Danes v Sloveniji ponovno obeležujemo Dan samostojnosti in enotnosti, kot spomin na razglasitev izida plebiscita o samostojnosti 26. decembra 1990. Plebiscit je potekal 23. decembra 1990 in na njem je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev pritrdilno odgovorilo skoraj 96 odstotkov. To je bil začetek osamosvojitve Slovenije.
To je dan ali praznik, ki bi moral biti eden najbolj povezovalnih trenutkov naše skupnosti. Praznik, ki nosi v sebi zgodbo odločnosti, poguma in zgodovinske zrelosti naroda. Praznik, ki ga je generacija leta 1990 osmislila z jasnim »da« ne samo državi, temveč tudi odgovornosti za prihodnost.

Danes težko govorimo o enotnosti

Toda danes je težko govoriti o enotnosti brez neprijetnega občutka, da izgovarjamo besedo, ki nam že dolgo ne pripada več. Enotnost je bila pri nas bolj trenutek kot trajno stanje. Bila je nuja zgodovine, ne pa značaj naroda. Bila je iskra, ki je prižgala pot v samostojnost, ne pa dolgoročnega kulturnega odnosa drug do drugega. Ko je bilo treba stopiti skupaj, smo zmogli. Ko bi morali stopiti skupaj naprej smo se prepogosto razšli v rovih ideologije, osebnih interesov, političnih obračunov in škodljivega navijaštva, v katerem je pomembneje, kdo zmaga, kot kaj je prav.
Namesto zrele razprave imamo pogosto kričanje. Namesto spoštovanja različnosti imamo obkladanje z etiketami. Namesto pogledov v prihodnost se utrujamo s spori iz preteklosti. In morda je res čas, da si priznamo, da Slovenija danes ni enotna. In to ni samo politični problem, to je kulturni, družbeni in vrednotni problem.

Leta 1991 smo pričakovali drugačno Slovenijo

Kot veteran vojne za Slovenijo si leta 1991 nisem predstavljal takšne Slovenije, kot jo imamo danes. Takrat v uniformi nisem srečeval posameznikov, ki se danes trkajo po prsih in razglašajo za največje osamosvojitelje. Tisti čas je bil tih, resen in nevaren. Brez velikih besed in brez potrebe po samopromociji. In prav zato je bila osamosvojitvena vojna nekaj drugega jasna, omejena in v moralnem smislu zaključena.
V Sloveniji je težava drugje, saj še danes nismo uspeli končati druge svetovne vojne. Ne kot zgodovinskega dejstva, ampak kot ideološkega bojišča. Zgodovinske zablode in delitve se znova in znova vlečejo na plano, še posebej takrat, ko zmanjka vizije za prihodnost. Pred marčevskimi volitvami bo tega še več. In to ni nedolžno, to je slabo za državo Slovenijo.

Pa vendar ali je praznik zaradi tega izgubi smisel? Ravno nasprotno.

Dan samostojnosti in enotnosti nas mora spomniti, da smo sposobni enotnosti, ko je treba. Da znamo stopiti skupaj, ko kot skupnost verjamemo, da je cilj večji od posameznih interesov. Da smo v zgodovinskem trenutku pokazali nekaj, kar nam danes pogosto manjka in to je pogum, odgovornost in zavedanje, da država ni ne vlada ne opozicija, ampak skupen prostor vseh nas.
Morda bi bilo zato iskreno, če bi se danes manj pretvarjali in več razmišljali. Manj ponavljali prazne fraze in več razpravljali o tem, kakšno Slovenijo želimo. Manj iskali krivce in več iskali rešitve. Enotnost ni to, da vsi mislimo enako. Enotnost je to, da se, kljub razlikam, zavedamo, da živimo v isti državi, na istem koščku zemlje, v isti prihodnosti.
Iskrene čestitke ob današnjem prazniku, ki naj bo tiha spodbuda za bolj odgovorno, povezano in samozavestno Slovenijo.