ZA OSAMOSVOJITVIJO SO STALI ODLOČNI LJUDJE, BREZ NJIH TUDI VOJNE 1991 NE BI DOBILI

Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve demokratične volitve, na katerih smo prvič po letu 1945 izvolili večstrankarsko skupščino, imenovan je bil nov republiški izvršni svet (vlada) in izvolili so novo predsedstvo republike. V maju je bil izdan ukaz o odvzemu orožja teritorialni obrambi Slovenije in na srednjih šolah ter fakultetah je bil ukinjen predmet SLO in DS oz. obramboslovje. V juniju 1990 pride do odprtja zaprtega območja Kočevska reka in poizkusa sprave v Kočevskem rogu. Julija se sestanejo predstavniki vlade in generali JLA v zvezi z vojaškim proračunom in pošiljanjem nabornikov na služenje vojaškega roka. Kasneje istega meseca sprejme slovenska skupščina do teh vprašanj tudi uradna stališča. Avgusta 1990 se načrtuje projekt Manevrske strukture narodne zaščite, ki pomeni oborožene priprave na morebitno ogrožanje Slovenije z vojaško silo. V septembru sprejme skupščina ustavne amandmaje, ki imajo za posledico drugačne ureditve tudi na obrambnem področju. Zaradi tega kasneje v oktobru vojaška policija JLA zasede Republiški štab TO, oblikujejo se novi pokrajinski štabi TO in imenuje nove komandante TO, ki so pričeli z reorganizacijo TO Slovenije. V decembru 1990 se v Kočevski reki prvič postroji novo oblikovana brigada TO in konec leta je uspešno izveden plebiscit o osamosvojitvi Slovenije. To je bil najbolj demokratični izraz volje slovenskih ljudi, državljank in državljanov Slovenije, da želimo živeti v samostojni državi, v demokratični republiki Sloveniji. Tolikšne plebiscitarne odločenosti in politične enotnosti na Slovenskem ni bilo nikoli doslej, zato je plebiscit za slovensko samostojnost enkratno dejane v zgodovini Slovenije. Vredno vsega spoštovanja in dostojnega spominjanja. Jugoslovanska federacija je v tem času pokala po šivih, po dolgem in počez ...

Nasprotovanja slovenskim težnjam po decentralizaciji in demokratizaciji pridejo do popolnega izraza. In ker so bili predlogi SR Slovenije po drugačni ureditvi odnosov zavrnjeni in ker se je velikosrbski pritisk nenehno stopnjeval, najprej na Kosovu in nato vedno bolj grozeče tudi v drugih delih Jugoslavije, se je 23. decembra 1990 na plebiscitu za samostojno Slovenijo, velika večina prebivalcev Slovenije odločila za samostojno in neodvisno državo. Nič se torej ni zgodilo slučajno in preko noči in nič se ne bi zgodilo, če za projektom osamosvajanja ne bi stali ljudje, Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani Slovenije. Predvsem pa si je treba za vselej zapomniti, da sta bila osamosvajanje in uvajanje demokracije v Sloveniji konec 80-tih let minulega stoletja neločljiva in med seboj prepletena procesa. Nanju so odločilno vplivale tudi mednarodne okoliščine, kot so propad socializma v vzhodnoevropskih državah in razpad SZ. Zato je treba na ta čas gledati zelo kompleksno in večplastno, ali, če uporabim besede Antona Bukovnika, pri preučevanju bistvenih pojavov se je pokazalo, da »so navidezno samostojni posamezni dogodki v resnici neločljivo medsebojno prepleteni. Zato je bilo težko, včasih pa tudi praktično nemogoče, potegniti ločnico med vzrokom in posledico. In ko smo pri časovni oddaljenosti do obravnavanih dogodkov: s stališča zgodovinskega preučevanja je časovna oddaljenost od slovenske demokratizacije in ustanovitve lastne države bistveno prekratka, da bi o njih dajali dokončne sodbe«. Teh še nekaj časa ne bo mogoče dajati in zaradi tega je toliko večja nevarnost, da bomo priče novemu potvarjanju nekaterih zgodovinskih resnic in samo poveličevanju posameznikov, ki si za nastanek slovenske države in tudi v procesih demokratizacije pripisujejo levji delež. Pri tem pa grobo spreminjajo zgodovinsko resnico in celo brišejo imena mnogih, brez katerih skupnega uspeha v letih 1990 – 1991 sploh ne bi bilo. Kmalu bo tudi njih sodila zgodovina in njenim sodbam nihče ne uide. Včasih sicer traja dolgo, saj je zgodovinska sodba vedno najbolj pravična!

Ne morem mimo resnice, da bo ravno zgodovinska sodba nekoč izpričala vso politično in še zlasti človeško osebnostno bedo ljudi, ki si za vse, kar se je zgodilo v noveji slovenski zgodovni vključno z osamosvajanjem, pripisujejo izključne zasluge in pripenjajo lažne medalje. Strinjam se, da je to, kar se dogaja s slovensko politiko v zadnjem desetletju, če ne celo od osamosvojitve dalje, tudi za zgodovinarja, ki se zaveda omenjenih deficitov, veliko razočaranje. Povsem prav ima ugledni slovenski zgodovinar dr. Peter Vodopivec ko pravi, da »nemajhen del slovenskih politikov še danes ni sposoben razumeti, da sta temeljni prvini demokracije dogovarjanje in sporazumevanje, temveč še kar naprej vztraja pri ideoloških delitvah in izključevanju, se mi zdi dobesedno neverjetno, čeprav je precej v skladu s podedovanimi političnimi obrazci in slovensko politično tradicijo«.