Avguštinci so prišli v Slovenske gorice že leta 1663

Prva avguštinska redovnika sta k Sveti Trojici prispela 14. februarja 1663. 5. aprila 1667 sta Wolfgang Stubenberški iz Cmureka in njegova soproga Ana Krescencija izdala ustanovno listino, s katero sta avguštincem podarila cerkev Svete Trojice s posestmi, zemljišče na drugi strani ceste za gospodarsko poslopje in vrt, hišico pod stopnicami in vsakoletno donacijo lesa iz svojih gozdov. Avguštinci so se obvezali, da bodo v zameno brali peto mašo ob obletnicah smrti, tedensko mašo za pokojne člane rodbine Stubenberg in zmolili očenaš za živeče Stubenberge po vsaki pridigi. Avguštinci so prišli k Sv. Trojici iz Gradca in ne iz Radgone, kot je napačno zapisano v nekaterih virih. Pred avguštinci so povabilo za nastanitev v tem kraju dobili ptujski dominikanci, ki pa so ga odklonili. Avguštinski samostan v Sv. Trojici je sprva deloval kot podružnica graškega avguštinskega samostana. Prva meniha sta bila Jožef Prein in Tomaž Paullin. Samostan se je lepo razvijal, maše v cerkvi pa naj bi bile tako v slovenskem kot seveda v nemškem jeziku.

Med leti 1665 in 1679 je bilo v Sv. Trojici branih 4810 svetih maš, ki se jih je udeležilo 137.170 vernikov. Romanja so vse bolj cvetela, romarji so prihajali v glavnem iz dežele Štajerske, največ iz celotnih Slovenskih goric in iz bližnjega Prekmurja. Romanja so največ pripomogla tudi k razvoju kraja, ki je pa šele leta 1872 dobil trške pravice. Leta 1787 so oblasti v skladu z reformami cesarja Jožefa II. samostan zaprle, cerkev pa razglasilo za farno. Leta 1786 je bila ustanovljena samostojna župnija Sv. Trojica. Župnijsko uradovanje se je začelo na velikonočno nedeljo tega leta, kar je bilo zanimivo simbolno sporočilo. Pred ustanovitvijo samostojne župnije je Sv. Trojica formalno pravno sodila pod sosednjo župnijo sv. Lenarta v Lenartu. Med leti 1812 in 1854 so jo upravljali škofijski duhovniki.

Romarska kapelica ob Trojiškem jezeru

Kljub odsotnosti patrov po zaprtju avguštinskega samostana leta 1787 so se romanja k Sveti Trojici nadaljevala, še posebej ob nedeljah in ob praznikih. Romanja niso nikoli usahnila, niti med drugo svetovno vojno ne. Prvi škofijski duhovnik po odhodu avguštincev iz Svete Trojice je bil Jurij Ferdinand Skozillij, za njim Matija Matuc in nato še Franc Murko, ki je prišel v župnijo 1. oktobra 1824 in ji ostal zvest vse do upokojitve junija 1854. Takrat pa so samostan, cerkev in župnijo že prevzeli patri frančiškani. Prvega frančiškanskega patra Bruna Jesiha je umestil kanonik in jareninski dekan Frančišek Sepe. Prvi pater Bruno se je vernikom približal z besedami: »Pomagajte mi križ nositi«. Od leta 1900 je samostan v Sveti Trojici priključen Slovenski frančiškanski provinci sv. Križa. Bratje frančiškani so še danes v Sv. Trojici. Ker menihov že dolgo ni več, je žal veliko samostansko poslopje v glavnem prazno. Kaj bo z njim, še nihče ne ve. Največja škoda bi ga bilo pustiti zobu časa.