Zgodovina je njegova prva ljubezen
Mariborčanom z nasmehom prinaša pošto, a ko pade mrak in ko nastopi vikend, Aleksander Purgaj z vsemi štirimi pade v brskanje zgodovinskega gradiva. Fantič, ki v osnovni šoli v Jurovskem Dolu sploh ni potreboval zvezkov in knjig pri pouku zgodovine, je zgodbe naših prednikov požiral kot za stavo. Njegova prva ljubezen je bila zgodovina, kateri s srcem in strastjo še danes predano sledi, prisluhne njenim šepetanjem in se v večernih zimskih nočeh predaja raziskovanju po digitalnih knjižnicah v Sloveniji in tujini. Aleksander Purgaj je preprost in skromen, človek s širšim pogledom delovanja družbe in okolice v kateri živi.
V Jurovskem Dolu, kjer je preživel velik del svojega življenja, bi lahko rekli je zadel tombolo - majhna občina z nekaj več kot 2000 prebivalcev, ima izjemen posluh za zgodovino, kulturo in literaturo. Tako je lahko Aleksander Purgaj, ki živi pri Sveti Ani, izbrskal in ohranil za prihodnje rodove marsikaj takega, kar bi odšlo v pozabo. Aleksander je tisti, ki je obudil prvo povest Slovenskih goric Zvesta Slovenka, ki se je dogajala pred 600 leti zapisana v stari nemščini. Skupaj s profesorico zgodovine na osnovni šoli v Jurovskem Dolu, Mileno Kokol, sta obudila in postavila na častno mesto Ivana Roškarja, politika in umnega kmetovalca iz Malne. V začetku novembra so na slovesnosti s prvo slovensko založbo Mohorjeva družba izdali zgodovinske zapise o Gregorju Einspielerju, duhovniku, ki je pred 100 leti veliko doprinesel k Slovenskim goricam. To so le nekatere velike zgodbe, katerih pobudnik je bil ravno Purgaj, človek, ki ga preteklost domačega kraja izjemno zanima.
Aleksander Purgaj je skupaj s profesorico zgodovine na OŠ J. Hudalesa Jurovski Dol na častno mesto postavil domačina Ivana Roškarja (2019). Foto: Maksimiljan Krautič
Kdaj se je rodila brezmejna ljubezen do zgodovine?
V osnovni šoli. Zgodovina je bila edini predmet, h kateremu sem celo obdobje v osnovni in srednji šoli hodil brez zvezka, knjige. Najprej so me učitelji čudno gledali, češ, njemu se pa res ne ljubi. Potem so pa le ugotovili, da tega preprosto ne rabim. Zemljepis in zgodovina sta mi res segla do srca. Zanimalo me je vse, prebral sem vse, kar je pisalo o našem območju, saj sem hitro ugotovil, da je svetovna zgodovina preobsežna za eno glavo (smeh). Pred okoli 15-imi leti, ko se je začela informacijska doba in smo lahko začeli pridobivati informacije iz celega sveta, sem pričel s shranjevanjem gradiva. Ravno včeraj sem gledal, da imam v svojem digitalnem arhivu o Sv. Juriju zbranih 1900 strani za obdobje med letom 1090 in koncem druge svetovne vojne iz 300 različnih pisnih virov za območje Slovenskih goric. To obdobje me je vedno najbolj zanimalo.
Opravljali ste povsem druge poklice, nič v povezavi z zgodovino. Kako to?
V šoli mi nikoli ni ležala matematika. To je bil edini predmet, kjer sem nosil 10 zvezkov, pa vseeno nisem razumel. Do srednje šole je še šlo, potem pa so bili pogoji za visoko ali višjo šolo, ki jih pri matematiki preprosto nisem zmogel doseči. Tako sem pridobil poklic mizarja, a v življenju opravljal različna zanimiva dela: od mizarja, dela na železnici, kar mi je bilo tudi zanimivo, saj sem imel stik z ljudmi, kulturami, to me tudi zanima. Bil sem varnostnik na občini v Mariboru, pred 16-imi leti pa sem začel opravljati delo, ki ga je opravljala tudi moja mama v Jurovskem Dolu in ga danes opravlja tudi moja sestra. Še dve leti imam do upokojitve in upam, da mi bo zdravje služilo in da bom to lahko normalno oddelal. Potem pa mi je želja, da tem 1900 stranem vdihnemo novo življenje v obliki knjižne izdaje. Zavedam se, da gre za zajeten zalogaj, zakar potrebujemo širok, specializiran in raznolik kader. A glede na podporo, ki jo imamo v teh krajih, verjamem, da bi uspeli narediti kaj dobrega in koristnega za skupnost.
