Umetnica Ana Ploj, magistrica konservatorstva – restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, prihaja iz Slovenske Bistrice. Življenjska pot jo je prek študija v Ljubljani pripeljala v Slovenske gorice k ljubezni. Od leta 2019 z možem in zdaj že dvema otrokoma živi in ustvarja v Lenartu. Pravi, da se tukaj počuti več kot prijetno. Dobro se je vključila v novo lokalno okolje, letos bo za občino ustvarjala novoletne voščilnice, pomaga tudi pri restavriranju oltarjev v župnijski cerkvi.

Skozi njene izdelke in pogovor smo Ano spoznali kot izredno nadarjeno umetnico, ki se svojih talentov sicer zaveda, vendar o njih govori s pristno skromnostjo. Ob pojasnjevanju svojega dela in poklica ji v očeh prav res svetijo iskrice. Kljub izobrazbi in že nabranim izkušnjam o umetniških delih, starinah in kulturni dediščini govori s strahospoštovanjem.

Kako si v ustvarjanju odkrila srečo in kaj ti umetnost pomeni danes?

»Slikam že, odkar sem znala prijeti čopič. Likovno ustvarjanje me veseli in sprošča, tudi ves prosti čas sem običajno namenila temu. Najraje ustvarjam z akvarelnimi barvami na akvarel papir in z akrili na platno. Pri slednjih dajem res velik pomen ozadju, se mi zdi, da pri mojih slikah prav ozadje daje neko težo. Naredim po deset, dvajset, trideset nanosov. Potem pa dodam samo nekaj rožic, vrtnic ... Prav zaradi teh malih rož se mi zdijo moje slike impresionistične, saj pridejo bolj do izraza, ko izdelek pogledamo od daleč. Imam čisto svoj stil, tak abstraktno-impresionističen. Karkoli najdem v sebi, pustim, da pride ven. Vedno več imam naročil za voščilnice, vabila, dekoracije, menije, napise. To rada ustvarjam in bolj kot objavljam izdelke, več je teh naročil. Marsikaj znam, marsikaj si upam. Sprejmem veliko različnih projektov, se preizkušam, iščem in vedno najdem kaj novega, kar me še pritegne.«

V predprazničnem času nastajajo tudi praznične voščilnice. Ena izmed njih je voščilnica za Občino Lenart. Tudi ta je namreč prepoznala Anin potencial in jo povabila k sodelovanju. Tako bo Ana letos ustvarila prav posebne novoletne voščilnice, na katerih bo ujela čarobni utrinek z lenarškega zasneženega trga.

Nad mestnim trgom v Lenartu pa se v nebo vzpenja župnijska cerkev. Vanjo je Ano s posebnim namenom povabil župnik Marjan Pučko. Z restavratorko Andrejo Padovnik sta namreč iskala lokalnega restavratorja, ki bi pomagal pri restavriranju dveh oltarjev. Projekt je šele v začetnih fazah, resnično bo zaživel v naslednjem letu.

Kako je zamišljen postopek obnove tega oltarja?

»Najprej se pregleda poškodbe, naredi se grafične dokumentacije. Potem se naredi poročilo, konkretno se bo to poročilo predstavilo tudi Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Konservatorji – restavratorji se ne smemo sami odločati o posegih, posvetovati se moramo z zavodom za spomeniško varstvo in dodatno s kakšnimi drugimi restavratorji. Nikoli ne gre za odločitev enega restavratorja. Ko imamo vse te podatke, se začne pravo konserviranje, restavriranje. Konkretno na tem oltarju se bodo manjši kipi, ki so snemljivi, restavrirali v delavnicah. Česar pa ne bomo mogli odstraniti, se bo delalo kar na licu mesta, v cerkvi. Vse je treba očistiti. Nekatere kipe bo treba utrditi, ker so les napadli insekti. Kak del nosilca oziroma lesa bo treba dodati – kjer manjka kak prst ali pa so povzročene druge poškodbe. Ta dodani les je potem treba tudi retuširati, se pravi nanesti barvno plast. Na koncu bomo morda dodali še zaščito z lakom. Veliko se bomo odločali sproti, glede na dejstva, ki so odkrita. Marsikaj se pokaže šele med delom. Okvirni konservatorsko-restavratorski načrt pa si mora vsak konservator vseeno zastaviti na začetku.«

Kaj sploh je osnova restavriranja? So pomembnejše spretne roke ali poznavanje umetnostne zgodovine?

»Najpomembnejši sta natančnost in vztrajnost, toda brez nadarjenosti se ne da. Zmešati moraš pravilne odtenke, znati uporabljati barve, če na umetnini karkoli manjka – del obraza, roke – je treba dorisati ... Restavratorji stremimo k minimalnosti, k čim manjšim posegom v original. Mora se tudi videti, kaj je dodano, ne smemo narediti identičnih popravkov.«

Restavratorstvo je danes kar redek poklic. Od kje ta želja, ljubezen do »starin«?

