Pred 390 leti je bil položen temeljni kamen prve trojiške romarske cerkve.

Na hribu, kjer stoji prepoznavna baročna tristolpnica Sv. Trojice, so ljudje želeli postaviti cerkev že daljnega leta 1631. O tem je ohranjena tudi legenda, ki se še vedno prenaša iz roda v rod. Legenda pravi, da so ljudje najprej izbrali za zidanje prve cerkvice prostor v grapi na nekdanji gmajni, kjer je že desetletja akumualcijsko jezero. Ker pa so se na hribu nad gmajno vsak večer prikazovale tri lučke ali zvezde posebnih oblik, so se odločili drugače. Legenda omenja, da tudi voli, ki so vozili kamenje iz oseškega kamnoloma, niso hoteli v dolino na gmajno, temveč so se obrnili proti hribu. Na njem so leta 1631 so postavili manjšo leseno kapelico in jo posvetli Svetemu Duhu. Gradnjo lesene kapele sv. Duha in kasnejše cerkve sv. Trojice moramo postaviti v čas protireformacije in jo povezati z dogajanjem v bližnjem Lenartu, kjer je bila v 16. in 17. stoletju v Radehovi zelo dejavna in prepoznava sekcija skakačev.

Ker je bila prva kapela na hribu »Purgstallberg« (ali tudi » Grädisch«) izredno dobro obiskana, so se odločili za gradnjo večje cerkve in jo posvetili sv. Trojici. Zemljišče za cerkev je podaril cmureški grof Wolfgang Stubenberg, temeljni kamen, ki ga je blagoslovil sam sekovški škof Janez Marko, pa so slovesno položili 15. junija 1636. Leta 1643 je bila cerkev popolnoma dograjena in tudi posvečena. Bila je mnogo manjša od sedanje, saj je obsegala samo današnji zahodni zvonik, ladjo v velikosti današnjega prezbiterija in kvadratast oltarni prostor s strešnim, čebulasto ostrešenim stolpičem. Po cerkvi se je poimenovala tudi naselbina pod njo, ki se je razvijala na račun množičnih romanj iz vse dežele Štajerske in Prekmurja v ogrskem delu avstrijskega cesarstva. Ta tradicija se je ohranila vse do danes, saj je med novodobnimi romarji v Sveti Trojici še vedno največ ljudi iz Slovenskih goric in iz Prekmurja. Prekmurski romarji so v kraj prinašali tudi svojo govorico in nekatere značilne jedi. V času romanj so imeli veliko dela krčmarji in nekateri rokodelci, zlasti izdelovalci sveč in lectovih src.

Zaradi velikega števila romarjev je bila med leti 1735 in 1780 cerkev prezidana v mogočno baročno stavbo, ki jo še danes od zunaj krasijo trije enako visoki in enako izdelani zvoniki, kateri simbolizirajo troedinega Boga. Radgonski avguštinci so leta 1663 prevzeli cerkev in med leti 1665 in 1692 zgradili veliki samostanski kompleks. Ta je deloval do reform cesarja Jožefa II. in ga je oktobra 1787 mariborski okrajni glavar, grof Anton Colloredo zaprl. Leta 1786 je bila ustanovljena samostojna župnija Sv. Trojica. Že leta 1811 so avguštinci prepustili cerkev in samostan svetnim duhovnikom. Od tega mineva letos 215 let. Leta 1854 so božjepotno cerkev in samostan prevzeli bratje frančiškani tirolske province. Leta 1900 je bila postojanka priključena slovenski provinci. Frančiškani upravljajo župnijo še danes, samostan pa je žal prazen in tudi stalnega župnika pri Sv.Trojici ni več.