Ali je v naših Slovenskih goricah več zgodovinskih entuziastov?
Ni nas dosti, bi pa z veseljem vsakega povabil k timskemu delu, mogoče v okviru kakšnega društva. Želim si, da znanje in materiali, ki so se nabrali, ne bi šli v nič. Veselje mi je videti Mileno Kokol v Jurovskem Dolu, ki je odlična zgodovinarka, s kako vnemo to prenaša otrokom. V tako majhnem kraju, kot je Jurovski Dol, niti ne pričakujem več kot 10 ljudi, ki bi jih to zanimalo. Če sta dva ali trije aktivni, je to že super. Potem se spontano pridruži še kdo, ki vidi, da ima stvar nek koncept, nek cilj.
Župan Sv. Jurija v Slov. goricah je Aleksandru Purgaju leta 2020 podelil Priznanje za poseben prispevek pri razvoju Občine Sv. Jurij v Slov. goricah. Foto: Maksimiljan Krautič
Ali vas ljudje ustavljajo na cesti in vam pripovedujejo zgodbe, vas pokličejo, ko najdejo kakšne zgodovinske zapise, fotografije?
Da, pristopijo do mene ali pa me pokličejo. Ravno zadnjič smo sedeli pri Špindlerju na terasi in mi je en gospod začel razlagati o dogodku iz druge svetovne vojne. Ko je njegova mama čistila hlev je videla belo padalo – nad Avstrijo so sestrelili eno ameriško letalo in je torej Američan skočil ter pristal tukaj, v Gasteraju. Po datumu lahko potem prideš do tega, katera letala so takrat tukaj letela, koga se je sestrelilo, mogoče celo do posameznika in kaj se je nato z njim zgodilo. Gradiva je v naših koncih ogromno, vsa okoliška društva bi lahko iz tega kaj črpala. Tudi posamezniki, o sebi in o svojih prednikih. Klicali so me že tudi ljudje, ki so želeli, da jim pripravim družinsko drevo. S tem se ne ukvarjam, saj gre za posebno vejo zgodovinopisja.
Iz katerih arhivov v glavnem črpate podatke?
V Mariboru mi je več ali manj zelo dobro poznana vsebina pokrajinskega arhiva. Čakam, da se boljše evidentira zbirka v nadškofijskem arhivu, mislim, da bo tam gora še nepoznanega gradiva, predvsem iz okoliških krajev. Pred kratkim je bilo dodano, da je prvi ročno narisan zemljevid Sv. Jurija iz leta 1820 nastal prav pod rokami takratnega župnika. Župniki oziroma kaplani so od mariborskega škofa dobili nalogo, da izrišejo karto svojega kraja. In to je v bistvu prva znana karta Svetega Jurija. Rad bi, da se takšna spoznanja digitalno uredijo, da se podatki iz tistega časa, teh zemljevidov, prepišejo. Ponekod so omenjena celo imena krajev, ki jih znani Graški zgodovinarji še niso znali točno umestiti. S pomočjo teh zemljevidov bi se marsikatera taka dilema preprosto rešila. Danes se da veliko stvari najti na spletu, a ne tako, da zgolj vpišeš v Google – ta ve bistveno premalo. Poglobiti se moraš v arhive na ustanovah, ki hranijo razne zgodovinske zapise. Sam sem jih kar nekaj že obiskal in prečesal od Dunaja, Beograda, Bratislave, …
Kako vam uspe pridobivati podatke? Vsi zapisi namreč niso v slovenskem jeziku.
Od začetka so bili jeziki problem. V gotici sem recimo poznal kako se kraj zapiše, ko pa nekaj najdeš pa moraš prebrati celoten tekst. In začneš počasi spoznavati črke, kot osnovnošolček. Sam sebi prevedeš stavke. Včasih nisi prepričan, je pa z današnjo tehniko vse veliko lažje. Če mi kaj res ni bilo jasno, pa me nikoli ni bilo nerodno povprašati ljudi, ki so specialisti, profesorje na univerzi v Mariboru in Ljubljani. Pohvale vredno je, da sem vedno dobil odgovor in da so res vsi zelo vljudni.
