Zdi se, da smo kot družba izgubili kompas. Ne tistega, ki kaže v smeri sever–jug, ampak moralnega. Tistega, ki nas je učil razlikovati med prav in narobe. Danes vidimo predvsem sebe, svoj prav, svoje potrebe. Skupnost, solidarnost, spoštovanje – besede, ki so nekoč nekaj pomenile, danes zvenijo kot prazni slogani. Postali smo družba, v kateri šteje le še udobje posameznika, pa naj bo to na račun drugih ali skupnega dobra.

Poglejmo okoli sebe. Nasilje v šolah postaja vsakdan. Učitelji se bojijo učencev, starši pa ne priznajo, da njihovi otroci niso popolni. Na ulicah vidimo kričanje, vandalizem, izbruhe jeze, vse to pa spremlja tiha brezbrižnost mimoidočih. Vse se začne z majhnimi stvarmi, s parkiranjem na intervencijskih poteh, z avtomobili na zelenicah, z zasedenimi invalidskimi mesti. To pove vse o naši družbi in o tem, da smo postali ljudje brez občutka za skupnost.

Še huje je pri vzgoji. Postali smo starši, ki ne vzgajamo, ampak razvajamo. Vidimo samo svoje otroke, njihove pravice, njihove želje. Dovolimo, da kričijo po trgovinah, tekajo po blokih, motijo okolico, ker »so samo otroci«. A to niso več otroci, ki bi se učili meja, to so otroci, ki rastejo v prepričanju, da so meje nekaj, kar velja le za druge. Permisivna vzgoja v resnici ustvarja generacijo brez empatije. In potem se čudimo, ko se nasilje seli v šole, na ulice, v vsakdanje odnose.

Vrednote, ki so nekoč oblikovale skupnost, kot so spoštovanje, odgovornost, solidarnost, so postale staromodni pojmi. Če kdo opozori na red ali dostojnost, postane sovražnik, »težak sosed« ali »moralist«. In tako molče drsimo v svet, kjer zakon močnejšega nadomešča pravila skupnega sožitja.

Vprašanje je, kdaj se bomo streznili in razumeli, da se ne da živeti drug mimo drugega, ampak le drug z drugim. Da svoboda brez odgovornosti ni svoboda, ampak razkroj. Morda šele takrat, ko bo naš egoizem koga stal življenja. Do takrat pa bomo živeli v narobe svetu, kjer ima vsak prav, a nihče več miru.