Danes živimo v svetu, kjer nič več ni zares naše. Vsaka aplikacija je zastonj, dokler je ne odpreš in ugotoviš, da brez PRO različice ali naročnine dela samo napol. Mi pa kar klikamo »subscribe«, ker smo postali preleni za kaj drugega. Včasih smo vsaj malo tvegali – ilegalno prenašali pesmi in obiskovali Partis na dnevni ravni. Danes pa samo nemočno gledamo, kako nam vsak mesec trgajo še dodatni evro za funkcije, ki bi morale biti tu že od začetka.

Najbolj me moti, da je vse razdrobljeno, postali smo praktično osebni asistenti svojih lastnih naročnin. Za filme ena naročnina, za glasbo druga, za shranjevanje v oblak še ena. Bog ne daj, da imaš interese, za katere potrebuješ specifično programsko opremo – takrat te ena sama naročnina lahko spravi do roba osebnega stečaja. In seveda so potem tukaj še triki s poskusnimi različicami. Vsi jih poznamo in jim tudi nasedamo, ker »bomo že preklicali« kakšen dan prej. Pa še kaj.

Občutek imam, da si v digitalnem svetu vse samo izposojamo. Nič ni več zares naše – vse je začasno, pogojno, odvisno od gumba »cancel subscription«. Imamo samo dovoljenje, da smo tam. Kako smo sploh dovolili, da nas sistem drži za vrat? Očitno je normalno, da svoj digitalni svet najemamo, kot da živimo v stanovanju, ki ga nikoli ne bomo mogli kupiti.

Malar