sabo imamo tudi nekaj ur solopetja, napisal sem nekaj balad ... Upam, da bo tudi kakšno moje avtorsko delo v prihodnosti ugledalo luč sveta.«

Po opravljenem magisteriju se je veliko Vidovih sošolcev oziroma kolegov zaposlilo v sektorjih financ, energetike, obnovljivih virov, obrambe itd. Vid pa je brez premisleka, kot pravi sam, vsaj za enkrat ostal v fiziki kot taki. Kot že omenjeno, se je vpisal na doktorski študij, ob čemer je za podpodročje izbral fiziko osnovnih delcev. Vid zagnano pojasni: »Štiri leta magistrskega študija so hitro minila, naprej pa sem se vpisal čisto avtomatsko. Zadnji dve poletni praksi sem opravljal na Imperial College London in inštitutu Jožefa Štefana v Ljubljani – med tem delom sem ugotovil, da me zanimata fizika osnovnih delcev in umetna inteligenca in hkrati da uživam v raziskovalnem delu. Tako je bil doktorat nek logičen naslednji korak v moji karieri. 

Vid v Oxfordu ob začetku doktorskega študija.

Zdaj preverjam, ali osnovne teorije držijo tudi v praksi. Ali to, kar mislimo, da vemo o svetu, zares drži. Opazujem svet od blizu, kar je noro! Ne gre bolj osnovno in to je res lepo. Kot da bi slekel naravo. Prideš do konca in si postavljaš vprašanja.«

Uradno je z doktorskim študijem Vid začel oktobra lani, namenja pa ga eksperimentu ATLAS, največjemu detektorju osnovnih delcev na Velikem hadronskem trkalniku, ki ga je Evropska organizacija za jedrske raziskave (CERN) zgradila ob francosko-švicarski meji pri Ženevi. Projekt, na katerem dela približno 6000 ljudi, poenostavljeno opiše kot 30- kilometrski krog, kjer pospešujejo protone do hitrosti svetlobe in jih zaletavajo, da lahko spremljajo, kakšni osnovni delci nastanejo. 

Tekom večine prvega leta ima Vid ob jutrih predavanja, po katerih se s sošolci ter sodelavci skupaj odpravijo na kosilo, čemur sledi delo v pisarni. »Enkrat tedensko imam z nadrejenimi sestanke za različne projekte, sicer pa je ob jutranjih predavanjih to že prej služba kot študij. S predavanji letos tudi končam, tako da bom lahko celoten čas naslednjih let posvetil le raziskovanju. Je pa velik del urnika prilagodljiv, če lahko tako rečem, pomembno je le, da vse opravim v določenih rokih. Zdaj se tudi pogosteje, denimo enkrat mesečno, vračam nazaj v Slovenijo. Zdaj imam plačo, poleg tega še inštruiram, zaradi fleksibilnosti pa si lažje ustvarim tudi kak dodaten prost dan.« 

Vid je za zdaj še lociran v Oxfordu v Angliji, naslednje študijsko leto pa bo preživel v Švici. Pove, da je tudi to – sicer postranski – razlog, da je izbral ta doktorski študij. V Švico ga namreč ne vleče le fizika, ker sogovornik nadvse uživa tudi ob drvenju po čudovito zasneženih strminah. Teh pa je, kot vemo, med visokimi švicarskimi gorami več kot dovolj. Kje – razen v študiju fizike, igranju klavirja in smučanju – se Vid še najde?

»Velik del prostega časa sem v osnovni šoli preživel na treningih in tekmovanjih tenisa, potem se nekaj let loparja nisem dotaknil, zdaj pa se tudi ta ljubezen počasi vrača. Če pozimi rad smučam – to je še ena velika ljubezen tako v moji družini kot v Sloveniji nasploh –, pa poleti obožujem jadranje na deski. Dobro se znajdem tudi na košarkarskih igriščih, igral sem celo za Imperial College London,«

Vid ob koncu pogovora razkrije še en delček sebe. 

»Zaenkrat se še ne sprašujem, kaj si želim po končanem doktoratu. Štiri leta magistrskega študija so sicer hitro minila, a se je novo poglavje šele dobro začelo, zato ne želim prehitevati. Vem, da mi študij omogoča neskončno priložnosti in dobro prihodnost, zato me ne skrbi.

Iskreno lahko rečem, da sem srečen na točki, kjer sem sedaj. Želim si biti vsestranska oseba z neko širino. Dobro se je specializirati, je pa predvsem zdravo na vse v svojem življenju gledati z neko odprtostjo. Potem si lahko sam s seboj zadovoljen. Trudim se biti najboljši, kar sem pač lahko,« pogovor sklene Vid Homšak.