V Zavrhu veter vedno malo drugače piha. Kot da nosi s seboj glas nekega časa ne tako davne preteklosti, ko so se skromni in dela vajeni ljudje odločili, da bodo živeli po svoje. O tem času, o Rudolfu Maistru, o spominu in o človeku, ki je ta spomin pomagal ohranjati v Slovenskih goricah, smo se pogovarjali z dr. Marjanom Tošem – z zgodovinarjem, raziskovalcem, urednikom, novinarjem in človekom, ki življenje razume kot zgodbo skupnosti ter jo s svojim neutrudnim peresom, raziskovanjem in dokumentiranjem tudi soustvarja.

Marjan, november je pri nas vedno malce poseben – mesec, ko se spomnimo Rudolfa Maistra. Kaj ti osebno pomenita ta človek in ta zgodba?
Rudolf Maister, ki sliši tudi na pesniško ime Vojanov, je zame velika zgodovinska osebnost. Mož širokih obzorij, ob pravem času na pravem mestu. Mož, ki je pravilno doumel in presodil priložnost, ki se je ponudila, ko se je po razpadu avstro-ogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne začelo pisati novo poglavje slovenske zgodovine. V enciklopedijah in leksikonih je naveden kot vojak, poveljnik, general, ki je s svojimi borci za severno mejo ubranil severno slovensko mejo in slovenski Maribor ter zaradi številnih, zdaj že dodobra pojasnjenih okoliščin ostal do konca življenja s svojo večno bolečino – izgubo njemu tako drage Koroške.

Ko rečemo Maister, marsikdo pomisli na »generala iz učbenika«. Ti ga razumeš drugače. Kdo je bil Maister zate?
Maistra iz učbenikov pogosto prikazujemo preveč enostransko – kot popolnega junaka, skoraj že kult osebnosti. A sam Maister tega ni želel. Vedno je poudarjal, da on in njegovi borci niso miti, temveč ljudje, ki so le opravili svojo dolžnost do domovine. Zame je bil pokončen človek s svojimi vrlinami in slabostmi, ki je zorel od pesnika in zaljubljenca do poveljnika – a ostal predvsem človek.
Po letu 1945 je bil spomin nanj odvisen od političnega razumevanja. V Kamniku in Slovenskih goricah so ga spoštovali, v Mariboru pa je bil odnos do njega precej bolj zadržan. Takratna oblast ni želela, da bi Maister zasenčil »revolucionarne« voditelje, zato je bil dolgo zapostavljen – kar mlajši zgodovinarji danes odkrito imenujemo prestiž in ideološka slepota.

Zakaj se ti zdi, da Maistrov duh še danes nagovarja ljudi? Je to pogum, domoljubje ali nekaj povsem tretjega?
Maistrov duh je še vedno prisoten, a v zadnjih letih tudi z negativnim prizvokom. V negotovih časih nekateri menijo, da se z Maistrom pretirava in da bi nam pod Avstrijo danes šlo bolje. A takšne primerjave pozabljajo, da je Maister deloval v času, ko je šlo za obstoj naroda. Njegov pogum in domoljubje sta nesporna – brez njega bi bila meja na Štajerskem morda povsem drugačna, morda celo pri Dravi vse do Borla.

Ti si eden od tistih, ki ste pomagali, da je Zavrh postal kraj, kjer se Maistrov spomin živi. Kako se je ta zgodba sploh začela?
Zgodba ima dolgo brado. V njej je izobilje srčnega domoljubja in iskrenega spominjanja ne samo na Maistra, temveč tudi na njegove borce za severno mejo in slovenskogoriške rojake. Zgodba se je pisala spontano, v preprostem in vsem razumljivem jeziku. Za njo so stali ljudje, nekdanji viničarji in današnji akademiki. Vsak s svojega zornega kota, upoštevajoč nesporna historična dejstva. To je bila vsa umetnost. Menim, da je Zavrh edinstveni primer trajnega negovanja zgodovinskega in javnega spomina na Maistra. Vse od njegovega prvega obiska v Zavrhu leta 1924 do danes. Kolega Aleš Arih, ki je zgodbi dal del samega sebe v zadnjih desetletjih, bi mi najbrž prikimal.

Kako mlade danes sploh nagovoriti, da jim to ne zveni kot šolska ura zgodovine?
Maister s svojimi borci in izročilom je zame prvi steber slovenskega uporništva v 20. stoletju, drugi je narodnoosvobodilni boj in odpor proti nacifašizmu 1941–1945, tretji pa upor zoper agresijo Jugoslovanske ljudske armade na mlado slovensko državo leta 1991 v vojni za Slovenijo. Gre za kontinuiteto slovenskega uporništva in domoljubja in v tem duhu naj bodo zasnovane tudi vsebine v učbenikih za osnovne in srednje šole pri pouku zgodovine – v korelaciji s poukom slovenskega jezika, glasbene in likovne umetnosti. Maister je bil namreč tudi poet, slikar in bibliofil. Bil je celovita zgodovinska osebnost in tako se ga je treba tudi spominjati in o njem učiti mlade.