»Želja po obnavljanju kulturne dediščine je prišla čisto spontano. Obiskovala sem gimnazijo v Slovenski Bistrici. Po srednji šoli sem potem izbirala faks, poklic. Prej te študijske smeri oziroma poklica sploh nisem poznala. Na informativnem dnevu me je ta smer res navdušila. So pa bili sprejemni izpiti. Ti potekajo dva dni. Prvi dan smo risali moško figuro – na voljo smo imeli nekaj ur, risali smo z ogljem, vsak se je lahko znašel in izrazil po svoje. Drugi dan pa je bil kiparski – po enem kipu smo delali relief iz gline. V tretjem delu smo še odgovarjali na nekaj vprašanj. Sprejemne izpite nas je opravljalo nekaj čez sto iz cele Slovenije, izbrali pa so nas zgolj šest. Sama sem šla brez pričakovanj, sploh glede na omejitve. Ne vem niti točno, po kakšnih kriterijih se izbira. So pa očitno v meni prepoznali nek talent. Iskreno sem bila zelo presenečena. Še posebej, ker smo rezultate dobili v obliki odstotkov in sem dosegla, če se pravilno spomnim, 93 odstotkov.«

Nam lahko poveš več o samem študiju?

»Študij je zelo individualen, kot sem rekla, nas je v vsakem oddelku samo šest. Prva stopnja je bolj splošna, na drugi stopnji pa sem se usmerila v slike in les. Osebno mi je bilo odlično. Pogrešala sem zgolj več prakse. Se mi zdi, da se lahko prek prakse največ naučiš. Prejšnje generacije so je imele več, mi pa smo imeli le ta leseni relief, ki je bil del mojega magisterija, pa enkrat prej na dodiplomcu kak mesec ali dva.«

V sklopu študija je Ana v Ljubljani v galeriji Antikvitete Novak opravljala lažja restavratorska dela. V Narodni galeriji je tekom skoraj celega leta restavrirala leseni relief, ki je bil torej del njenega magistrskega dela. Pridno je začela nabirati izkušnje tudi izven študija. Povezala se je z restavratorjem Boštjanom Roškarjem s Ptuja. Z njim je v lastni režiji restavrirala kip za bistriško cerkev. Slovenska Bistrica, za katero Ana pravi, da je Lenartu v veliko pogledih zelo podobna, pa svojo domačinko tudi drugače ceni in podpira.

»Svojo prvo slikarsko razstavo sem imela prav v bistriški knjižnici. Ko se mi bo nabralo dovolj materiala, bi si seveda želela pripraviti še kakšno v tem okolišu, morda v Občinski avli Jožeta Hudalesa.

Po dogovoru z naročnikom knjižnico Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica sem letos ilustrirala tudi svojo prvo slikanico. V elektronski obliki že imam končno postavitev, fizična oblika je pa tik pred tem, da izide. Načrti so, da bi nato tekom naslednjega leta izšel sklop desetih poučnih slikanic. Ta prva je na temo knjižničark, njihovega poklica, tak je tudi naslov – »Knjižničarka«. Naslednje slikanice bodo predstavljale poklice, ki so vedno manj pogosti in znani – šivilja, tesar ... Ni pa še dokončno odločeno, kako in kaj, saj jih avtorica še ni napisala.«

Nam lahko zaupaš še kakšne načrte za prihodnost?

»Prihodnost pričakujem s široko odprtimi rokami. Najpomembnejše mi je, da sem magistrirala. Seveda se želim zdaj zaposliti kot konservatorka – restavratorka. Čeprav nas je malo, je vseeno kar problem najti službo. Ker gre za dokaj mlado smer, so tudi na delovnih mestih večinoma mladi, ki bodo še dolgo delali. Sedaj sem v prvi vrsti mama. V svoji družini sem sicer edina umetnica, niti nam ni uspelo razvozlati, po kom sem prevzela talent. Je pa zanimivo, da je tudi tašča nadarjena za slikanje. Tako da se že veselimo, kaj bo iz vsega tega uspelo potegniti sinovoma, Luki in Žaku. Likovno trenutno ustvarjam v okviru osebne dopolnilne dejavnosti. Hkrati imam vseeno željo, da bi se nekoč opogumila in odprla lastno podjetje. Da bi služila z voščilnicami, slikami za otroke, ilustracijami. Dela bi zagotovo imela dovolj, si pa na tej točki zaradi pomanjkanja izkušenj še ne bi upala samostojno vzeti projekta, ker so to pomembne umetnine oziroma kulturna dediščina.«