Ob izdaji knjige Zvesta Slovenka se je predstavitve udeležil tudi mag. Oskar Habjanič iz Pokrajinskega muzeja Maribor. Foto: Maksimiljan Krautič
Na nedavnem Spominskem večeru Einspielerju je dr. Tanja Ozvatič dejala, da je županova velika vrlina in velik doprinos za občino, kraj in ljudi, da ima vedno znova tudi posluh za literaturo in da velikodušno podpre tudi izdajo knjig.
Se strinjam, Peter Škrlec ima za te zgodovinske stvari posluh, mislim, da ga imajo tudi pri Lenartu. Škoda je, ker bi lahko črpali 70% turističnega produkta. Iz tega zgodovinskega gradiva, ki ga imamo, bi lahko predstavljali čudovite zgodbe naših prednikov. Za neke projekte se enostavno morajo stvari poklopiti. Lahko so posamezniki ali skupinice zelo zagreti in če ni posluha in podpore s strani občine, slej ko prej obupajo. Včasih so prisotne tudi prevelike želje. Nekateri bi kar v enem letu želeli spraviti na plan dogodke, ki so se dogajali v obdobju 500 let. Občina Sveti Jurij gre v majhnih korakih in verjamem, da je to pravi način, da se v par letih nekaj ustvari. Zgodb je namreč še ogromno, lahko bi napisal celo enciklopedijo. Izdelali bi se lahko samostojni produkti, če se poveže turizem, zgodovina, kulinarika ... tudi v kulinariki ni samo gibanica, saj najdemo v zgodovinskih virih tudi stare recepte.
Omenili ste zanimivo zgodbo o ovtarju Reberniku?
Da, zanimiva se mi zdi zgodba ovtarja, po katerem nosi ime tudi vaš časopis. Na plan je prišla zanimivost o ovtarju iz preteklosti. V Partinju okrog leta 1900 je bil ovtar Rebernik, inteligenten človek. V Slovenskem gospodarju se je večkrat zahvalil gospodarjem in gospodinjam, da dobro skrbijo zanj, da ima hrano in pijačo, jim spomladi zaželel dobre letine, pisal je tudi o jeseni, o zorenju grozdja, o dogajanju v njegovi službi ovtarja ... Bil je edini iz teh krajev, okolice Lenarta, ki je napisal štiri ali pet prispevkov. Moral je biti kar inteligenten in sposoben, saj so ti članki berljivi, tako da je kar obvladal.
Glede na to, da imamo tako bogate zapise, menite, da bi morali razmišljati o muzeju?
Skupaj z okoliškimi občinami bi morali razmišljat o ustanovitvi manjšega muzeja, kjer bi zbrali vso dediščino okolice. Škoda je, da imamo vse tako raztreseno. Vedno sem bil pripravljen deliti svoje znanje in vedno prosim, da drugi delijo svoje najdbe ter ugotovitve z mano. Gre za korist kraja, velikokrat tudi na področju turizma. Zelo sem se razveselil, ko se je našla fotografija Leona Štuklja, slovenskega olimpionika, ki telovadi pri Sveti Ani! Ogromno sem tam, pa nisem nikoli prej slišal, da je tudi on telovadil tukaj. Takrat je že bil svetovni in olimpijski prvak. Njegovo sliko sem našel čisto po naključju, za 80 evrov jo je prodajal nek zbiratelj na Nizozemskem. Nisem niti prepričan, če je on točno vedel, čigava slika je to. Mesto iz posnetka je še danes tam, ko greš od anovške občine in župnije dol proti pokopališču. Tam je bil postavljen drog, Štukelj je zelo lepo posnet s kupom ljudi okrog njega. Mogoče se motim, lahko da ima kaj še dr. Marjan Toš, ampak mislim, da je to edini njegov posnetek iz teh krajev. Fotografija, za katero mislim, da bi jo morala občina takoj odkupiti, zaščititi in jo s pripisi v več jezikih imeti nekje na vidnem mestu v kraju. Leon Štukelj je človek, pri kateremu bi se ustavil vsak tujec, ki bi prišel, tudi če zgolj za nekaj minut. Dajmo ljudem malo misliti. Precej je takih možnosti, ki bi jih ti kraji lahko izkoristili. Ko se turisti pripeljejo s kolesom ali z avtom, komaj kaj najdejo. Vaško gostilno mogoče. Kaj več pa težko.
Lahko izpostavite še kakšno zgodbo, za katero bi trenutno radi, da vidi luč sveta? Kakšno aktualno, ki vas je zagrela?