Tvoja poklicna pot je res široka: radio, Večer, RTV, občine, Lovska zveza Maribor, Sinagoga Maribor … Ko gledaš nazaj – kaj je rdeča nit?
Še vedno drži, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli, in novinarstvo je zame že pol stoletja velika ljubezen in način življenja. Z vsem, kar mi je prinesla in odnesla. Tudi ko sem bil izven poklicnih novinarskih vrst, na Lovski zvezi, v Sinagogi, na občinski upravi v Gornji Radgoni. Novinarskega peresa nisem nikoli odložil. Še danes ga pogosto primem v roke in rdeča nit vsega mojega ustvarjanja je iskanje resnice za dobro malega človeka. Sam sem privekal na svet v Čagoni, v viničarski družini ... Morda me je to zaznamovalo. Pišem, kot mi veleva srce. Bil sem poročevalec iz nekdanje jugoslovanske prestolnice, delal sem v Ljubljani, a v mojem srcu so najgloblje ostale Slovenske gorice. Prijatelj Tone Petelinšek me je označil za otroka Slovenskih goric. Bo že držalo.

Kdaj si sam začutil, da je zgodovina to, kar boš počel?
Imel sem dobrega učitelja zgodovine na Osnovni šoli Borisa Kraigherja Gradišče. Rudi Lešnik mi je odstiral tančice skrivnosti zgodovinske stroke. Upam, da mu je lepo med zvezdami, kamor je odšel prezgodaj.

Leta si vodil Sinagogo Maribor in vstopal v zgodbe judovske skupnosti. Kako je to vplivalo na tvoj pogled na zgodovino – in na človeka?
Delo v Sinagogi je moje najbolj plodovito znanstvenoraziskovalno obdobje. To je bil tudi velikanski organizacijski izziv – ampak iz te zadeve je vseslovenski in evropsko poznani Center judovske kulturne dediščine. To pove vse, sicer pa prepuščam sodbo tega mojega poglavja zgodovini. Ta je vedno pravični sodnik. Storil sem, kar sem mogel, smel in zmogel. Zgolj to in nič več.

Se ti zdi, da kot družba o holokavstu še premalo vemo ali pa včasih nočemo vedeti, mislim tudi glede na trenutno dogajanje v svetu?
Holokavst ne bo nikoli do konca povedana zgodba, eno najtemnejših poglavij človeške zgodovine. Za mnoge nerazumljiva, za mnoge pa »laž«. Da, vse to je del tragične podobe današnjega sveta, ki se iz temačnih poglavij zgodovine ni nič naučil. O holokavstu 1933–1945, ki nima nič skupnega z današnjim genocidnim početjem sodobne judovske države nad Palestinci, je treba venomer govoriti in se tega zla spominjati. Kajti upanje živi, dokler se ljudje spominjamo. Raziskal sem mnoge usode, spoznal kruti vsakdanjik v Auschwitzu, Majdaneku, Treblinki in tudi Jasenovcu. Kaj vse mi je o tem »balkanskem Auschwitzu« vedel povedati moj veroučitelj p. Ildefonz Langerholc s Svete Trojice. Ena sama groza, strah, jok – pekel na zemlji.

Veliko tvojega dela je posvečenega tudi žrtvam vojne in povojnega nasilja, posebej Hrastovcu. To so težke zgodbe. Kako jih nosiš, saj nekateri menijo, da napisano ne drži?
Hrastovec je tragična zgodba povojnega dogajanja v Slovenskih goricah. Poudarjam, da še vedno ni do konca napisana. Vsake toliko časa dobim kakšen dokument, izjavo, pričevanje. To so hude stvari, marsikaj sem doživel, bil preklet, kritiziran, popljuvan in osebno diskreditiran. Vesel pa sem, da pri Lenartu nismo iskali čarovnic, da smo dostojanstveno sledili vrednotam pietetnega spomina, žrtvam odkrili spomenik, jim dali imena in jih dokončno postavili v zgodovino. Kakršna koli že je bila, naša je! Nihče je nima pravice potvarjati in spreminjati. Zgodovinskega revizionizma na Slovenskem je preveč in je nevaren. Da o politizaciji narodne sprave ne govorim. V tem kontekst sem bil po letu 1990 večkrat deležen ne samo grobih verbalnih napadov, temveč tudi groženj s smrtjo. Z družino vred, kar me je posebej bolelo. Od kdaj pa so otroci krivi za grehe svojih očetov in matere? Povem na glas, da rad oprostim, a nikoli ne pozabim.