Med prvo svetovno vojno imam zbrane vse žrtve iz teh krajev (Lenart in okoliški kraji), vse ranjene, vse ujete. To je skoraj 1200 ljudi – z imeni in priimki. Marsikdo se bo verjetno spomnil, da so to tudi njegovi predniki. V prvi svetovni vojni je iz lenarškega območja padlo najmanj 560 ljudi – od Galicije, Karpatov, Soške fronte, Tirolske, nekaj malega tudi na jugu, Srbsko in Črnogorsko bojišče. Naši možje iz Slovenskih goric so vsi služili v mariborskem 26. strelskem polku – to so bili rezervisti - in v 47. - to je bila pa redna avstrijska vojska. Njihove grobove najdeš od Jasła v Galiciji, do Lvova v Ukrajini – to je zdaj aktualno. Če kdo kdaj potuje v te kraje, bi vsakemu priporočal, da si ogleda ta vojaška grobišča. Čehi in Poljaki so to odlično uredili in so od prve svetovne vojne odlično skrbeli za ta grobišča, kjer so še vidna imena in priimki. Marsikdo se pelje mimo, pa sploh ne ve, da tam ležijo naši fantje. Mogoče je med njimi tudi kak pokojni sorodnik ali sosed. No, vse te žrtve sem uredil v sezname, ločene po vaseh z nekaj fotografijami in pismi domačim skupaj s prevratnimi dogodki leta 1919 v teh krajih. Cerkvenjak in Benedikt sicer imata spomenike, ampak niso popolni, ker so jih naredili hitro po vojni, žrtve pa so ugotavljali še dolga leta. Leta 1940 so razglasili še zadnjega pogrešanega oziroma padlega, ti spomeniki pa so bili postavljeni že 20 let pred tem.
Imamo najmogočnejši grad na slovenskem Štajerskem, grad Hrastovec in trojiški samostan, a se zdi, da ne vemo kaj bi si z njim začeli.
Zelo zanimivo bi mi bilo, če bi v Lenartu pripravili predavanje ljudi, ki odlično poznajo zgodovino grada Hrastovec. Odlična sogovornica bi bila recimo Marija Hernja Masten, ki je tudi avtorica knjige »Gospoščina Hrastovec v srednjem veku«. Zgodovinski arhiv je pred leti izdal tudi urbarje, ki jih je ona delala. Tam so podatki, imena in priimki, od leta 1500 za vse kraje v Slovenskih goricah, kamor je segla Hrastovška roka. Mastenova je recimo izvedenka za to področje Hrastovca. Sploh zdaj, ko se govori o zaprtju zavoda in se še ne ve, kakšna usoda bo doletela grad. Enako je z usodo trojiškega samostana. Ta samostan bodo namreč leta 2024 zaprli. Za Trojico je to kar huda zadeva. Tudi za občino – praznega poslopja ne moreš vzdrževati, kakršnekoli vsebine pa v tak objekt ne moreš umestiti. Kraj je treba živeti, zapreti oči in čutiti njegovo zgodovino za več stoletij nazaj. Tako kraj poznaš in razumeš tudi, kaj potrebuje za naprej.
Kot ste omenili, pa veliko večerov in vikendov posvečate prebiranju starih zapisov. Kako to sprejema vaša partnerka Jana?
Moram priznati, da včasih, predvsem o nekaterih svetovnih stvareh, ve celo več kot jaz. Srečo imam, da tudi njo zgodovina zelo zanima. Pravi, da to, kar delam, ona rada prebere. Prihaja iz Bratislave, tako da mi je velikokrat tudi v pomoč pri brskanju po njihovih arhivih. Ko se skupaj odpraviva na potem v neko mesto, si vedno pogledava, kaj je tam zanimivega. Tudi, ko gremo na dopust. Nekateri se gredo na morje zgolj kopat, sončit, si spočit. Naju pa zanima, kaj nama ima mesto za povedati. V Zadru sva recimo šla najprej gledat katedralo. Morje bo vedno ostalo, v to katedralo pa ne vem, če bom še kdaj stopil.
S partnerko Jano rada raziskujeta lepote Slovenije. Foto: osebni arhiv
Na koncu pogovora bi povabil vse Jurovčane, kateri še poznajo zanimive zgodbe ali posedujejo stvari, ki so se dogajale na našem območju, da jih dobro hranijo ali delijo naprej, saj prehitro pridejo v pozabo in se za vedno izgubijo. Za nasvet mi lahko tudi pišete na elektronski naslov
